Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožniku ni mogoče priznati pravne koristi, da vodi spor o vračilu davka, glede katerega je že pridobil izvršilni naslov, davčni obračun, z zahtevo za vračilo davka na dodano vrednost, je izvršilni naslov.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ...v točkah 1 in 3 izreka in tožbo zavrglo, ker ni pristojno za odločanje v sporu. Ocenilo je, da gre za spor javnopravne narave, ki sodi v pristojnost upravnih organov.
Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz "vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predmet spora zahteva tožeče stranke za vračilo davka na dodano vrednost. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za spor javnopravne narave. Spor javnopravne narave je upravni in ne gospodarski spor. Zato okrožno sodišče, kot redno sodišče, ni stvarno pristojno odločati o upravnem sporu. Pritožničina trditev, da je navedena odločitev v nasprotju z odločitvijo izvršilnega sodišča, ki je s pravnomočnim sklepom Ig ... z dne 14.12.2000 zadevo odstopilo v reševanje pravdnemu sodišču, sicer drži, nima pa vpliva na presojo pravilnosti odločitve. V skladu z določilom prvega odstavka 19. člena ZPP mora sodišče med postopkom po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Napačno napotilo nižjega sodišča o stvarni pristojnosti ga pri tem ne more zavezovati.
Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da o vračilu davka na dodano vrednost na podlagi zahteve davčnega zavezanca za vračilo na podlagi davčnega obračuna, odloča davčni organ. Davčni organ je namreč zavezan na podlagi podane zahteve iz davčnega obračuna davek vrniti. V tem primeru je davčni organ dolžnik iz davčnega obračuna. Davčni zavezanec je dolžan sam izdelati davčni obračun (samoobdavčitev). Le če davčni organ podvomi v pravilnost obračuna, izvede predpisan inšpekcijski postopek in o tem izda odločbo. Davčni obračun je izvršilni naslov za davčni organ in zato ni razloga, da v primeru zahteve davčnega zavezanca za vračilo davka na dodano vrednost iz davčnega obračuna (na predpisanem obrazcu: Obrazec DDV-O - priloga A8), davčni obračun ne bi mogel predstavljati izvršilnega naslova za davčnega zavezanca nasproti davčnemu organu (3. točka prvega odstavka 17. člena ZIZ - A v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZDavP). Tožeča stranka kot upnik pa na podlagi izvršilnega naslova, to je podane zahteve davčni upravi iz predloženega Obrazca DDV-O, po poteku 30 dni od predložitve (tridesetdnevni rok za vračilo), pred sodiščem ni predlagala izvršbe, pač pa je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zato je po odstopu zadeve drugemu sodišču, da odloči o terjatvi upnika kot v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog, prišlo do procesne situacije, v kateri naj bi sodišče odločilo o zahtevku, glede katerega upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom. Za tak spor pa tožniku ni mogoče priznati pravne koristi in je zato odločitev sodišča, da tožbo zavrže, po mnenju pritožbenega sodišča pravilna (na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP). Zato je tudi pravilna odločitev, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo dolga in izvršilnih stroškov (smiselno določilu 440. člena ZPP). Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožničin očitek, da ji je z izpodbijanim sklepom odvzeto ustavno zagotovljeno sodno varstvo, neutemeljen.
Ker v obravnavanem primeru niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Izrek o stroških temelji na določilu člena 165/I ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in je zato sama dolžna nositi svoje stroške pritožbenega postopka.