Jedro

Kadar stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in le takrat, kadar tudi ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov, ki so nastali eni ali drugi stranki. Če pa ne gre za tak primer, pa pride v poštev, da sodišče odloča ob upoštevanju vseh okoliščin primera in naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Domžalah je z izpodbijanim sklepom odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zoper tako odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, ko ni ugotavljalo vseh okoliščin primera, oziroma ni ugotavljalo zakaj in kakšni stroški so bili na obeh straneh potrebni in kdo jih je povzročil. Prav zaradi takšne določbe zahteva tožeča stranka, da ji sodišče prisodi povrnitev vseh njenih stroškov. Odločitev, da nosijo pravdne stranke na vseh treh stopnjah vsaka svoje stroške, ne upošteva okoliščin primera. Glede na revizijsko odločitev je bila utemeljena njena pritožba, prav tako pa tudi njena revizija. Za ugotovitev, da terjatvi upnika obsegata oderuške obresti je bila tožeča stranka napotena na pravdo. Poleg tega pa je zahtevala tudi ugotovitev, do kolikšne višine se sporne obresti lahko poplačajo v izvršilnem postopku. Prav v slednjem pa je tožeča stranka uspela. Njen zahtevek je bil zato po vsebini in tudi po višini utemeljen. Uspela ni le v delu, v katerem je zahtevala ugotovitv, da so te obresti oderuške, kar pa postopka ni podaljšalo niti zapletlo, saj dokazovanje o elementih oderuštva ni bilo niti predlagano niti opravljeno. Tožeča stranka v tej zadevi ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi česar pa niso nastali posebni stroški, zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi določb ZPP o stroških odločiti tako, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti vse stroške. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka deloma zmagala v pravdi je pravilna. Prav tako pa je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede na revizijsko odločitev o glavni stvari, odločitev o stroških temelji na enakih kriterijih za stroške na vseh treh stopnjah sojenja. Pravna podlaga za odločitev o stroških postopka je zato 2. odstavek 154. člena ZPP. Tožeča stranka namreč ni uspela s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da terjatvi tožencev obsegata obresti po nedovoljeni visoki obrestni meri, oziroma da gre za oderuške obresti, ter da so ustrezna pogodbena določila nična. Pri tem ni pravno pomembno, da je bila prav zaradi take ugotovitve napotena na pravdo. Stranka se namreč sama odloča, ali bo pravdo sprožila in s tem tudi prevzema nase riziko stroškov za primer neuspeha. Tožeča stranka pa tudi ni v celoti uspela z zahtevkom, da se terjatvi tožencev zoper dolžnika lahko poplačata le s pogodbenimi obrestmi, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled in z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri zamudnih obresti, ker bosta to toženca lahko storila, vendar pa ne pred poplačilom terjatve tožeče stranke, razen kolikor obračunane pogodbene obresti ne presegajo obresti po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled, in kolikor zamudne obresti ne presegajo zakonsko določeno obrestno mero. Zato ni soglašati s stališčem pritožnika, da ni uspel le z neznatnim delom svojega zahtevka, res pa je, da je uspeli del zahtevka zanj bistven.

Določba 2. odstavka 154. člena ZPP daje sodišču možnost, da ob delnem uspehu strank v pravdi odloči glede na dosežen uspeh, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Po prepričanju pritožbenega sodišča prihaja v poštev odločitev, da krije vsaka stranka svoje stroške v primeru, kadar gre za približno enak uspeh strank, ob tem da tudi njuni pravdni stroški bistveno ne odstopajo po višini. V konkretnem primeru pa gre že na prvi pogled za nesorazmerno višino pravdnih stroškov na eni ali drugi strani že z ozirom na vložena pravna sredstva in plačilo taks zanje. To pa je tudi ena od okoliščin, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi o pravdnih stroških, ki so bili za delni uspeh tožeče stranke očitno potrebni. Zato bi bilo prav, da pravdni stranki glede na delen uspeh nosita stroške pravdnega postopka, vendar pa ne vsaka svoje, če gre pri tem za bistvena odstopanja. Pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da ugotovi in upošteva vse okoliščine primera, zlasti kakšni stroški so nastali na obeh straneh pravdnih strank, kar doslej ni storilo, nato pa o stroških ponovno odloči.