Jedro

Sodišče ne more obdolženca oprostiti povrnitve nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, ki ga je sam pooblastil za zagovarjanje oziroma izreči, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Slednje lahko glede na določbe 1. odstavka 97. člena ZKP stori sodišče, če je bil obdolžencu zagovornik postavljen in če ugotovi, da bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral zagovorniku plačati nagrado in potrebne izdatke.

Izrek

1. Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje na način, določen v 2. odstavku 371. člena ZKP, kršena določba 4. odstavka 95. člena v zvezi s 1. odstavkom 97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zahteva zagovornika obs. D.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23.4.2003 obs. D.O. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena ZKP ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona ter po 3. odstavku 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki pooblaščenke oškodovanke obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21.8.2003 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona ter hkrati odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

Vrhovni državni tožilec izpodbija sodbo višjega sodišča zaradi kršitve določb 4. odstavka 95. člena in 1. odstavka 97. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je Višje sodišče v Mariboru v sodbi z dne 21.8.2004 z odločitvijo da se potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev, kršilo določbo 4. odstavka 95. člena in 1. odstavka 97. člena ZKP.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 426. členu ZKP v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da nižji sodišči nista storili bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vrhovni državni tožilec, zagovornik ni odgovoril. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena, ne pa tudi zagovornikova zahteva.

K točki 1 V tej zadevi je obsojenec v pritožbenem postopku pooblastil za zagovarjanje odvetnika V.O. iz M., ki je vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo, hkrati pa obsojenca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, in odločilo, da se potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Ugotovilo je, da bo obsojenec moral prestajati zaporno kazen in da njegove materialne razmere ne dopuščajo plačila stroškov pritožbenega postopka brez nevarnosti za lastno preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.

Po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, če ugotovi, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Gre za položaj, v katerem sodišče ob navedenih pogojih kljub obsodilni sodbi obdolženca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka. Glede na določbo 1. odstavka 98. člena ZKP sme enako postopati tudi sodišče druge stopnje. Določbo, da sme sodišče obdolženca oprostiti povrnitve "vseh stroškov" kazenskega postopka, je mogoče razlagati le tako, da se odločitev lahko nanaša samo na oprostitev povrnitve stroškov, ki so nastali sodišču in ki so zajeti v 1. do 6. točki 2. odstavka 92. člena ZKP. Obdolženec je zato dolžan povrniti vse stroške, ki so nastali osebam, naštetim v 7. in 8. točki 2. odstavka 92. člena ZKP. To pomeni, da nosi tudi stroške zagovornika, ki ga je sam najel. Glede na navedeno sodišče ne more obdolženca oprostiti povrnitve nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, ki ga je sam pooblastil za zagovarjanje oziroma izreči, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Slednje lahko glede na določbe 1. odstavka 97. člena ZKP stori sodišče, če je bil obdolžencu zagovornik postavljen in če ugotovi, da bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral zagovorniku plačati nagrado in potrebne izdatke.

Ker je obsojenec sam najel zagovornika, je sodišče druge stopnje postopalo v nasprotju z navedenimi določbami, zaradi česar je treba pritrditi zahtevi vrhovnega državnega tožilca, da je z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka v izpodbijanem obsegu kršilo določbe 1. odstavka 95. člena in 1. odstavka 97. člena ZKP na način, določen v 2. odstavku 371. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi in ugotovilo, da sta podani zatrjevani kršitvi zakona. Glede na določbo 2. odstavka 426. člena ZKP pa ni posegalo v pravnomočno sodbo.

K točki 2 Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker pravnomočna sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in ker so ti razlogi popolnoma nejasni. Vložnik zahteve navaja, da se v opisu kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek sodbe sodišča prve stopnje, trdi, da naj bi obsojenec z oškodovanko trikrat storil razna spolna dejanja. Po oceni zahteve iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ali se je morda v vseh treh primerih "kaj zgodilo", oziroma da kljub skrbnemu branju in primerjanju (očitno izreka in obrazložitve sodbe) ni mogoče ugotoviti "teh treh primerov".

Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe sledi, da je sodišče skladno z opisom dejanja, ki ga vsebuje izrek, ugotovilo, da je obsojenec najmanj trikrat z roko segel oškodovanki pod oblačila in jo otipaval po telesu, predvsem po prsih in po spolovilu ter tako zadovoljeval svoje spolne potrebe. Pri tem se je oprlo med ostalim tudi na izpovedbo oškodovane M.M. V razlogih sodbe je povzelo njeno izpovedbo, v kateri je natančneje opisala dva dogodka, izpovedala pa tudi, da se je obsojenčevo otipavanje po telesu dogajalo vsaj nekajkrat na mesec, predvsem v oktobru, novembru ali decembru v letu 2000, nato pa tudi v letu 2001. Na podlagi takšne izpovedbe in zagovora je sodišče presodilo, da je bil obsojenec najmanj trikrat sam z oškodovanko in da je v teh primerih storil z njo v izreku opisana spolna dejanja. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem očitku razloge, ki ob vseh ostalih razlogih in ob presoji verodostojnosti oškodovankine izpovedbe tudi niso nejasni. Sodišče je namreč na podlagi oškodovankine izpovedbe o večkratnem ponavljanju otipavanj in obsojenčevega zagovora, da je bil od oktobra 2000 do decembra 2001 sam z oškodovanko tri vikende, sklepalo, da je najmanj v vseh teh treh primerih ravnal tako kot mu je očitano. V tem obsegu pa vsebuje ustrezne razloge tudi sodba sodišča druge stopnje. Zato vložnik zahteve izpodbijani pravnomočni sodbi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da bi glede na obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, plačilo povprečnine lahko ogrozilo vzdrževanje oseb, za katere je dolžan skrbeti. Zato ga je oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).