Jedro

Ker se tožena stranka ni opredelila do vseh ugovorov, pomembnih za odločitev v zadevi, je bistveno kršila določbe postopka v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.9.1999 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice AA z dne 6.10.1998, s katero je ta med drugim odločila, da je tožeča stranka dolžna poravnati carinski dolg za 432.900 komadov kartonske embalaže za pakiranje pomurskega mleka 1,4%, iz tarifne oznake 4819 20 100 Kombinirane nomenklature carinske tarife (KNTC) v vrednosti 580.462,20 ATS oziroma 7.842.683,00 SIT, sproščeno v prost promet po ECL z dne 19.12.1997, CI AA, ker je bilo blago napačno uvrščeno v tarifno oznako 4819 50 000 (1.točka izreka); da se določi carinski dolg za kartonsko embalažo za pakiranje pomurskega mleka 1,4%, sproščeno v prost promet v postavki 01 po ECL z dne 19.12.1997, CI AA, v znesku 832.482,00 SIT iz naslova 10,5% uvozne carine (2.točka izreka).

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugodilo tožbi tožeče stranke, ker je presodilo, da tožena stranka dejanskega stanja ni popolno ugotovila in ni odgovorila na nekatere pritožbene navedbe. Glede na tožbene ugovore, da je carinski organ do 21.5.1998 sporno embalažo uvrščal v tarifno oznako 4819 50 000, je presodilo, da ni razvidno, kateri so razlogi, ki so v obravnavani zadevi, ob vsebinsko nespremenjeni zakonodaji (Zakon o carinski tarifi, Uradni list RS, št. 74/95; Uredba o spremembi kombinirane nomenklature carinske tarife, Uradni list RS, št. 75/95, Uredba), vplivali na drugačno odločitev o uvrstitvi v tarifni razred. Iz zapisnika o naknadnem pregledu deklaracij je sicer razvidno, da je prvostopni carinski organ uvrstitev izvedel na podlagi ugotovitev laboratorijske analize z dne 19.5.1998, ki pa po presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja verodostojne analize in ne daje podlage za uvrstitev blaga v sporno tarifno oznako. V spis je namreč vložena analiza v obliki računalniškega izpisa, brez navedbe naslova organa, ki je izvedel analizo in v kateri je naveden podatek, da daje bistvo izdelku karton, ki je na zunanji strani potiskan, med drugim z napisom "Pohorsko mleko". Tožena stranka tudi ni odgovorila na ugovor tožeče stranke, da mora njeno zahtevo obravnavati enako kot konkurenčno (Tetrapak), ki sta si v bistvenih značilnostih popolnoma podobni.

Upravni organi so za enaka razmerja dolžni uporabljati enako upravno prakso, razen če je podan utemeljen razlog za neenako obravnavanje. Ker velja v upravnih postopkih načelo vezanosti na lastne prejšnje odločitve, upravni organ ne sme odstopati od splošnih pravil, ki si jih je postavil sam, niti od ustaljene pravne prakse, ki se je uveljavila, ne da bi imel za to upravičen razlog. Zato bi morala tožena stranka odgovoriti tudi na pritožbene ugovore glede neenakega obravnavanja subjektov in popolnoma ugotoviti dejansko stanje glede uvrstitve sporne embalaže v carinsko tarifo.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbo oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Med drugim navaja, da je tožeča stranka v ECL z dne 3.9.1997 blago, prijavljeno za sprostitev v prost promet opisala kot kartonsko embalažo za pakiranje Pomurskega mleka 1,4 %, ni pa navedla vseh lastnosti blaga, ki bi omogočale pravilno uvrščanje v nomenklaturo carinke tarife. V razlogih pritožbe se sklicuje na Splošni tehniški slovar, 2. izdaja in Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki določata pojma "embalaža" in "škatla". Meni, da v obravnavani zadevi, v proizvodnem procesu dokončani izdelek ustreza opisu za škatlo po obeh slovarjih. Gre namreč za embalažo, ki jo je v proizvodnem procesu treba le še prepogniti in zapreti. Gre za nedokončan proizvod, ki pa ima vse bistvene značilnosti končanega proizvoda - škatle. Na podlagi Temeljnega pravila za uporabo kombinirane nomenklature 2(a) pa se uvožena embalaža uvršča med zložljive škatle iz oznake 4819 20, čeprav škatla v času carinjenja še ni dokončana, ima pa bistvene značilnosti končane škatle. V navedeno tarifo je treba sporno embalažo uvrstiti tudi s pomočjo Temeljnega pravila 3(a), po katerem ima tarifna številka, v kateri je najbolj konkretno ali najbolj natančno poimenovanje za proizvod, prednost pred tarifnimi številkami, v katerih je poimenovanje splošnejše. Glede na navedeno je odločitev, da se embalaža Combibloc uvrsti v tarifno oznako 4819 20 100 ("zložljive škatle iz nevalovitega papirja in kartona, z maso papirja ali kartona do 600 g/m2) pravilna. Dokaza o pravilni uvrstitvi določenega blaga v carinsko tarifo pa ne more predstavljati potrdilo Gospodarske zbornice, ki v obravnavani zadevi potrjuje le, da se blago ne proizvaja v Republiki Sloveniji. Meni tudi, da ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da je že od leta 1993 embalažo Combibloc uvrščala enako. Ob upoštevanju tarifnih oznak sta bili v letu 1995 za uvrščanje blaga dve možni tarifni oznaki, s spremembami carinske tarife pa se je carinska tarifa delila tudi na drugi ravni delitve, kar je omogočalo natančnejšo določitev zahtevane lastnosti blaga. Dejstvo, da se tedaj, ko se je ugotovilo, da je tožeča stranka pri uvozu napačno prijavila carinsko stopnjo, ni izvedlo preverjanje pravilnosti uvrščanja embalaže, ki jo uporabljajo drugi proizvajalci, še ne pomeni, da je njena uvrstitev v tarifno oznako pravilna in ne pomeni neenakopravnega obravnavanja tožeče stranke. Sicer pa lahko vsak uvoznik prosto izbere carinski urad, pri katerem vloži deklaracijo za sprostitev v prost promet, carinski urad pa ima glede na določbo 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona možnost, da popravi napake pri carinjenju glede uvrstitve blaga, le v določenem časovnem obdobju.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo povzema tožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost odločbe tožene stranke.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke glede uvrstitve embalaže Combibloc v carinsko tarifo 4819 20 100 (carinska stopnja 10,5%) in ne v carinsko tarifo 4819 50 000 (carinska stopnja "prosto"), kot jo je prijavila tožeča stranka. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je dejansko stanje ostalo v upravnem postopku nepopolno ugotovljeno. Pravilno je ocenilo, da iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, kdo je prejeti vzorec, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela odločitev, pregledal, ali je o ugotovitvah izdelal mnenje, niti, ali se glede na napis "Pohorsko mleko", nanaša na embalažo tožeče stranke. Strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ne zadostuje za presojo, da je mogoče sporno embalažo uvrstiti v tarifno številko 4819 20 100 (zložljive škatle).

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbeni ugovor, da mora njeno embalažo obravnavati enako kot konkurenčno Tetrapak, ker sta si v bistvenih značilnostih podobni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se ta pritožbeni ugovor nanaša na dejstva, ki so v obravnavani zadevi pomembna za odločitev, zato se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi se tožena stranka do njih morala opredeliti. Ker tožena stranka tega ugovora ni presodila, je bistveno kršila določbe postopka v upravnem postopku. Po določbi 2. odstavka 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Tožena stranka se je do ugovora neenakega obravnavanja opredelila šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje se zato do njenih navedb ni moglo opredeliti, pritožbeno sodišče pa jih ni moglo upoštevati, saj take dopolnitve s pritožbo ne morejo nadomestiti navedenih pomanjkljivosti odločbe tožene stranke.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj tožena stranka v pritožbi ponavlja razloge za odločitev, ki jih je že navedla v izpodbijani odločbi.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.