Jedro

Tožnik se je kot bivši poslovodni delavec stečajnega dolžnika v razmerju do stečajnega dolžnika konkludentno odpovedal višjim izplačilom, do katerih bi bil na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi lahko upravičen, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ.

Tožnik je za nazaj ustvaril vse dokumente, ki so kasneje nudili podlago za prijavo terjatev v stečajnem postopku in so bila vsa njegova ravnanja od 20. 7. 2021 dalje usmerjena v cilj, da se mu v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom neutemeljeno prizna čim več terjatev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.208,71 EUR, po izteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstaja prednostna terjatev tožnika do stečajnega dolžnika A., d. o. o. - v stečaju, v višini (samo glavnica) 15.032,17 EUR, kar predstavlja seštevek neizplačanih bruto plač za obdobje zadnjih šestih mesecev pred začetkom stečajnega postopka (od 7. 6. 2021 do 7. 12. 2021) in neizplačanih bruto plač za obdobje od začetka stečajnega postopka do prekinitve delovnega razmerja od 7. 12. 2021 do 18. 1. 2022, priznane obresti za navedeno obdobje 90,36 EUR oziroma za priznanje prednostne terjatev tožnika do stečajnega dolžnika (glavnica in obresti) v višini 15.122,53 EUR (točka I.1 izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstaja navadna terjatev tožnika do stečajnega dolžnika (samo glavnica) 95.087,69 EUR, kar predstavlja seštevek neizplačanih bruto plač za obdobje od januarja 2017 do 6. 6. 2021 (od tega dne gre namreč za prednostne terjatve), priznane obresti za obdobje od januarja 2017 do 6. 6. 2021 - 13.556,90 EUR oziroma za priznanje na navadne terjatev tožeče stranke do stečajnega dolžnika (glavnica in obresti) 108.644,59 EUR (točka I.2 izreka). Nasprotno tožbo je zavrglo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 12.686,66 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2.Zoper točki I.2 in III izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil zaposlen pri stečajnem dolžniku na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 1. 2001 za delovno mesto direktor. K tej pogodbi sta pogodbeni stranki sklenili anekse, s katerimi sta določili višino bruto plače, in sicer dne 1. 1. 2005 (560.000,00 SIT), dne 1. 1. 2006 (600.000,00 SIT), dne 1. 1. 2007 (2.503,76 EUR) in dne 30. 5. 2008 (2.760,40 EUR). V nadaljevanju povzema potek stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika in zneske terjatev, ki mu jih je stečajni upravitelj B. B. priznal. Stečajni dolžnik je 31. 1. 2015 podal enostransko izjavo, s katero je potrdil in pripoznal dolg iz naslova delno neizplačanih plač tožniku za obdobje od januarja 2011 do decembra 2014 v skupnem znesku 91.754,67 EUR, dne 31. 5. 2019 pa je pripoznal dolg iz naslova delno neizplačanih plač za obdobje od januarja 2011 do decembra 2018 v skupnem znesku 183.422,82 EUR. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bili pripoznavi ponarejeni. Tožnik ni mesec dni pred začetkom stečaja, oziroma potem, ko je prejel predlog za začetek stečaja nad stečajnim dolžnikom, ki ga je toženka vložila 19. 7. 2021, višine plače prilagodil z namenom, da bi čim bolj prikrajšal upnike. Takšno stališče ovrže dokazni postopek v zadevi opr. št. Pd 433/2022 pred sodiščem prve stopnje ter izpoved stečajnega upravitelja, da mu je tožnik izročil blazinico oziroma žig, s katerim so bile potrjene listine. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi tožnika, da je znižanje lastne plače odredil sam, ker so bili stroški plač previsoki. Vedno je imel namen, da se mu nekoč zneski plače izplačajo za nazaj. Sodišče prve stopnje je večjo težo dalo dejstvu, da tožnik terjatev iz naslova neizplačanih plač do stečajnega dolžnika ni evidentiral v poslovnih knjigah oziroma letnih poročilih stečajnega dolžnika, kot pa pogodbi o zaposlitvi, aneksom ter pripoznavi dolga. Takšen zaključek bi lahko sprejelo le, če bi šlo za niz ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo in potrjujejo. Tožnik in priči C. C. ter D. D. so izpovedali glede pogodbe o zaposlitvi in aneksih. Neumestitev terjatve v računovodske izkaze ne pomeni ravnanja pravne osebe, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da stečajni dolžnik ne priznava obstoja dolga iz naslova plač do tožnika. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se je tožnik kot bivši poslovodni delavec konkludentno odpovedal višjim izplačilom, do katerih bi bil na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi lahko upravičen, oziroma da gre za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ. Priči C. C. in D. D. sta izpovedali, da se je vsako leto januarja delala pripoznava za preteklo leto za razlike v plači, ki niso bile izplačane tožniku oziroma se je vodila posebna evidenca. Razlike plač za posamezno leto so bile tako zabeležene. Če bi se neizplačani plači odpovedal, evidenca ne bi bila potrebna. Z nasprotno tožbo tožena stranka ni uspela in tako toženi stranki ne gredo stroški po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje ni navedlo, na osnovi katere terjatve je utemeljilo priglasitev pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedenih v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo, in svojo odločitev tudi utemeljilo na pravilni materialnopravni podlagi.

6.Tožnik je bil zaposlen pri stečajnem dolžniku na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 1. 2001 na delovnem mestu direktorja družbe, pri čemer mu je zaradi začetka stečajnega postopka prenehalo delovno razmerje dne 18. 1. 2022. V stečajnem postopku je prijavil prednostno terjatev iz naslova neizplačanih bruto plač in odpravnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 382.998,89 EUR. Upravitelj je prerekal prednostno terjatev v višini 119.596,81 EUR, ki predstavlja zahtevane neto zneske plač ter plačilo davkov in prispevkov, terjatev pa je bila predmet individualnega delovnega spora, ki se je vodil pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. Pd 433/2022. Toženka v tej zadevi pa je upnica v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom. Dne 3. 5. 2022 je vložila ugovor o prerekanju terjatev tožnika, in sicer je deloma prerekala terjatev tožnika iz naslova prikrajšanj pri plačah za obdobje od januarja 2017 do 18. 1. 2022 v višini 217.798,52 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v celoti prednostno terjatev v višini 77.524,56 EUR glavnice in 46.402,06 EUR obresti, tako prednostne kot tudi navadne terjatve in prednostno terjatev iz naslova odpravnine v višini 14.918,88 EUR. Stečajno sodišče je tožnika napotilo na pravdo zoper toženko za ugotovitev obstoja spornih terjatev v znesku 231.445,78 EUR, 123.926,62 EUR in 14.918,88 EUR.

7.Tožnik je prvotno s tožbo zahteval plačilo navedenih zneskov v skupni višini 370.291,28 EUR, zatem pa je z dvema pripravljalnima vlogama delno umaknil tožbo. S prvo pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2023 je namesto prvotno skupno zahtevanih 370.291,28 EUR uveljavljal le še 262.612,62 EUR, oziroma tožbo umaknil za znesek 107.678,66 EUR, z drugo pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2023 pa še dodatno umaknil tožbo za znesek 138.845,50 EUR. Tožnik zahteva le še ugotovitev obstoja prednostne terjatve v skupni višini 15.122,23 EUR (15.032,17 EUR glavnica + 90,36 EUR obresti) iz naslova neizplačanih bruto plač za obdobje zadnjih šest mesecev pred začetkom stečajnega postopka (7. 6. 2021 do 7. 12. 2021) in neizplačanih bruto plač za obdobje od začetka stečajnega postopka do prenehanja delovnega razmerja (7. 12. 2021 do 18. 1. 2022), ter ugotovitev obstoja navadne terjatve v skupni višini 108.644,59 EUR (95.087,69 EUR glavnica + 13.556,90 EUR obresti) iz naslova neizplačanih bruto plač za obdobje od januarja 2017 do 6. 6. 2021. Po prvi modifikaciji je tožnik zahteval skupno 262.612,62 EUR, sedaj pa zahteva še 123.767,12 EUR. Toženka je dne 22. 8. 2023 vložila nasprotno tožbo zaradi izpodbijanja dejanj stečajnega dolžnika v zvezi s pripoznavo dolga z dne 30. 9. 2021, iz katere izhaja, da ima stečajni dolžnik do tožnika odprte in neporavnane obveznosti iz naslova pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 3. 1. 2001 za obdobje od 30. 11. 2011 do 31. 12. 2016 v skupnem znesku 77.524,56 EUR.

8.Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pri tem je po eni strani štelo, da se je tožnik kot bivši poslovodni delavec stečajnega dolžnika v razmerju do stečajnega dolžnika konkludentno odpovedal višjim izplačilom, do katerih bi bil na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi lahko upravičen, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), po drugi pa, da je tožnik za nazaj ustvaril vse dokumente, ki so kasneje nudili podlago za prijavo terjatev v stečajnem postopku in so bila vsa njegova ravnanja od 20. 7. 2021 dalje usmerjena v cilj, da se mu v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom neutemeljeno prizna čim več terjatev.

9.Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikove izpovedi, da je znižanje lastne plače odredil sam, ker so bili stroški plač previsoki, da pa je sicer imel vedno namen, da se mu nekoč zneski plače izplačajo za nazaj. Pravilno je namreč ugotovilo, da je bil tožnik ves čas od nastanka stečajnega dolžnika do začetka stečaja dne 7. 12. 2021 edini družbenik stečajnega dolžnika in njegov direktor. Pravilno je razlogovalo, da je tožnik svojo namero, da se odpoveduje plačilu razlike v plačah, vsa leta potrjeval s konkludentnimi dejanji, saj je ves čas prejemal nižjo plačo, kot naj bi bila določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001, izplačevanje tako znižane plače pa je odredil tožnik sam. Pri tem se je sodišče prve stopnje glede pravne podlage za zakonitost takšnega znižanja plače pravilno oprlo na določbo 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ki ureja sklepanje pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo ali prokuristom in določa, da se s pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo lahko drugače uredijo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas, z delovnim časom, odmori in počitki, plačilom za delo, disciplinsko odgovornostjo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pogodbena ureditev teh pravic in obveznosti je lahko za poslovodne osebe bolj ali manj ugodna od zakonske. Glede posledic prostovoljnega nižjega izplačevanja plač, ki si jo odredi poslovodna oseba, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na primerljive primere iz sodne prakse VS RS (VIII Ips 5/2005, VIII Ips 414/2009 in VIII Ips 16/2013) in pritožbenega sodišča (Pdp 561/2020, Pdp 648/2021 in Pdp 491/2024), pri čemer je posebej izpostavilo stališče zavzeto v zadevi Pdp 491/2024, da je direktor, ki je potrjeval letna poročila, v katerih ni bilo navedenega ničesar o njegovih terjatvah do delodajalca, s tem tudi naknadno soglašal, da njegova terjatev do delodajalca ne obstoji in je prenehala skladno s 319. členom OZ. Svoje stališče, da se je tožnik odpovedal plači, je pravilno utemeljilo tudi na ugotovitvi, da si je tako znižano plačo izplačeval približno 10 let iz razloga znižanja stroškov družbi, pri čemer niti ni navajal, da bi odločitev temeljila na morebitnem začasnem slabšem poslovanju stečajnega dolžnika, temveč je celo izpovedal, da je bil stečajni dolžnik močna finančna družba. Pritožbena trditev, da si je tožnik znižal plačo, ker so bili stroški plač previsoki, pri čemer glede na navedeno to ni bila posledica slabega poslovanja, dejansko potrjuje, da je šlo za prostovoljno znižanje plače, ki je tožnik sedaj ne more uspešno uveljavljati.

10.Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na izpovedi C. C. in D. D., da se je vsako leto januarja delala pripoznava za preteklo leto za razliko v plači, ki niso bile izplačane tožniku oziroma se je vodila posebna evidenca v družbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje terjatve v letnih poročilih ni izkazoval, kar je potrdila tudi priča D. D., plače pa so se izplačevale le v višini, kot izhaja iz plačilnih list in REK-1 obrazcev. Zato utemeljeno ni verjelo izpovedima C. C. in D. D., da naj bi se vsako leto januarja delala pripoznava za preteklo leto za razliko v plači in o tem vodila posebna evidenca. Takšne posebne listine o plačah, ki mu niso bile izplačane, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi niso bile predložene. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da takšne evidence nikoli niso bile vodene in je tožnik prejemal natanko takšno plačo, kot jo je želel prejemati. Tožnik torej ni "vedno imel namena, da se mu enkrat plača povrne za nazaj" in se ni odpovedal plačilu razlike v plači, posebej glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v svoji izpovedbi poudaril, da se z bilancami "ni kaj dosti bavil" in da mu ni znano, kaj se je v letnih poročilih beležilo, posebej ob že izpostavljenem, da njegova domnevna terjatev ni bila zavedena v poslovnih knjigah stečajnega dolžnika, morebitna zadržanja plače pa se tudi niso zabeležila v plačilnih listah.

11.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so tožnik in priči C. C. ter D. D. izpovedali glede verodostojnosti pogodbe o zaposlitvi in aneksih, s čimer pritožba želi ovreči zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sporne listine (anekse k pogodbi o zaposlitvi in pripoznavi dolga) sestavil po tem, ko je prejel predlog za začetek stečaja nad stečajnim dolžnikom, ki ga je toženka vložila dne 19. 7. 2021. Pravilno je ugotovilo, da že samo dejstvo, da je tožnik dne 30. 9. 2021 ustvaril dokument - pripoznava terjatve - kaže na to, da je v tem času, ko še ni bil sprejet sklep o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo, bil pa je že predlagan, razmišljal o tem, kako bi lahko prikazal čim višjo terjatev do stečajnega dolžnika in so bila vsa njegova ravnanja od 20. 7. 2021 dalje usmerjena v cilj, da mu je v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom priznano čim več terjatev. V zvezi s sklicevanjem pritožbe na izpoved stečajnega upravitelja B. B., da mu je tožnik izročil blazinico oziroma žig, kar naj bi dokazovalo, da tožnik listin ni ponaredil, pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi stečajnega upravitelja pravilno ugotovilo, da decembra 2021, ko se je stečajni upravitelj prvič zglasil pri stečajnemu dolžniku, stečajni upravitelj še ni prejel žiga podjetja. Tudi sicer je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje imel stečajni upravitelj velike težave pri pridobivanju podatkov od tožnika v zvezi s stečajnim dolžnikom, prav tako pa tudi ni mogel priti do računovodkinje. V postopku stečaja mu nikoli ni bila izročena glavna knjiga, ki se običajno vodi na računalniku stečajnih dolžnikov, ves stečaj je vodil brez glavne knjige, zgolj iz papirjev, ki jih je dobil, dobil pa je delovnopravno dokumentacijo za tožnika, med drugim tudi pripoznavo terjatve z dne 30. 9. 2021, torej dokumentacijo, ki naj bi bila v tožnikovo korist pri priznanju prijavljene terjatve iz naslova delovnega razmerja. Glede na vse navedeno, ko torej tožnik stečajnemu upravitelju ni hotel izročiti glavne knjige, da mu tudi ni takoj izročil žiga (stečajni dolžnik je izpovedal, da se je moral trikrat oglasiti pri stečajnem dolžniku), da stečajni upravitelj ni mogel dobiti informacij od računovodkinje, pritožba neutemeljeno navaja, da naj posredni dokazi - indici ne bi dajali zadostne podlage za sklepanje o ponareditvi listin, posebej glede na že zgoraj ugotovljeno, da se te terjatve pred tem sploh niso vodile v poslovni dokumentaciji stečajnega dolžnika. Glede na navedeno se tožnik tudi neutemeljeno sklicuje na izvedene dokaze v postopku pod opr. št. Pd 433/2022, saj niti ni jasno, kako naj bi to vplivalo na pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih stališč, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo v tej zadevi.

12.Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila nasprotna tožba sicer zavržena, da pa je do tega prišlo v posledici delnega umika tožbe kot ravnanja v dispoziciji tožnika in posledično ustavitve postopka, zaradi česar toženka tudi v zvezi z nasprotno tožbo ne nosi nobenih stroškov, oziroma da je zavrženje nasprotne tožbe v pridruženem sporu posledica delnega umika tožnika, torej dispozicije tožnika. Glede na to se tudi pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je uspeh toženke za oba združena postopka 100 %. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženka ni upravičena do stroškov postopka iz pripravljalnih vlog, ki se nanašajo na nasprotno tožbo.

13.Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Glede na Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in naslednji) in vrednost spornega predmeta, ki je predmet izpodbijanja s pritožbo (123.767,12 EUR), ji pripada povračilo 1.655 točk za sestavo odgovora na pritožbo (4. tč. tar. št. 16 OT) in 26,25 točk materialnih stroškov, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) skupaj z 22 % DDV znaša 1.208,71 EUR. V primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 18, 319 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 73

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.