Jedro

Zgolj ugotovitev o poslabšanju pogojev opravljanja kmetijske dejavnosti še ne pomeni izgube gospodarskega pomena v smislu 99. člena ZUreP-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom Republiki Sloveniji povrniti stroške postopka v znesku 203,30 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki, od tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Kamnik (v nadaljevanju prvostopni organ) ugodila zahtevi razlastitvene zavezanke – tožnice, da razlastitvena upravičenka Republika Slovenija – stranka z interesom prevzame v svojo last tudi nepremičnino s parc. št. 1039/2, njiva v izmeri 34 m2, k.o. ..., in se z dnem pravnomočnosti te odločbe vpiše lastninska pravica v korist Republike Slovenije (1. točka izreka), zahtevo tožnice, da razlastitvena upravičenka prevzame v svojo last tudi nepremičnine s parc. št. 1021/1, njiva v izmeri 1699 m2, s parc. št. 1021/2, njiva v izmeri 1892 m2, s parc. št. 1028/1, njiva v izmeri 2819 m2, parc. št. 1028/2, njiva v izmeri 1335 m2 in parc. št. 1039/1, njiva v izmeri 2227 m2, vse k.o. ..., zavrnila (2. točka izreka), odločila, da se vknjižba lastninske pravice v korist RS za nepremičnino iz 1. točke izreka izvede po pravnomočnosti te odločbe v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, izbriše pa se tudi zaznamba, da je nepremičnina zaščitena kmetija ter stvarno breme preužitka v korist A.A. in B.B. (3. točka izreka), da bo o višini odškodnine za parc. št. 1039/2, k.o. ..., na predlog tožnice ali razlastitvene upravičenke odločalo pristojno nepravdno sodišče, v primeru spora o pravici do odškodnine pa pravdno sodišče (4. točka izreka), da bo o stroških postopka odločil organ s posebnim sklepom (5. točka izreka). V obrazložitvi je prvostopni organ uvodoma ugotovil, da gre v zadevi za odločanje v ponovljenem postopku po tem, ko je Upravno sodišče s sodbo, I U 233/2011 z dne 20. 3. 2012, odpravilo odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) z dne 3. 1. 2011, in mu vrnilo zadevo v ponovno odločanje, to pa je odpravilo 3. točko izreka prvostopne odločbe z dne 30. 7. 2010 ter tiste dele 4., 5. in 7. točke izreka odločbe, ki so se po vsebini nanašali na 3. točko izreka. V zadevi je bilo torej treba še odločiti o zahtevi tožnice, da razlastitvena upravičenka prevzame tudi nepremičnine s parc. št. 1021/1, 1021/2, 1028/1, 1028/2, 1039/1 in 1039/2, k.o. ... V skladu z napotili je organ opravil dokaz s postavitvijo izvedenca kmetijske stroke, izvedenec C.C. pa je nato tudi predložil izvedeniško mnenje, ki ga je organ posredoval strankam in nato še opravil ustno obravnavo z izvedencem. Po izvedenem postopku je organ ugotovil, da je zahteva tožnice po 99. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) le delno utemeljena. Med strankami ni več sporno, da so okoliščine za prevzem parc. št. 1039/2, njiva v izmeri 34 m2, k.o. ..., izkazane. V zvezi z zahtevo tožnice za prevzem ostalih nepremičnin pa je organ ugotovil, da zakonski pogoji niso izkazani. 99. člen ZUreP-1 sicer ne določa meril, na podlagi katerih bi organ odločal o prevzemu ostalih nepremičnin, je pa po oceni organa v primeru kmetijskih zemljišč odločilno, ali je preostanek kmetijskega zemljišča glede na obliko, velikost in dostopnost še vedno primeren za kmetijsko obdelavo. V nadaljevanju je nato naštel poglavitna dejstva, ki jih je ugotovil za vsako posamezno parcelo, in zaključil, da so glede na zgoraj navedeno še vedno primerna za kmetijsko obdelavo oziroma da bo še vedno mogoča njihova uporaba v prvotno predviden namen. Z izgradnjo ceste svoje namembnosti ne bodo spremenile, kar pa je priznavala tudi sama tožnica. Parcele se nahajajo na lokaciji najboljših kmetijskih zemljišč, ki jih odlikuje velika produktivna sposobnost zemljišča, ležijo pa blizu skupaj. Gre za veliko kmetijo, ki se profesionalno ukvarja s kmetijstvom, parcele se obdelujejo s sodobno kmetijsko mehanizacijo, ki omogoča obdelavo večjih kompleksov, s čimer se obdelava poceni. Že predhodno so bile parcele manjše površine, ozke oblike in na treh lokacijah, sedaj pa bodo tožnici ostale parcele na petih lokacijah v skupni izmeri 10168 m2. Kmetijska površina se je zmanjšala le za 13 %. Izvedenec je tudi sledil napotilom sodišča v celoti. Res se bo uporabnost preostalih parcel poslabšala, vendar bo te okoliščine lahko uveljavljala tožnica pri določanju odškodnine.

2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) je s svojo odločbo zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo odločitev prvostopnega organa.

3. Tožnica je uvodoma povzela potek in vsebino dosedanjega postopka ter navedla, da je odločitev nepravilna. Iz sodbe Upravnega sodišča, I U 233/2011 z dne 20. 3. 2012, iz 10. točke obrazložitve jasno izhaja, da je treba izgubo gospodarskega pomena ugotavljati ločeno za vsako izmed predmetnih nepremičnin posebej in ne vseh nepremičnin v skupnem sklopu. Izvedenec kljub vprašanjem in pozivom tožnice svojega mnenja ni dopolnil v skladu s tem. Na nepravilnosti je tožnica opozarjala tudi v svoji vlogi z dne 14. 12. 2012 in predlagala postavitev novega izvedenca. Organ bi moral pri ugotavljanju pravnega standarda (izguba gospodarskega pomena) samoiniciativno, kot tudi na podlagi poziva tožnice postaviti drugega izvedenca ali izvedencu C.C. naložiti dopolnitev mnenja. Iz zaslišanja izvedenca z dne 20. 11. 2012 izhaja, da je dal odgovor za celoten sklop parcel in ne samo za posamezno parcelo. Poleg tega ni znal pojasniti kriterijev v zvezi z izgubo gospodarskega pomena za posamezno parcelo. Tožnica je zato upravičeno zahtevala postavitev drugega izvedenca, česar pa organ ni storil, s tem pa kršil načelo kontradiktornosti postopka. S tem je tudi zmotno ugotovil dejansko stanje (tako tudi odločba VSL, I Cp 3223/2011). Podana je tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS (glej odločbe, Up 94/95, Up 29/98). Izvedenec je ugotovil, da se je gospodarsko stanje tožnice poslabšalo iz razloga, ker se je površina že tako majhnih nepremičnin zmanjšala za dodatnih 13 % oziroma prepolovila, dostopnost pa se je podaljšala za 11 %. Ti odstotki pomenijo zmanjšanje celotnega sklopa nepremičnin, ne po posameznih nepremičninah. Za obdelavo posamezne nepremičnine mora tožnica prevoziti bistveno daljšo pot in sicer najmanj okrog trase nove ceste. Proces kmetijske obdelave se tako bistveno podraži. Nesporno je, da sta tožnica in mož zaposlena na svoji kmetiji in jima kmetovanje pomeni glavno in edino dejavnost. S tem bo prišlo do bistvenega povečanja obratovalnih stroškov, kar je ekvivalent izgubi gospodarskega pomena (glej I U 418/2011 z dne 6. 9. 2011). Glede na ugotovitve izvedenca, ki so se nanašale na celoten sklop nepremičnin, in zaključek organa, ki je ugotavljal izgubo gospodarskega pomena za vsako parcelo posebej, je tako odločitev protispisna. Zaključek pa je tudi v nasprotju s samim seboj, saj organ najprej navede, da takšna razdrobljenost za tožnico pomeni bistveno povečanje obratovalnih stroškov, hkrati pa zaključi, da zahteva ni utemeljena. Enako velja za odločbo drugostopnega organa. Tožnica je glede na navedeno predlagala, da sodišče tožbi ugodi, v 2. točki izreka prvostopno odločbo odpravi in v tem obsegu vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Stranka z interesom Republika Slovenija je v odgovoru na tožbo navedla, da se strinja z odločitvijo, ki jo je prvostopni organ oprl na izvedeniško mnenje in grafične situacije, iz katerih je razvidno, da do posameznih novo nastalih parcel ne bodo bistveno podaljšane dostopne poti, prav tako se za tožnico ne bo bistveno podaljšala pot do njenih parcel, zato tudi stroški obratovanja ne bodo povečani v tej meri, da bi to resno ogrožalo gospodarski pomen zemljišč, zato ni utemeljen njihov prevzem, saj še vedno predstavljajo najboljša kmetijska zemljišča. Prav tako niso spremenila oblike, ker so še vedno dolga in ozka, enaka je ostala tudi širina. V postopku tudi ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Predlagala je zavrnitev tožbe in da sodišče naloži tožnici povrnitev njenih stroškov postopka (odgovor na tožbo 450 EUR, poštnina 20 EUR).

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločbo organa, ki jo je ta izdal v ponovljenem postopku po sodbi naslovnega sodišča, I U 233/2011 z dne 20. 3. 2012, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnice in odpravilo odločbo drugostopnega organa, št. 35020-37/2010 z dne 3. 1. 2011, ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje s tam opredeljenimi navodili. Sodišče v tem upravnem sporu tako glede na tretji in četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) presoja, ali je organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

8. Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je zanjo navedel izčrpne in utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja:

9. Po prvem odstavku 99. člena ZUreP-1 lahko razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine.

10. Sodišče se ne strinja s tožbenim zatrjevanjem, da izvedenec C.C. v svojem izvedenskem mnenju ni sledil napotilom sodišča v sodbi, I U 233/2011 z dne 20. 3. 2012, saj to iz mnenja, ki ga je prvostopni organ povzel v svoji odločbi in na katerega se je tudi oprl, ne izhaja. Izvedenec je namreč za vsako posamezno parcelo, ki je bila predmet morebitnega prevzema preostalih nepremičnin po 99. členu ZUreP-1, ugotavljal naslednja dejstva: - kakšna je bila uporaba posameznih parcel pred razlastitvijo, - kakšen bo dostop od kmetijskega gospodarstva do posamezne novo nastale sporne parcele glede na spremenjen prometni režim in – kaj bo to pomenilo za uporabo posamezne parcele, v smislu dosedanje uporabe in uporabe v bodoče, ob upoštevanju obstoječe kmetijske mehanizacije, ki mora biti konkretno opredeljena, ter velikosti posameznih novo nastalih parcel ter dejstev, za kakšno kmetijo gre (v smislu velikosti in dejavnosti). Ta dejstva pa je bilo tudi treba ugotoviti v ponovnem postopku po zgoraj citirani sodbi naslovnega sodišča. Vprašanje izgube gospodarskega pomena v smislu citirane določbe 99. člena ZUreP-1 pa je (kot je tudi sodišče pojasnilo že v prejšnji sodbi in kar je tožnici pojasnil tudi prvostopni organ) pravno vprašanje, do katerega se mora opredeliti upravni organ in ne izvedenec. To pa je prvostopni organ tudi storil, ko je, sledeč ugotovitvam iz izvedenskega mnenja, presojal, ali gre v obravnavanem primeru za tako izgubo gospodarskega pomena lastninske pravice na parc. št. 1039/1, 1039/2, 1021/1, 1021/2, 1028/1, 1028/2, vse k.o. ..., ki bi opravičevala prevzem preostalega dela nepremičnin, in pravilno zaključil, da je pogoj po 99. členu ZUreP-1 izpolnjen le za parc. št. 1039/2, k.o. ... Glede na povedano prvostopni organ utemeljeno ni sledil predlogu tožnice za postavitev novega izvedenca oziroma dopolnitev mnenja izvedenca C.C., saj bi to pomenilo neekonomičnost postopka in njegovo neutemeljeno podaljševanje. Res je sicer, da je izvedenec zaključil, da se je kmetijska površina (vseh parcel skupaj) zmanjšala za 13 %, dostopnost pa za 11 %, vendar pa iz mnenja (in iz odločbe) za vsako posamezno parcelo tudi izhaja odstotkovno zmanjšanje površine in poslabšanje dostopa, zaradi česar tožnica tudi nima prav, da teh podatkov odločba oziroma mnenje ne vsebuje.

11. Kot je tožnici pojasnil že prvostopni organ, bo tožnica lahko pri določanju odškodnine po 105. členu ZUreP-1 uveljavljala tudi morebitni večji poseg v njene gospodarske koristi, pri čemer pa, kot sodišče ugotavlja, so bile tudi v obravnavanem postopku pri presoji po 99. členu ZUreP-1 upoštevana dejstva, kot so dejavnost kmetijskega gospodarstva, razkosanost parcel, stroški kmetijske obdelave, ipd.. Iz teh razlogov pa zato tudi ni prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. S tako odločitvijo (po tem, ko je organ ugotovil večjo razdrobljenost in večje stroške obdelave) pa tudi ni prišlo do kontradiktornih zaključkov, saj je organ glede na ugotovljena dejstva, katerim sodišče v celoti sledi, utemeljeno zavrnil zahtevo tožnice. Zgolj ugotovitev o (sicer nedvomno izkazanem, vendar v manjšem obsegu) poslabšanju pogojev opravljanja kmetijske dejavnosti namreč še ne pomeni izgube gospodarskega pomena v smislu 99. člena ZUreP-1. 12. Stroškovni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo smiselno na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom Republike Slovenije (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) pa je sodišče odločalo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnica s tožbo zoper akt toženke ni uspela, je stranki z interesom dolžna povrniti stroške. Po prvem odstavku 7. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra) državno pravobranilstvo pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Stroški zastopanja državnega pravobranilstva pa se v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah (prvi odstavek 16. člena ZDPra). Po drugem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), če vrednosti predmeta v postopku v socialnih in upravnih sporih ni mogoče določiti, znaša njegova vrednost 3.500 EUR. Za nedoločljivo vrednost predmeta v obravnavanem primeru, ko gre za prevzem preostalih nepremičnin po 99. členu ZUreP-1, tudi gre, saj se zahtevek stranke ne nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo (prim: tretji odstavek 25. člena ZOdvT). 12. člen ZOdvT napotuje na tarifo, v kateri so določene nagrade glede na vrednost predmeta, ki za 3.500 EUR znaša 141 EUR. Nagrada za postopek v upravnem sporu (tar. št. 3100) znaša tako 183,30 EUR (141 EUR x količnik 1,3). Sodišče je stranki z interesom priznalo tudi priglašenih 20 EUR pavšalnih stroškov za poštnino (tar. št. 6002). Tožnica mora tako stranki z interesom povrniti 203,30 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.