Jedro

Tožena stranka ne da povoda za tožbo takrat, kadar že v času pred vložitvijo tožbe privoli v izpolnitveno ravnanje, kot ga zahteva tožeča stranka oziroma, povod za tožbo da, če lahko tožnik na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.

Tožena stranka je tožbeni zahtevek sicer res pripoznala, vendar zaradi njenega prerekanja pogojne terjatve nikakor ni mogoče zaključiti, da tožena stranka ni podala povoda za tožbo. Za uspešno uveljavljanje pritožbenega očitka o zmotni uporabi materialnega prava bi tožena stranka oziroma stečajni upravitelj tako moral že v trenutku preizkusa terjatev priznati sporno pogojno terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zavrne predlog tožeče stranke za povračilo 2.719,00 EUR pravdnih stroškov.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 235,06 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, sama pa krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 4.580,28 EUR.

2. Zoper navedeni sklep je iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 do 40/2013, v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki naloži povrnitev stroškov tožene stranke oziroma podredno, da stroške pravilno odmeri oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvi stopnji v novo odločanje, v vseh primerih pa naloži tožeči stranki povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in toženki naloži plačilo stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka z obravnavano pritožbo sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in navaja, da bi moralo zaradi pripoznave tožbenega zahtevka (po delnem umiku tožbe) odločati na podlagi 157. člena ZPP. Slednji določa, da mora v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, tožnik toženki povrniti pravdne stroške (157. člen ZPP). To pomeni, da pripoznava tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo tožene stranke še ne opravičuje do povrnitve stroškov, ki jih je imela s pripoznanim zahtevkom, ampak mora izpolnjevati nadaljnji, kumulativno predpisani pogoj – da ni dala povoda za tožbo. Ker je tožena stranka v predmetnem gospodarskem sporu tožbeni zahtevek pripoznala, je sodišče druge stopnje glede na osrednji pritožbeni očitek moralo odgovoriti še na vprašanje, ali je za tožbo dala tudi povod.

6. Tožena stranka ne da povoda za tožbo takrat, kadar že v času pred vložitvijo tožbe privoli v izpolnitveno ravnanje, kot ga zahteva tožeča stranka oziroma, povod za tožbo da, če lahko tožnik na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija (1).

7. Iz listinskih dokazov v spisu izhaja, da sta N. d. d. in K., d. o. o. (sedaj tožena stranka) dne 10. 2. 2009 sklenili Pogodbo o izdaji garancije št. 36158 za pravočasno plačilo najemnine v korist upravičenca (D., d. o. o.) v znesku 95.000,00 EUR (2). Istega dne sta tožeča stranka in N. d. d. v zavarovanje terjatev, kot izhajajo iz Pogodbe o izdaji garancije, sklenili še „Poroštveno pogodbo“ (Guarantee agreement, A 136), s katero je tožeča stranka kot solidarni porok pristopila k osnovni obveznosti stečajnega dolžnika (pravočasno plačilo najemnine v skladu s pogodbo št. 59/08-MAX z dne 5. 8. 2008). Ker stečajni dolžnik (naročnik garancije, sedaj tožena stranka) ni poravnal pogodbenih obveznosti po omenjeni najemni pogodbi, je dne 3. 6. 2011 D., d. o. o., pozval N. d. d., da garancijo št. 36158 v višini 95.000,00 EUR unovči in znesek nakaže na njegov transakcijski račun. N. d. d. je dne 14. 6. 2011 navedeni znesek plačala, dne 29. 9. 2011 pa vsled plačila solidarnega poroka (tožeče stranke, A 147) zaprla terjatev po predhodno opisani garanciji.

8. Nobenega dvoma torej ni, da v trenutku začetka stečajnega postopka kot tudi v času prijave terjatve (27. 3. 2011 in 13. 6. 2011 – dopolnitev) terjatev iz naslova regresnega zahtevka po „Poroštveni pogodbi“ (Guarantee agreement, A 136) še ni nastala (to se je zgodilo šele 29. 9. 2011, ko je tožnica na zahtevo NLB d. d. poravnala znesek iz garancije), tožeča stranka pa jo je skladno z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 do 47/2013, v nadaljevanju ZFPPIPP) prijavila v stečajni postopek kot pogojno terjatev, saj v nasprotnem primeru do (vsaj delnega) poplačila regresnega zahtevka ne bi mogla priti, vprašanje je le, ali jo je (tj. pogojno terjatev) stečajni upravitelj tožene stranke prerekal utemeljeno.

9. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka predmetno tožbo vložila po tem, ko je njeno prijavo terjatve v stečajnem postopku prerekal stečajni upravitelj (A 5) – zaradi prerekanja terjatve v stečajnem postopku je bila napotena na pravdo. Tožena stranka je tožbeni zahtevek sicer res pripoznala, vendar zaradi predhodno obrazloženega (prerekanja pogojne terjatve) nikakor ni mogoče zaključiti, da tožena stranka ni podala povoda za tožbo. Za uspešno uveljavljanje pritožbenega očitka o zmotni uporabi materialnega prava bi tožena stranka oziroma stečajni upravitelj tako moral že v trenutku preizkusa terjatev priznati sporno pogojno terjatev (3). Varstvu takšnega ravnanja stečajnega dolžnika je namreč namenjen 259. člen ZFPPIPP, ki določa, da v primeru, če je upnikova terjatev povezana z odložnim pogojem (ki se je v obravnavanem gospodarskem sporu izpolnil s plačilom tožnice banki NLB d. d. dne 29. 9. 2011) in se ta pogoj do izdelave načrta končne razdelitve ne uresniči, terjatev preneha. Pritožnica zato z navedbo, da terjatve v času, ko je bila prijavljena v stečajni postopek, stečajni upravitelj zaradi neizpolnitve odložnega pogoja ni mogel priznati, kar pomeni, da ni dala povoda za predmetno tožbo, ne more uspeti.

10. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (1. odstavek 155. člena ZPP). V predmetnem gospodarskem sporu je tožeča stranka v delu, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 2.733.022,07 EUR in ločitvene pravice za znesek v višini 2.600.000,00 EUR, tožbo umaknila dne 27. 1. 2012 (sodišče prve stopnje pa je sklep o umiku izdalo 16. 3. 2012), to je pred vročitvijo tožbe toženi stranki dne 27. 11. 2012. Ker je začetek pravde vezan na trenutek vročitve tožbe toženi stranki (1. odstavek 189. člena ZPP), skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP stroški obsežne listinske dokumentacije v spisu, ki se nanašajo na terjatev v višini 2.733.022,07 EUR in ločitveno pravico v vrednosti 2.600.000,00 EUR, niso bili potrebni, na kar utemeljeno opozarja pritožnica. Ker pa slednja svoje trditve ustrezno ne substancira oziroma ne pojasni, v kakšnem obsegu znesek 20,00 EUR, ki ga je glede na v tožbi priglašene stroške po tarifni št. 6000 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT) odmerilo sodišče prve stopnje, v razmerju do listin, ki pa na sporno pogojno terjatev se nanašajo, ni utemeljen, s pritožbeno grajo ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu izpodbijani sklep v tem delu potrdilo.

11. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (1. odstavek 158. člena ZPP). Delni umik tožbe tako narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz 1. odstavka 158. člena ZPP (4), od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (154. člen ZPP). Kot navaja pritožnica, je tožeča stranka umaknila del zahtevka še pred vročitvijo tožbe toženi stranki, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo sklep o ustavitvi postopka dne 16. 3. 2012. Edini stroški od umaknjenega dela tožbenega zahtevka so tako nastali s plačilom sodne takse v višini 3.225,00 EUR, vsi ostali stroški pravdnega postopka pa so nastali v zvezi z zahtevkom v višini 95.000,00 EUR, glede katerega je toženka v celoti propadla. Sodišče prve stopnje tako skladno s pravilom iz 1. odstavka 158. člena ZPP ni ravnalo pravilno, ko je med pravdnimi stroški tožnici priznalo 3.225,00 EUR takse za redni postopek – sodno takso bi namreč moralo odmeriti od vrednosti pripoznanega dela v višini 95.000,00 EUR. Ker je bil tožbeni zahtevek delno umaknjen že pred razpisom naroka za glavno obravnavo (in to ne zaradi izpolnitve zahtevka), pred njim pa je bila izdana tudi sodba na podlagi pripoznave, znaša (skladno s 16. členom ZST-1) taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje - 506,00 EUR (tar. št. 1112 ZST-1).

12. Sodišče druge stopnje je vsled navedenemu pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je zavrnilo predlog tožeče stranke za povračilo 2.719,00 EUR pravdnih stroškov (3. točka 365. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo na novo odmerjeno sodno takso v višini 506,00 EUR in jo prištelo k odvetniškim stroškom, kot jih je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje (1.089,40 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 20,00 EUR po tar. št. 6000 ter 20 % DDV v znesku 225,88 EUR). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in po načelu uspeha v pravdi (154. člen ZPP). Tako je toženi stranki priznalo odvetniške stroške po tar. št. 3210 v višini 312,00 EUR (glede na vrednost spornega predmeta 4.580,28 EUR ob količniku 1,6) ter pavšalne stroške za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR, kar skupaj z zahtevanim 20 % DDV znaša 398,40 EUR. Ker je tožena stranke s pritožbo uspela v 59 %, je v tem razmerju upravičena do plačila svojih pritožbenih stroškov, tj. 235,06 EUR. Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke pa ni stroškovno utemeljen, ker z njim ni pripomogla k rešitvi pritožbe zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str.: 44, avtor: mag. Nina Betteto.

(2) Z dodatkom št. 2 k pogodbi o izdaji garancije št. 3067/36158/HL z dne 10. 2. 2009 je bil skrajni rok veljavnosti Garancije podaljšan do vključno 31. 12. 2011. (3) Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (1. odstavek 316. člena ZPP). Primerjava pokaže, da ima ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (1. odstavek 67. člena ZFPPIPP), enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti (N. Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 233).

(4) Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.