Jedro

Odločitev, da so tožniki dolžni toženi stranki povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka, je pravilna, saj so tožniki tožbo le delno (za neznaten del) umaknili, po tem ko je tožena stranka izpolnila ta del tožbenega zahtevka, umik preostalega dela tožbe pa ni bil posledica dejstva, da bi tožena stranka zahtevano izpolnitev izvršila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek (zaradi umika tožbe – 1. odstavek izreka sklepa). V 2. odstavku izreka je naložilo tožnikom, da so dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka in sicer vsak v višini 154,43 EUR, v 15 dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper odločitev o pravdnih stroških (torej zoper 2. točko izreka prvostopenjskega sklepa) se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajajo, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in v nasprotju s sodno prakso v podobnem primeru (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 976/2010). Tožniki so do povračila stroškov upravičeni, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna in tožena stranka pred vložitvijo tožbe tožbenega zahtevka ni priznavala niti izpolnila. Ker je tožena stranka zahtevke za priznanje dodatka za delo pri projektu predsedovanja RS EU zavrnila, so tožniki zoper ta sklep vložili pritožbo. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je prvostopenjski sklep po uradni dolžnosti razveljavila in prvostopenjskemu organu naložila, da v 15 dneh izda nov sklep, s katerim jim bo določila višino dodatka in čas, za katerega jim pripada. Tožena stranka je nato izdala sklep, s katerim je tožnikom dejansko odmerila in izplačala dodatek za nadpovprečno obremenjenost iz delovnega razmerja. Uspeh tožnikov po vloženi tožbi je bil najmanj 62 % (50 % po temelju, ostalo pa po višini), zaradi česar bi bili upravičeni do povračila stroškov oziroma bi vsaka stranka morala nositi svoje stroške postopka. Tožena stranka je povzročila celoten postopek pred delovnim in socialnim sodiščem, tožnikom bi lahko kadarkoli izplačala dodatek, pa tega pred vložitvijo tožbe ni storila, tožniki pa so bili zato prisiljeni vložiti tožbo v 30 dnevnem roku od odločitve drugostopenjskega organa oz. v primeru molka organa. Upravičeni so zato tako predpravdni kot tudi pravdni stroški, zato pritožniki predlagajo spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da bo toženi stranki naloženo plačilo vseh stroškov predpravdnega in pravdnega postopka za vsako tožečo stranko posebej.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz vsebine pritožbe izhaja, da pritožniki smiselno uveljavljajo zmotno uporabo 1. odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožniki so tožbe umaknili, ko je tožena stranka izpolnila manjši oziroma neznatni del tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so tožniki dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka, upoštevaje tretji odstavek 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je tožena stranka po vložitvi tožbe izpolnila le neznatni del tožnikovega tožbenega zahtevka, saj to izhaja iz podatkov v spisu. Iz tega razloga morajo toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške (člen 154/3 ZPP), kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnikov, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odstopilo od sodne prakse, ki naj bi bila razvidna iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 976/2010 z dne 17. 1. 2011. V citiranem sklepu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožbo umaknil potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, v tem individualnem delovnem sporu pa je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka izpolnila le neznatni del tožnikovega tožbenega zahtevka, zaradi česar je v tem delu tožbo umaknil, medtem, ko je v preostalem s tožbenim zahtevkom vztrajal. Posledica različnih ugotovitev o potrebnosti tožbe je tudi različna odločitev o povrnitvi stroškov postopka.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP pravilno odločilo, da so tožniki dolžni toženi stranki povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške. Tožniki so tožbo umaknili šele potem, ko je tožena stranka izpolnila le neznatni del tožbenega zahtevka, umik preostalega dela tožbe pa ni bil posledica dejstva, da je ta del zahtevka tožena stranka izpolnila.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo pritožbene stroške.