Jedro

Tožnik je že v upravnem postopku dokazoval, kakšne so razmere v priporih oziroma zaporih v Ruski federaciji z obsežnim dokaznim gradivom. Tožnik je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe pred pravnomočnostjo sodne odločbe v tem upravnem sporu nastala težko popravljiva škoda v zvezi s (procesno) pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki kot pomembnejša pravica zajema tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva, oboje pa se nanaša na sodno varstvo njegove materialne pravice iz 3. člena EKČP.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za pravosodje št. 56010-47/2017/60 z dne 2. 10. 2018 odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Tožnik je 21. 11. 2018 vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo Ministrstva za pravosodje, s katero je bilo odločeno, da se dovoli njegova izročitev pristojnim organom Ruske federacije zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja „ustanavljanja stalne oborožene združbe“ po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „nezakonitega nabavljanja, predajanja, shranjevanja, prevažanja in nošenja strelnega orožja, osnovnih delov in nabojev“ po tretjem odstavku 222. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „ropa“ po četrtem odstavku 162. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „umora“ in poskusa kaznivega dejanja „umora“ po drugem odstavku 105. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, kaznivega dejanja „poškodovanja tujega premoženja“ po drugem odstavku 167. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije in kaznivega dejanja „poneverbe“ po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije (I. točka izreka) ter da se izročitev tožnika dovoli pod pogoji iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (ZKP), in sicer: a) da se tožnik ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; b) da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo; c) da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (II. točka izreka) ter da bo predajo tožnika pristojnim organom Ruske federacije skladno z drugim odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve RS (III. točka izreka). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da njegova izročitev ni dovoljena; podrejeno pa, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

2. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodne odločbe v predmetnem upravnem sporu. Navaja, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izročitev Ruski federaciji. V primeru, če se ga izroči Ruski federaciji, bo utrpel nepopravljivo škodo, saj bo v Rusiji podvržen mučenju in drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju ter podvržen nepravičnemu postopku. S tem mu bodo grobo kršene človekove pravice, razmere v zaporih in izrečene sankcije pa lahko pomenijo tudi smrt. Verjetnost, da se bo to zgodilo, je zelo visoka, zato Slovenija po mnenju tožnika izročitve ne bi smela izvršiti. Meni, da je v sodnem delu postopka izročitve in v upravnem delu pred toženko z veliko verjetnostjo dokazal, da bodo z njegovo vrnitvijo v Rusijo kršene njegove človekove pravice, zato zavrača dokazno oceno toženke. K tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe je priložil tudi prepis pričanja A.A. v angleškem jeziku, ki je bil v zvezi z mučenjem v zaporu zaslišan 15. 11. 2018, zato tega dokaza po njegovi navedbi ni mogel predložiti v upravnem postopku. Hkrati zatrjuje, da bi bil v priporu v Ruski federaciji obravnavan kot pripadnik skupine, ki je sistematično podvržena nezakonitim zaporskim praksam, česar sicer v upravnem postopku ni navajal, saj ni razumel, da tudi osebna okoliščina, kot je visok socialni status, dejansko pomeni pripadnost družbeni skupini in v Rusiji razlog za sistematično preganjanje s strani oblasti, če se te osebe niso pripravljene odpovedati svojemu premoženju v korist predstavnikov teh političnih struktur. S tem v zvezi tudi prilaga izjavo direktorja Human Rights Analysis Center Oslo, Norveška v angleškem jeziku.

3. Toženka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe ugovarja pravočasnosti tožbe, po vsebini pa navaja, da je utemeljeno zaključila, da v konkretnem primeru ni izkazana verjetnost, da bi bil tožnik v primeru izročitve Ruski federaciji izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja, kaznovanja, mučenja ali ogrožanja življenja, kot tudi ne drugim kršitvam človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato meni, da mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe ne bi nastala nepopravljiva škoda, ki je tožnik tudi ni izkazal. Nasprotno pa bi z neizvršitvijo odločbe o izročitvi lahko nastala nepopravljiva škoda za postopek izročitve, saj sme pripor trajati samo določen čas. Sicer pa tudi poudarja, da tožnik nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, saj je izvršitev izpodbijane odločbe o dovolitvi izročitve zadržana za čas odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil po izdaji izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

4. Zahteva je utemeljena.

5. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik predlaga odložitev izvršitve odločbe Ministrstva za pravosodje št. 56010-47/2017/60 z dne 2. 10. 2018. Po presoji sodišča so za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj je izpodbijana odločba akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Nadalje iz sodnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik po pooblaščenki tožbo vložil 21. 11. 2018 priporočeno po pošti. Sodišče je tožnika pozvalo na odpravo pomanjkljivosti tožbe z dopisom I U 2347/2018-5 z dne 22. 11. 2018 in od njega zahtevalo, da v danem roku sodišču predloži dokazilo, da ima njegova pooblaščenka opravljen pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) oziroma da tožnik tožbo lastnoročno podpiše. Sodišče je ugodilo prošnji tožnika za podaljšanje roka za odpravo pomanjkljivosti tožbe do 28. 11. 2018, ko je tožnik sodišču tudi predložil lastnoročno podpisan izvod tožbe. Iz navedenega sledi, da je bila ugotovljena pomanjkljivost odpravljena v odrejenem roku. To pomeni, da je bila tožba, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 31. člena ZUS-11, vložena pravočasno, to je v zakonskem roku 30 dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Zato je ugovor toženke o nepravočasnosti tožbe neutemeljen ter sodišče v nadaljevanju presoja, ali so za izdajo začasne odredbe izpolnjeni zakonsko določeni pogoji.

6. Tožnik je vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, po katerem sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Iz citirane določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da mora tožnik ob uveljavljanju zahteve za izdajo začasne odredbe z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi mu z izvršitvijo akta nastala škoda, pri čemer mora škodo dovolj natančno opredeliti in z zadostno stopnjo prepričljivosti utemeljiti, da bi bila škoda težko popravljiva. Po standardu v upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča „odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop“2. Konkretne partikularnosti uporabe tega standarda pa so v posamičnih primerih odvisne ne samo od opredelitve in izkaza težko popravljive škode, ampak tudi od tega, ali tožnik z začasno odredbo varuje oziroma preprečuje grozečo škodo v povezavi z ustavno pravico oziroma pravico iz mednarodne pogodbe, ali varuje zakonsko pravico, ali pa morda varuje zgolj pravni interes; kajti namen instituta začasne odredbe je ravno v varstvu pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave), ko gre za varstvo ustavnih ali mednarodno-pravnih materialnih pravic. Razen v izjemnih primerih namreč sama tožba v upravnem sporu ni suspenzivno pravno sredstvo (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). Tožba v obravnavanem upravnem sporu ni suspenzivno pravno sredstvo3, zato je tožnik upravičen vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe.

8. Sodišče ugotavlja, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da bo v Rusiji podvržen mučenju in drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju ter podvržen nepravičnemu postopku, s čimer mu bodo grobo kršene človekove pravice, razmere v zaporih in izrečene sankcije pa lahko pomenijo tudi smrt. Tožnik torej škodo opredeljuje preko materialne pravice iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP)4 oziroma 18. člena Ustave5. 9. V konkretnem primeru je tožnik že v upravnem postopku dokazoval, kakšne so razmere v priporih oziroma zaporih v Ruski federaciji z obsežnim dokaznim gradivom in tudi toženka je v izčrpno obrazloženi izpodbijani odločbi uporabila številne informacije o stanju v priporniških oziroma zaporniških kompleksih v državi prosilki in ta spor o dejanskih vprašanjih se med strankama nadaljuje v tem upravnem sporu. Sodišče ugotavlja, da gre v tej zadevi za obsežno in zahtevno dokumentacijo ter da je toženka zaradi seznanjanja z dejstvi in okoliščinami izvedla pisni postopek. Tako je potrebno ugotoviti, da tožnik nima očitno neutemeljenih ugovorov glede morebitne kršitve 3. člena EKČP oziroma v kontekstu standardov Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) to pomeni, da ima „arguable claim“6 oziroma da posledice, ki jih zatrjuje, niso tako nemogoče7. V takem primeru pa standard učinkovitosti pravnega varstva pomeni, da mora organ, ki odloča o pravnem sredstvu, to pa je v tem primeru Upravno sodišče, opraviti strogo sodno presojo8, ki nujno vključuje oceno stanja v državi, ki prosi za izročitev, z vidika 3. člena EKČP9 in če je potrebno mora sodišče pridobiti ustrezne informacije tudi po uradni dolžnosti10. Zato bo šele po tako izvedeni sodni presoji zakonitosti izpodbijane odločbe le-to dopustno izvršiti, če bo sodišče ugotovilo, da je tožba neutemeljena. Iz povedanega sledi, da je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe pred pravnomočnostjo sodne odločbe v tem upravnem sporu nastala težko popravljiva škoda v zvezi s (procesno) pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave), ki kot pomembnejša pravica zajema tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave), oboje pa se nanaša na sodno varstvo njegove materialne pravice iz 3. člena EKČP. 10. Kolikor bi bila namreč izpodbijana odločba izvršena še pred pravnomočno odločitvijo sodišča o glavni stvari v tem upravnem sporu, se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Sloveniji in ne bi bil več pod jurisdikcijo slovenske države. Zato v upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, saj bi mu le-ta, če se ne bi nahajal na območju Slovenije, naknadno prenehal. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi bilo učinkovito. S tem pa bi bila kršena tožnikova pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

11. Skladno s prej citirano določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 pa je prek načela sorazmernosti potrebno tehtati tudi med javnim interesom, ki ga zastopa toženka, to je interes učinkovite izročitve, in pravico tožnika, da o nevarnosti kršitve pravice iz 3. člena EKČP presodi neodvisno in nepristransko sodišče v postopku pravnega sredstva. Pri tehtanju javnega interesa glede učinkovitosti vodenja postopka izročitve in varstva pred morebitno škodo v zvezi s pravicami tožnika, je sodišče moralo dati prednost pravicam tožnika, javni interes pa bo upoštevan v tem smislu, da bo sodišče o tožbi odločilo absolutno prednostno.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.

1 Po dočbi prvega odstavka 31. člena ZUS-1 zahteva predsednik senata od tožnika, če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti; obenem ga mora podučiti, kaj in kako naj napravi in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori. 2 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 326/2010 z dne 22. 10. 2010. 3 Drugi odstavek 532. člena ZKP določa, da se odločba, s katero se dovoli izročitev, pošlje ministrstvu za notranje zadeve, da se tujec odpelje do meje, kjer se na dogovorjenem kraju izroči organom tuje države, ki je zahtevala izročitev. 4 Skladno z določbo 3. člena EKČP se nikogar ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati. 5 Skladno z 18. členom Ustave nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočem kaznovanju ali ravnanju. 6 Primerjaj: Soering proti Združenemu kraljestvu, odst. 117. 7 Ibid. odst. 85. 8 Ang.: „the most anxious scrutiny“ (ibid. odst. 122) oziroma „rigorous scrutinty“ ( Abdulazhon Isakov proti Rusiji, odst. 137). 9 Ibid. odst. 91; Calovskis proti Latviji, 24. 7. 2014, odst. 131. 10 Ibid. odst. 131.