Jedro

Oporočitelj lahko napravi veljavno pisno oporoko pred pričami, če zna brati in pisati, ter lahko to svoje znanje tudi uporabi. Zakon res ne sili oporočitelja, da oporoko pred podpisom tudi prebere. Od njegove volje je odvisno, ali jo bo prebral ali ne. Pravna varnost pa zahteva, da je tako pomembna izjava volje kot je oporoka, sestavljena in napisana tako, da omogoča dejanski nadzor oporočitelja nad tem, kar je storil. Sicer je smisel določbe, da oporočitelj mora znati brati in pisati, nesmiselna. Takšna razlaga je povsem v skladu tudi z določbama o sodni oporoki v 65. in 66. členu ZD. Oporočitelju, ki oporoke ne more prebrati, lahko sestavi veljavno oporoko sodnik. Oporoka je veljavna, če jo sodnik nato prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše, potem, ko izjavi, da je to njegova oporoka (1. odstavek 66. člena ZD).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pisna oporoka pred pričami z dne 11.10.1989 pok. F. P. neveljavna. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili 64. člen Zakona o dedovanju. Meni, da oporoka izpolnjuje vse formalne pogoje za veljavnost pisne oporoke pred pričami. V navedenem členu ni nikjer določeno, da mora oporočitelj sam prečitati oporoko preden jo podpiše. Pogoj za veljavnost takšne oporoke je le, da oporočitelj v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, in pri tem izjavi, da je to njegova oporoka. Vse nadaljnje razlage za odločitev po tem členu niso pomembne. Sodišči zaradi zmotne razlage Zakona o dedovanju nista dovolj natančno in popolno ugotovili dejansko stanje. Sodišči sta se oprli zgolj na dokaz s sodno izvedenko okulistko. Tudi če bi ta dokaz zadoščal, bi sodišče moralo zaslišati še enega izvedenca, saj je znano, da izvedenci odstopajo po 15 in več odstotkov v mnenjih drug od drugega. Sodišči pa sta zagrešili tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Zaključki obeh sodišč so namreč v nasprotju z dokazi, ki so bili predloženi ali izvajani pred sodiščema druge in prve stopnje. Revident vztraja pri tem, da je bila pokojničina oporoka brez kakršnihkoli pomanjkljivosti. Pisec oporoke ni imel nobenega razloga za dvom v pokojničine sposobnosti. Sicer pa sodišče tudi napačno tolmači izpoved izvedenke, da "očala ne pridejo v poštev". To lahko le pomeni, da očala niso potrebna, ne pa, da pokojnica ni videla. Ponavlja še druge trditve v zvezi z dogodki ob praznovanju pokojničine 100-letnice ter mnenje lečeče zdravnice dr. N. D. Revident še poudarja tožničino dobro zdravstveno stanje ter prilaga dokaz z njenim podpisom na dan njenega rojstnega dne. Zaradi vsega navedenega predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek in tožečo stranko obsodi na plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijanje dejanskih ugotovitev v revizijskem postopku ni več dovoljeno. Prepoved preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja je določena v 3. odstavku 385. člena ZPP. Med dejanske ugotovitve sodi tudi ugotovitev, ali je oporočiteljica oporoko lahko prebrala ali ne. Revident sicer poskuša izpodbiti to ugotovitev s sklicevanjem na kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa drugačna ocena dokazov, kot jo želi doseči tožena stranka v tem postopku, ne pomeni kršitve po navedeni določbi ZPP. Ne glede na to pa tudi ni nikakršnih nasprotij med dokazi, ki so bili izvedeni na prvi in drugi stopnji, in ugotovitvami sodišč v sodbah. Le v odgovor na revizijske trditve v tej smeri revizijsko sodišče dodaja, da je bila lečeča zdravnica dr. N. D. v pravdi pozvana, da pove svoje mnenje, zakaj je poslala pokojno k okulistu. Njena izjava in mnenje o tem, ali je pokojna videla in lahko brala, je v spisu (list.št. 34 spisa). Zato so drugačne trditve v reviziji v nasprotju s podatki spisa.

Sodišči druge in prve stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Med strankama je še vedno sporno, kako je treba razlagati 64. člen Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta to določbo sodišči druge in prve stopnje pravilno razlagali. Oporočitelj lahko napravi veljavno pisno oporoko pred pričami, če zna brati in pisati, ter lahko to svoje znanje tudi uporabi. Zakon res ne sili oporočitelja, da oporoko pred podpisom tudi prebere. Od njegove volje je odvisno, ali jo bo prebral ali ne. Pravna varnost pa zahteva, da je tako pomembna izjava volje kot je oporoka, sestavljena in napisana tako, da omogoča dejanski nadzor oporočitelja nad tem, kar je storil. Sicer je smisel določbe, da oporočitelj mora znati brati in pisati, nesmiselna. Takšna razlaga je povsem v skladu tudi z določbama o sodni oporoki v 65. in 66. členu ZD. Oporočitelju, ki oporoke ne more prebrati, lahko sestavi veljavno oporoko sodnik. Oporoka je veljavna, če jo sodnik nato prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše, potem, ko izjavi, da je to njegova oporoka (1. odstavek 66. člena ZD). Ne gre torej za nezaupanje v institucijo odvetništva, temveč za v zakonu določeno obličnost, ki je sankcionirana z izpodbojnostjo.

Sodišči druge in prve stopnje sta torej pravilno uporabili 64. člen ZD. Vsa ostala dejstva, ki jih revident ponovno navaja v zvezi s pokojničinim zdravstvenim stanjem, z zmožnostjo podpisa oporoke ter tolmačenjem različnih dogodkov v zvezi z ugotavljanjem njenega vida, niso pravno odločilna, deloma zato, ker pokojničino zdravstveno stanje, ki ne zadeva vid, za veljavnost izpodbijane oporoke ni pravno pomembno, deloma pa zaradi že navedene prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja na revizijski stopnji.

Ker torej sodišči prve in druge stopnje nista storili ne očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne kršitev ZPP, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), in ker tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker prva tožena stranka z revizijo ni uspela, mora sama nositi stroške revizijskega postopka (166. člen v zvezi s 54. členom ZPP).