Jedro

Po določbi 150. člena ZV-1 se kot poseg v prostor, ki lahko vpliva na vodni režim, obravnavajo posegi na vodnem in priobalnem zemljišču, za kar tudi gre v obravnavanem primeru. Za takšen poseg pa je v skladu s citirano določbo potrebno vodno soglasje, ki ga tožnik nima.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je inšpektorica za okolje tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložila, da mora vzpostaviti prvotno stanje na vodnem in priobalnem zemljišču struge levega pritoka Repovega potoka in sicer tako, da odstrani položeno betonsko cev v dolžini cca 6 m, premera 80 cm, v katero je speljan omenjeni pritok. Rok za ureditev je 30. 10. 2014, o izpolnitvi obveznosti pa mora zavezanec pisno obvestiti inšpekcijo za okolje. Navedeni ukrep je bil izdan na podlagi 8. točke prvega odstavka 175. člena Zakona o vodah (ZV-1), ki določa, da sme pristojni inšpektor, če ugotovi, da so kršene določbe tega zakona ali določbe predpisov, izdanih na njegovi podlagi, odrediti odpravo škode in vrnitev v prejšnje stanje. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik kanaliziral levi pritok Repovega potoka, tako da je položil v zemljo betonske cevi v približni dolžini 6 m. Tožnik je v postopku pojasnil, da je cevni prepust izvedel že njegov del pred mnogimi leti, ki pa je bil zaradi vožnje po zemljišču uničen, zato ga je v novembru 2013 zamenjal z novim, pri čemer pa za poseg ni pridobil vodnega soglasja. Po določbi 150. člena ZV-1 pa se lahko vsak poseg, ki bi trajno ali začasno vplival na poseg v prostor, izvede le na podlagi vodnega soglasja. Po določbi 11. člena ZV-1 vodno zemljišče tekočih voda obsega osnovno strugo vključno z bregom, zunanja meja priobalnega zemljišča pa je 5 m od meje vodnega zemljišča. Ker tožnik za navedeni poseg vodnega soglasja ni pridobil, je s tem izrek inšpekcijskega ukrepa utemeljen.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Iz spisne dokumentacije namreč nesporno izhaja, da gre za izvedbo cevnega prepusta, za kar vodno soglasje ni bilo pridobljeno, prav tako je nesporno, da je omenjeni prepust izvedel tožnik, kar je potrdil na zaslišanju. V pritožbi pa stranka ne more navajati novih dejstev in dokazov, če bi to lahko storila že v postopku, zato tožena stranka ni obravnavala pritožbenih navedb, ki so predstavljale pritožbeno novoto.

3. Tožnik v tožbi ponavlja, da je sporni cevni prepust le obnovil, saj je bil ta dotrajan. Prepust je namreč izvedel že njegov ded pred več kot 50 leti, zato se tudi ne strinja, da bi ta cev lahko trajno ali začasno vplivala na vodni režim ali stanje vode. Prav tako se ne strinja, da je cev nameščena v priobalnem območju, saj je od meje vodnega zemljišča odmaknjena več kot 5 m, kar je razvidno tudi iz fotografij. Ob zaslišanju je inšpektorici predlagal, da opravi ogled, vendar temu dokazu ni bilo ugodeno, o čemer v odločbi ni nobene obrazložitve. Z zamenjavo dotrajanih cevi na svojem zemljišču je le omogočil normalno koriščenje in obdelovanje kmetijskih površin, pri tem pa ne gre za oviranje normalnega pretoka vode. Meni, da odločbe tudi ni mogoče izvršiti, saj bi v tem primeru moral položiti nazaj stare, dotrajane cevi, ki pa jih nima več. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi strani naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča sta odločitvi prvostopnega in drugostopnega organa pravilni in zakoniti, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki sta jih za svojo odločitev navedla oba organa in se nanje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi.

7. Po podatkih spisa, ki niso sporni, je tožnik na svojem zemljišču uredil prepust pritoka Repovega potoka tako, da je v zemljo položil betonske cevi v dolžini 6 m, pri čemer izpust sega v pretočni profil Repovega potoka.

8. V skladu z določbo 11. člena ZVO-1 zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali občasno prisotna in se zato oblikujejo posebne hidrološke, geomorfološke in biološke razmere, ki določajo vodni in obvodni ekosistem, predstavlja vodno zemljišče celinskih voda (prvi odstavek). Vodno zemljišče tekočih voda obsega osnovno strugo tekočih voda, vključno z bregom, do izrazite geomorfološke spremembe (drugi odstavek). Po določbi 14. člena ZV-1 je zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče, priobalno zemljišče celinskih voda. Zunanja meja priobalnih zemljišč sega na vodah prvega reda 15 m od meje vodnega zemljišča, na vodah drugega reda pa 5 m od meje vodnega zemljišča. 9. V obravnavanem primeru je tožnik s položitvijo betonskih cevi, s katerimi je kanaliziral pritok Repovega potoka, torej neposredno posegel v vodno zemljišče tega pritoka. Na navedeni pritok pa se tudi nanaša izrečeni ukrep, s katerim se tožniku nalaga, da vzpostavi prvotno stanje na vodnem in priobalnem zemljišču struge levega pritoka Repovega potoka. Zaradi navedenega so brezpredmetni tožbeni ugovori, da so cevi odmaknjene več kot 5 m od struge Repovega potoka, zaradi česar naj ne bi posegel v vodno in priobalno zemljišče tega potoka. Za ugotovitev navedenih okoliščin, glede na to, da je tožnik v svoji izjavi v postopku povedal, da je on položil cevi, da je poseg razviden iz poročila o terenskem ogledu, ki ga je opravilo Vodnogospodarsko podjetje A., tudi ni bil potreben neposredni ogled kraja posega, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

10. Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti, ker tožnik s starimi, odstranjenimi cevmi ne razpolaga več. Vzpostavitev v prvotno stanje namreč pomeni, da mora tožnik na mestu posega vzpostaviti zakonito stanje. Pri tem pa je tudi natančno določeno, kaj mora storiti, da se takšno legalno stanje na vodnem zemljišču vzpostavi (odstraniti betonske cevi). V tem postopku pa niso relevantni tožnikovi ugovori, da je podjetje VGP A. ob regulaciji Repovega potoka premaknilo strugo na njegovo zemljišče ter odstranilo mejne kamne, saj je to lahko predmet civilnih postopkov.

11. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da s posegom ni vplival na normalni pretok vode. Po določbi 150. člena ZV-1 se kot poseg v prostor, ki lahko vpliva na vodni režim, obravnavajo posegi na vodnem in priobalnem zemljišču, za kar tudi gre v obravnavanem primeru, kot je to obrazložilo sodišče v 9. točki obrazložitve te sodbe. Za takšen poseg pa je v skladu s citirano določbo potrebno vodno soglasje, ki ga tožnik nesporno nima.

12. Ker, glede na navedeno, tožba ni utemeljena, jo je sodišče zavrnilo v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.