Jedro

Po določbi 3. alinee 1. odstavka 270. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je dopustno dokončno odločbo zavoda razveljaviti ali spremeniti tudi tedaj, če so bile s prejšnjo odločbo očitno kršene materialne določbe zakona ali splošnih aktov v zavarovančevo škodo. Ker je inšpektor ugotovil, da je delodajalec za leto 1971 posredoval zavodu napačne podatke o plači, zaradi česar je pokojnina prenizko izračunana, je to imelo za posledico zmotno uporabo 1. odstavka 24. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82 s spremembami), saj se je starostna pokojnina odmerjala od mesečnega povprčja osebnih dohodkov, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih 10 - ih letih. Zavarovanec zato lahko po citirani določbi predlaga novo odmero pokojnine, v kateri bi se upošteval pravilni znesek, zavod pa je nepravilno postopal, ko je štel, da ni pogojev za obnovo postopka po 1. alinei 1. odstavka 270. člena ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je kot nezakoniti razveljavilo odločbi tožene stranke opr. št. P-14-884.703 z dne 31.5.1994 in P-884.703 z dne 24.2.1995 ter ji zadevo vrnilo v ponovno obravnavanje in odločanje. Ocenilo je, da je v predsodnem upravnem postopku prišlo do kršitve 68. člena v zvezi s 14. členom Zakona o splošnem upravnem postopku in da zadeva ni bila ustrezno obravnavana po 270. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na odpravo. Vztraja na stališču, da je vlogo z dne 4.5.1994 potrebno obravnavati kot predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo P-884.703 z dne 19.6.1986, o čemer naj bi se tožnik v predsodnem postopku strinjal in upoštevati, da je že pretekel 5-letni objektivni rok za obnovo. Nadalje meni, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj ne gre za novo dejstvo, ki bi nastalo po izdaji upokojitvene odločbe, pač pa v bistvu za staro dejstvo, ki je novo le toliko, da se je zanj izvedelo šele po končanem postopku, je pa sestavni del prejšnjega dejanskega stanu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da izkazan višji osebni dohodek za leto 1971 (potrdilo o osebnem dohodku za odmero pokojnine z dne 19.4.1994) kot je bil upoštevan pri odmeri starostne pokojnine z odločbo št. 14 P-884.703 z dne 19.6.1986 (na podlagi potrdila tožnikovega bivšega delodajalca ... z dne 21.2.1986) ne predstavlja novega dejstva v smislu 1. alinee 1. odst. 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92). Institut t.i. neprave obnove, ki časovno ni omejena, je med drugim mogoče uporabiti tudi tedaj, če se zve za nova dejstva, ki vplivajo na zavarovančevo pravico, ta dejstva pa so nastala po izdaji odločbe. Takšen razlog se praviloma pojavlja v primerih uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi sprememb v zdravstvenem stanju oz. invalidnosti zavarovancev, ki ni statična, ampak spremenjujoče pravnorelevantno dejstvo. Le naknadna pravilna ugotovitev v pokojninsko osnovo vštevnih osebnih dohodkov iz leta 1971 (od prvotnih 39.741,00 DIN na 49.609,25 DIN) zato dejansko ne pomeni razloga po 1. alinee 1. odst. že omenjenega 270. člena ZPIZ. Po stališču pritožbenega sodišča gre lahko kvečjemu za razlog po 3. alinei 1. odst. istega člena zakona. Ta namreč določa, da je dokončno odločbo mogoče razveljaviti ali spremeniti tudi tedaj, če so bile s prejšnjo odločbo očitno kršene materialne določbe zakona ali splošnih aktov v zavarovančevo škodo. V kolikor dejansko stanje zaradi prenizko izkazanih zneskov plač, vštevnih v pokojninsko osnovo ob odmeri starostne pokojnine v letu 1986, ni bilo pravilno ugotovljeno, tudi materialne določbe tedaj veljavnega zakona niso mogle biti pravilne uporabljene. Če je tožnikov bivši delodajalec posredoval napačne, bistveno nižje podatke o osebnih dohodkih, vštevnih v pokojninsko osnovo, je to lahko imelo za posledico očitno kršitev 1. odst. 24. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZTPIZ), saj se je starostna pokojnina odmerjala od mesečnega povprečja osebnih dohodkov, ki jih je zavarovanec dobil v katerih koli zaporednih 10-ih letih zavarovanja, ki so bila zanj najugodnejša. Iz navedenega razloga ter prepričljivo ugotovljene kršitve 68. člena v zvezi s 14. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86; v nadaljevanju ZUP) je zato sodišče prve stopnje odločbi toženca z dne 24.2.1995 in 31.5.1994 o zavrženju zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine, pravilno razveljavilo in mu zadevo v skladu s 3. odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) vrnilo v ponovno obravnavanje in odločanje. Določbo 270. člena ZPIZ-92 je mogoče pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z 2. odst. 4. člena ZPIZ-92 o nezastarljivosti pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanje. Po ustreznem računskem preizkusu, ali in kako bi izkazani višji osebni dohodek iz leta 1971 vplival na izračun pokojninske osnove oz. najugodnejše mesečno povprečje osebnih dohodkov iz zaporednih 10-ih let zavarovanja in posledično na višino starostne pokojnine, bo tožena stranka o zahtevi z dne 4.5.1994 odločila po vsebini.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.