Jedro

Bistvena pogoja za citat po 51. členu ZASP sta obstoj kreativnega nosilca citata in obstoj citirnega namena.

Citirni namen je podan, če obstaja med glavnim delom in citatom notranja povezava (vsebinska interakcija). Povezava med obema deloma mora biti pri citiranju taka, da je nosilec citata glavno delo, citirano delo pa pomožno, pri čemer je težišče na lastni duhovni stvaritvi glavnega dela. Če nekdo tuje delo pritegne v svojega, da ga okrasi, da z njim zabava ali zaradi tujega dela samega, citirni namen ni izpolnjen, ampak gre za izkoriščanje tujega dela. Citirni namen se ugotavlja vsakič konkretno glede na vrsto, vsebino in namen glavnega dela. Tako pri soočenju, ponazoritvi ali napotitvi pa mora iti za interakcijo dveh avtorskih del. V prvem primeru za negativno, pozitivno ali nevtralno predstavitev, v drugem primeru za pojasnitev, v tretjem primeru pa za opozorilo na citirano delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki prepovedalo kršenje avtorske in sorodnih pravic tožeče stranke z uporabo in predvajanjem posameznih delov oddaj tožeče stranke v oddaji „B.“ (točka I. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 50.000,00 EUR in predlog, da naj tožena stranka predloži posnetke vseh oddaj „B.“ (II. in III. točka izreka). Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka prvostopenjsko odločbo s pritožbo izpodbija v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo prepovednemu zahtevku in glede stroškov postopka (I. in IV. točka izreka). V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Prerekala je vse navedbe tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne ter v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka izdajatelj televizijskega programa ... TV in je na tem mediju v oktobru 2014 predvajala nekatere odlomke oddaj tožeče stranke v oddaji „B.“. Tožena stranka za uporabo odlomkov oddaj tožeče stranke ni pridobila avtorske ali sorodnih pravic do avdiovizualne priredbe oziroma do reproduciranja posnetkov, zato je kršila pravice tožeče stranke.

6. Tožena stranka je zatrjevala, da vključevanje odlomkov drugih televizijskih oddaj v njeno oddajo izpolnjuje vse elemente citata v skladu z 51. členom ZASP, zato ni kršila avtorske in sorodnih pravic tožeče stranke. Sklicevala se je na koncept formata licenčne oddaje, ki prikazuje ponavljajoče se pare, družine in prijatelje, ki sedijo v dnevnih sobah in gledajo slovenske televizijske oddaje. Predvajani odlomki oddaj ne predstavljajo bistva oddaje, temveč zgolj iztočnico za interakcijo med gledalci, ki so prikazani v oddaji.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v obravnavanem primeru citirni namen ni podan. Bistvo oddaje tožene stranke je v tem, da stalni gledalci v domači dnevni sobi gledajo televizijo – odlomke iz posameznih oddaj in jih komentirajo. Brez odlomkov drugih oddaj oddaje „.“ sploh ne bi bilo, saj stalni gledalci ne bi imeli česa komentirati. Predvajanje odlomkov oddaj tožeče stranke v oddaji tožene stranke ne pomeni ponazoritve, saj ne gre za dodatno pojasnilo glavnega dela, glavnega dela oddaje tožene stranke v tem smislu sploh ni. Osnova za pogovor gledalcev so prav predvajana avdiovizualna dela tožeče stranke. Komentiranje oddaj tožeče stranke s strani gledalcev tožene stranke pa ne more pomeniti glavnega dela. Prav tako ne gre za soočenje, saj ne gre za interakcijo dveh del. Niti za napotitev kot opozorilo na citirano delo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka kršila avtorske in sorodne pravice tožeče stranke na avdiovizualnih delih (drugi odstavek 21. člena in 137. člen ZASP). Prepovednemu tožbenemu zahtevku je zato ugodilo.

8. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo, da je poglavitni koncept oddaje tožene stranke dokumentarne narave. Glavni koncept oddaje, v smislu glavnega dela, je v posredovanju misli ponavljajočih se gledalcev, spremljanje njihovega življenja, pri čemer se pogovori razvijajo v različne smeri in ne komentirajo zgolj vsebine predvajanih odlomkov. Gledalci se pogovarjajo o svojih izkušnjah, prigodah in aktualnih temah, ki niso del odlomkov, ampak se nanašajo na njihovo predstavitev in njihova življenja. Da bi se dosegel koncept oziroma namen oddaje – to je spremljanje življenja gledalcev, ko gledajo televizijo, pa je treba prikazati kratke odlomke gledanih oddaj, kar upravičuje citiranje. Odlomki drugih oddaj predstavljajo zgolj iztočnico za interakcijo med gledalci, vsebina oddaje pa se dotakne tudi tem, ki z odlomki niso povezane. Interakcija med navedenim glavnim delom ter kratkimi odlomki drugih oddaj je podana v smislu odzivov in pogovorov gledalcev v zvezi z gledanimi vsebinami in se ne ustavi zgolj pri njihovem komentiranju. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se koncept oddaje konča zgolj pri komentiranju odlomkov.

9. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podan citirni namen. V smislu soočenja je vsebinska interakcija podana, saj se na podlagi odlomkov ponavljajoče skupine gledalcev soočijo z vsebino oddaje in nato slednjo komentirajo bodisi s kritiko citiranega dela oziroma kot potrditev lastnih misli v glavnem delu. Interakcija je podana tudi v smislu ponazoritve, ki je mišljena kot dodatno pojasnilo glavnega dela. Kratki odlomki oddaj so namenjeni pojasnilu glavnega dela – mnenjem, kritikam, komentarjem, spominom, pogovorom, ki se razvijejo med gledalci. Citirni namen je podan tudi v smislu napotitve. Interakcija med gledalci je podana skozi določeno temo, ki izvira iz odlomkov, tako pa je vzpostavljena vsebinska povezava med temi odlomki in glavnim delom, pri čemer se pogovori gledalcev razvijajo v različne smeri.

10. Tožena stranka nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi restriktivnega pristopa pri interpretaciji izjeme, ki jo predstavlja citat, je spregledalo ključni namen zakonodajaca pri umestitvi določb proste uporabe v ZASP, ki se kaže v varovanju ekonomskega položaja avtorja oziroma njegovih materialnih avtorskih pravic na eni strani ter pravice do svobode izražanja po 59. členu Ustave RS. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je treba obstoj pogojev citiranja presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Tako ni upoštevalo okoliščin, da to žena stranka z uporabo kratkih odlomkov v svoji oddaji ni nasprotovala običajni uporabi dela, da ni nasprotovala zakonitim interesom avtorja uporabljenih del v nerazumni meri in s svojim ravnanjem tožeči stranki ni povzročila nobene škode, ampak celo promovirala njena dela in ji s tem koristila. Sodišče prve stopnje pri presoji namena citiranja tudi ni upoštevalo posebnosti pri citiranju avdiovizualnih del, pri katerih citirnega namena ni mogoče doseči drugače kot tako, da se prikažejo odlomki citiranega dela. Razlaga, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje, zato pomeni nesorazmerno škodo pravicam iz 59. člena Ustave RS, saj toženo stranko nesorazmerno omejuje v ustavni pravici po svobodnem umetniškem ustvarjanju.

11. Razlaga sodišča prve stopnje tudi ni skladna z pravom EU. Direktiva o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi glede citiranja (člen 5 točka 3d, v nadaljevanju Direktiva) določa, da so avtorske in sorodne pravice omejene s citati z namenom kritike ali ocene pod pogojem, da se nanašajo na delo ali na predmet sorodnih pravic, ki je že bil zakonito dan na voljo javnosti in da je njihova uporaba v skladu s pošteno prakso ter v obsegu, ki ga zahteva poseben namen. Upoštevaje načelo neposrednega učinkovanja direktiv EU, je navedeno določbo možno aplicirati tudi na konkretni dejanski stan obravnavanega primera. Sodišče EU je v zadevi Eva-Maria Painer v. Standard Verlags, št. C-145/10 z dne 1. 12. 2011, zavzelo stališče, da je treba pri uporabi direktive zagotoviti pravično ravotežje med pravicami in interesi avtorjev in uporabniki varovanih del. V tem primeru je Sodišče EU dalo večjo težo pravici uporabnikov do svobode izražanja, kot pa interesu avtorja, kar bi moralo v obravnavanem primeru upoštevati sodišče prve stopnje.

12. Tožena stranka nazadnje uveljavlja kršitev postopka, ker je izpodbijana odločba neobrazložena. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj komentiranje oddaj tožeče stranke s strani stalnih gledalcev ne more pomeniti glavnega dela. Prav tako tudi nista obrazložena zaključka v smislu neobstoja citirnega namena soočenja oziroma napotitve. Iz odločbe tudi ne izhaja, da bi sodišče dokaz z vpogledom v celotne oddaje tožene stranke, ki ga je izvedlo kakorkoli upoštevalo. Zato je podana bistvena kršitev postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP.

13. ZASP v prvem odstavku 51. člena določa, da je navajanje odlomkov objavljenega dela ali posamičnih objavljenih del s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije prosto, če je to potrebno z namenom ponazoritve, soočenja ali napotitve (citirni namen). Bistvena pogoja za citat po 51. členu ZASP sta obstoj kreativnega nosilca citata in obstoj citirnega namena.

14. Citiranje pride v poštev le, če obstaja glavno delo (nosilec citata), v katerem se citira drugo delo (predmet citata). Glavno delo mora biti kreativno v skladu z določbami ZASP. Če ni nosilca citata kot samostojnega avtorskega dela ali drugače zavarovane kategorije, ni medija, v katerem se citira in tudi ni dela ali sorodne kategorije, s katero naj bi prišlo do intelektualne konfrontacije(1), zato brez glavnega dela o citiranju ne moremo govoriti.

15. Avdiovizualno delo je varovano po ZASP če gre za kinematografski, televizijski, risani film, kratki glasbeni videofilm, reklamni in dokumentarni film ter drugo avdiovizualno delo, izraženo v obliki zaporedja povezanih gibljivih slik, z zvokom ali brez (103. člen ZASP). Tudi za avdiovizualna dela pa velja, da so ena od oblik avtorskih del in zanje veljajo določila 5. člena ZASP.(2)

16. Stališče sodišča prve stopnje, da oddaja tožene stranke ne izpolnjuje kriterijev avtorskega dela iz 5. člena ZASP je po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Ponavljajoče prikazovanje različnih skupin gledalcev, ki se med seboj pogovarjajo oziroma klepetajo o različnih temah, nima značaja avtorskega dela. Oddaja tožene stranke sestoji le iz prikazovanja kratkih odlomkov drugih oddaj in laičnih vsakdanjih komentarjev gledalcev. Tematika, ki je predmet oddaj ni niti predstavljena, niti razvrščena na izviren način. Zgolj v prikazu vsakdanjega klepeta med gledalci ni zaznati potrebnega ustvarjalnega nivoja svojskosti, ki bi oddaji dala značaj avtorskega dela. Format oddaje za katerega tožena stranka zatrjuje, da je avtorsko delo, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izraža zadostne mere svojskosti v smislu individualne intelektualne stvaritve.

17. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da v primeru oddaje tožene stranke ni izkazan zakonsko opredeljen citirni namen. Citirni namen je podan, če obstaja med glavnim delom in citatom notranja povezava (vsebinska interakcija). Povezava med obema deloma mora biti pri citiranju taka, da je nosilec citata glavno delo, citirano delo pa pomožno, pri čemer je težišče na lastni duhovni stvaritvi glavnega dela. Če nekdo tuje delo pritegne v svojega, da ga okrasi, da z njim zabava ali zaradi tujega dela samega, citirni namen ni izpolnjen, ampak gre za izkoriščanje tujega dela.(3) Citirni namen se ugotavlja vsakič konkretno glede na vrsto, vsebino in namen glavnega dela. Tako pri soočenju, ponazoritvi ali napotitvi pa mora iti za interakcijo dveh avtorskih del. V prvem primeru za negativno, pozitivno ali nevtralno predstavitev, v drugem primeru za pojasnitev, v tretjem primeru pa za opozorilo na citirano delo.

18. Vse navedeno velja tudi za citiranje avdiovizualnih del. Če je odlomek tujega avdiovizualnega dela vključen v drugo avdiovizualno delo na nepovezan način, zaradi njega samega, ali pa zato, da služi za dekoracijo, zabavne namene in podobno, citirni namen ni izpolnjen. Takšna uporaba tujega dela pomenil eksploatacijo tujega dela, ki pripada samo avtorju. Uporaba odlomka v novi televizijski oddaji brez samostojnega vsebinskega prispevka avtorja te oddaje, ki bi mu ta odlomek služil kot dokazilo ali podlaga za razpravo, ne izpolnjuje pogojev citata, saj manjka element s katerim bi ta odlomek lahko stopil v notranjo povezavo.

19. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru odlomki iz oddaj tožeče stranke vključeni v oddaje tožene stranke prav zaradi njih samih in brez odlomkov drugih oddaj oddaje tožene stranke sploh ne bi bilo, zato ciritni namen v obravnavanem primeru ni podan. Uporaba odlomkov oddaj tožeče stranke v oddajah tožene stranke brez samostojnega prispevka, kateremu bi povzeti odlomek služil kot dokazilo ali podlaga za razpravo, ne predstavlja okvira, ki bi lahko bil nosilec citata. Ker naključni pogovor med gledalci nima značaja avtorskega dela, pri pogovorih med gledalci ne gre za soočenje, ponazoritev ali za napotitev med dvemi deli po 5. členu ZASP, saj manjka element s katerim bi odlomek lahko stopil v notranjo povezavo.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z restriktivno razlago omejitev avtorske in sorodnih pravic, ki naj bi prerasla v zmotno uporabo materialnega prava. Že načeloma velja pravilo, da je treba izjeme razlagati ozko, kar velja tudi v primeru posega v ustavno zajamčeno absolutno avtorsko pravico. Omejitev pravice je dopustna, dokler se giba v okvirih ciljnega namena. Institut citiranja je postavljen v splošnem interesu zaradi duhovne komunikacije in konfrontacije, ob upoštevanju pravil citiranja, tako, da je zagotovljeno ravnotežje med avtorsko pravico in širšim javnim ineresom(4). V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjene predpostavke, ki bi ta namen opravičevale. Glede na navedeno pritožnica tudi s sklicevanjem na neposredno uporabo direktive in prakso Sodišča EU ne more uspeti, saj tožena stranka ni dokazala obstoja posebnega namena za citiranje.

21. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu prvostopenjske odločbe ni ugotovilo nobene kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom in 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Miha Trampuž, Branko Oman in Andrej Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Ljubljana, 1997, stran 157 – 158. Op. št. (2): Miha Trampuž, Avtorskopravni in znanstveni citat, Pravnik stran 523 -525 in Sodba VSL II Cp 4863/2008 z dne 24.6.2009. Op. št. (3): M. Trampuž, B. Oman in A. Zupančič, navedeno delo, stran 159. Op. št. (4): Miha Trampuž, navedeno delo, stran 515 – 516.