Jedro

Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzorstva in da zanj ni bila plačana carina, je bilo tožniku utemeljeno naloženo plačilo carinskega dolga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.7.2001. S to odločbo je tožena stranka v izpodbijanem delu zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 8.3.2001, izdano po uradni dolžnosti v postopku naknadnega obračuna carine. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da sta pravni osebi družba M. d.o.o. in družba S. d.o.o. ter tožnik kot solidarni dolžniki dolžni plačati carinski dolg - carino, trošarino in davek na dodano vrednost v znesku 2.454.903,00 SIT, za carinsko blago 26.590,00 kg bruto mase plinskega olja, prijavljeno v tranzitni postopek z enotno carinsko listino (ECL) z dne 6.9.1999 in istega dne odstranjeno izpod carinskega nadzorstva.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da je v postopku ugotovljeno dejansko stanje zadostna podlaga za ugotovitev, da je tožnik plinsko olje, ki je bilo po navedeni ECL, prijavljeno v tranzitni postopek, odstranil izpod carinskega nadzorstva in da za navedeno blago ni bil plačan carinski dolg. Sodišče se pri tem sklicuje na listine v upravnih spisih, ki jih je vpogledalo na glavni obravnavi. Iz teh izhaja in tudi ni sporno, da je tožnik kot voznik predmetnega blaga, na meji prejel ECL Carinske izpostave Sežana in da blaga ni odpeljal namembni carinarnici, to je Carinski izpostavi Ljubljana, ampak ga je odpeljal na prečrpavanje v Ljubljani. Zato je pravilen sklep tožene stranke, da je voznik blago odstranil izpod carinskega nadzorstva in ker zanj ni bila plačana carina, je nastal carinski dolg, za katerega je odgovoren tudi tožnik.

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor stvarne in krajevne nepristojnosti. Glede stvarne pristojnosti se sklicuje na določbe Zakona o carinski službi (ZCS-1, Uradni list RS, št. 56/99), in sicer na določbo 14. točke 12. člena (za carinski urad) in na določbo 14. točke 10. člena (za Generalni carinski urad), glede krajevne pristojnosti pa na določbo 1. odstavka 151. c člena Carinskega zakona (CZ). Po presoji sodišča se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da je delal po navodilih prejemnika blaga, saj je bilo zanj kot voznika edino relevantno navodilo, ki ga je vsebovala ECL. Prav tako se ne more uspešno sklicevati na postopek o prekršku ter na ugotovitve v tem postopku, saj gre, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, za povsem drug postopek. Tudi očitane kršitve pravil upravnega postopka niso podane. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami postopka, saj je prejel pravilno sestavljen zapisnik, nanj podal pripombe in nanje prejel odgovor.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Vztraja pri tožbenem ugovoru stvarne in krajevne nepristojnosti. Prvostopni organ je odločitev oprl na zapisnik Generalnega urada Carinske uprave RS, s čemer je kršeno načelo devolutivnosti. V postopku je bilo kršeno načelo zaslišanja strank, saj ni imel možnosti izjaviti se o odločilnih dejstvih pred organom, ki je izdal odločbo, to je pred Carinskim uradom Ljubljana, ampak le pred Generalnim carinskim uradom Carinske uprave RS. Navaja, da je bilo z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, odločeno tudi o obveznosti špediterja. In ker je odločbo tožene stranke, ki je predmet tega upravnega spora izpodbijal tudi špediter, bi moralo sodišče obe tožbi obravnavati v enem postopku. Špediter in tožnik kot voznik sta namreč, kot navaja tožena stranka, solidarna dolžnika in zato v tem upravnem sporu enotna sospornika. Zato za ločeno obravnavanje obeh tožb sodišče ni imelo podlage. Ker sodba glede tistega dela izreka, ki se nanaša na špediterja, ni obrazložena, je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na katerih izvedenih dokazih sodišče prve stopnje gradi dokazno oceno. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče dovolilo dokaz z vpogledom v upravne spise. Tožena stranka je o carinskem dolgu odločila le z eno odločbo (en upravni spis), ki se ne more hkrati nahajati v dveh sodnih spisih. S tem je sodišče prve stopnje kršilo ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS. Iz izreka odločbe ne izhaja, v katero kategorijo oseb iz 145. člena CZ spada tožnik. Brez take konkretizacije dejanskega stanu v izreku odločbe pa ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da za sklep, da je odstranil blago izpod carinskega nadzorstva, ni podlage. O tem, kje in kdaj bo pretočil gorivo, ni odločil sam, ampak je le izpolnjeval navodila, vezana na izročitev blaga. Zato ga je mogoče obravnavati le kot osebo iz 2. alineje 3. odstavka 145. člena CZ. Če pa je temu tako, bi bilo potrebno ugotoviti okoliščine primera oziroma česa se je zavedal ali bi se moral zavedati. To pa v postopku ni bilo ugotovljeno. V zvezi s tem opozarja na 626. člen Uredbe za izvajanja carinskega zakona, ki določa, kdaj napake ali opustitve nimajo bistvenega vpliva na izvajanje carinskega postopka. Ena od alinej določa, da napak ni mogoče šteti za vpliv na carinski postopek, če ne predstavljajo poskusa nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, ali če dejanje ne vključuje očitane malomarnosti s strani zadevne osebe. Sklicuje se tudi na določbo 43. člena CZ, po kateri mora carinski organ, če je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, sprejeti ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. Carinski organi so v postopku preprečevali, da bi se tožnik seznanil s tem, kateri ukrepi za vzpostavitev zakonitega stanja so bili sprejeti v obravnavanem primeru. Carinski organi, kljub temu, da jim je bilo znano oziroma jim glede na informacijsko tehnologijo ni moglo ostati neznano, da je uvoznik v obdobju od 19.8.1999 do 14.9.1999 uvozil v Slovenijo izjemne količine naftnih derivatov, niso ukrepali. Dva dni po zadnjem uvozu je direktor izdal pooblastilo za naknadno preverjanje carinskih deklaracij, čeprav je bilo že pred tem jasno, da že davno zapadle carinske dajatve niso plačane. Vse kaže, da se je neocarinjeno blago z vednostjo carinskih organov, kje se le to nahaja, prosto prodajalo na območju Republike Slovenije. Da je temu tako, bi bilo mogoče ugotoviti tudi z vpogledom v kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, kot je predlagal v tožbi, vendar je sodišče prve stopnje ta predlog zavrnilo. Zavrnilo je tudi druge predlagane dokaze, in sicer zaslišanje prič K.K. in D.D., ki jih je tožnik predlagal zaradi ugotovitve, ali so carinski organi vnovčili garancije, ki jih je špediter ob uvozu predložil carinskemu organu. Predložitev instrumenta za zavarovanje carinskega dolga je namreč po določbi 157. člena CZ obvezna in če bi carinski organ vnovčil bančno garancijo, tožnik ne bi bil carinski dolžnik. Glede na navedeno je podan pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi sicer voznik tovornega vozila ni in ne more biti oseba iz 3. odstavka 125. člena oziroma iz 3. odstavka 145. člena CZ. Voznik je namreč v pravnem razmerju le do prevoznika (nosilca dejavnosti), za vsa razmerja do tretjih oseb pa je odgovoren nosilec dejavnosti. Voznik namreč upravlja s tovornjakom v imenu in za račun prevoznika, samostojno pa do tretjih oseb ne more biti nosilec pravic in obveznosti. Tako se tovorni list ne glasi na voznika, ampak na prevoznika. Zato je napačno stališče sodišča, da je za plačilo carinskega dolga zavezan voznik. Pri prevoznih pogodbah nastane razmerje med naročnikom prevoza in prevoznikom in ne med naročnikom prevoza in voznikom. To razmerje je tudi osnova za določitev pasivne legitimacije pri določanju carinskih obveznosti. Prevoz je opravljal prevoznik in ne voznik. Na prevoznika se glasijo tudi listine - CMR in ECL. Glede na navedeno tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog stvarne in krajevne nepristojnosti Carinskega urada Ljubljana za odločanje o zadevi ni podan. Stvarno pristojnost carinskega urada za odločanje v upravnih zadevah na prvi stopnji določa 14. točka 12. člena ZCS-1. Krajevno pristojen pa je tisti organ, na območju katerega je nastal carinski dolg. Po določbi 1. odstavka 151. c člena CZ nastane carinski dolg tam, kjer nastanejo okoliščine, zaradi katerih nastane carinski dolg. Po določbi 1. odstavka 145. člena CZ nastane carinski dolg pri uvozu blaga z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzorstva. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru carinsko blago-plinsko olje s tem, ko ga je tožnik pretočil v rezervoar v Ljubljani, odstranjeno izpod carinskega nadzorstva, kar je okoliščina v smislu 1. odstavka 151. c člena CZ. Zaradi navedenega je bil ob upoštevanju, da je bilo blago pretočeno v rezervoarje v Ljubljani, za izdajo odločbe o naknadnem obračunu carinskega dolga, krajevno pristojen Carinski urad Ljubljana.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor v zvezi z nepravilnim vodenjem carinskega postopka. V obravnavani zadevi je prvostopni carinski organ izdal odločbo na podlagi podatkov iz postopka naknadnega preverjanja deklaracij. Ker pa po določbi 10. točke 10. člena CZ naknadno preverjanje deklaracij po CZ opravlja Generalni carinski urad, je Carinski urad Ljubljana odločitev utemeljeno oprl na ugotovitve tega postopka. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je bilo v upravnem postopku kršeno načelo zaslišanja strank. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namreč tožnik imel možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so bila podlaga za odločitev. To potrjujejo podatki spisa, in sicer zapisnik o naknadnem preverjanju deklaracij, na katerega je tožnik podal pripombe in nanje prejel tudi odgovor.

S tem, ko je sodišče tožbi dveh tožnikov zoper isto odločbo obravnavalo ločeno, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Po odločbi 41. člena ZUS namreč sodišče lahko s sklepom več pri njem odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tudi ni podlage za uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99), ki se nanašajo na institut sosporništva. Res je sicer, da je bila z eno odločbo naložena obveznost plačila carinskega dolga tudi špediterju, ki je tudi vložil tožbo, s katero zahteva presojo zakonitosti iste odločbe tožene stranke, ki jo v tem upravnem sporu izpodbija tožnik. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča ne gre za enotno sosporništvo. Za enotno sosporništvo namreč gre le, če se spor lahko reši na enak način za vse udeležence materialno pravnega razmerja. To pa pride v poštev le, če so predmet spora obveznosti iste vrste, ki se opirajo na istovrstno dejansko in pravno podlago. V obravnavanem primeru je predmet spora sicer istovrstna obveznost - plačilo carinskega dolga, naložena tožnikoma na podlagi določbe 145. člena CZ. Vendar pa navedena določba razlikuje tri kategorije carinskih dolžnikov, pri čemer jih razlikuje glede na njihovo ravnanje. Za carinski dolg sicer lahko solidarno odgovarja več carinskih dolžnikov, vendar odgovornost vsakega od njih temelji na različni dejanski in pravni podlagi.

V obravnavanem primeru je bilo tožniku naloženo plačilo carinskega dolga kot carinskemu dolžniku po 1. alineji 3. odstavka 145. člena CZ. Po navedeni določbi je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila carinsko blago izpod carinskega nadzorstva. Za odločitev v tej zadevi torej zadostuje le ugotovitev, da je tožnik tisti, ki je blago odstranil izpod carinskega nadzorstva. In ker je bilo v postopku ugotovljeno, in niti ni sporno, da tožnik carinskega blaga, prijavljenega v tranzitni postopek, ni odpeljal namembni carinarnici, kar je bil dolžan storiti glede na ECL, ki jo je prejel ob prevzemu blaga, ampak je blago pretočil v rezervoarje v Ljubljani, in da za predmetno blago carina ni bila plačana, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tako ugotovljeno dejansko stanje zadostna podlaga za sklep, da je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzorstva in je zato carinski dolžnik. Glede na navedeno zakonsko določbo v tej zadevi ni pomembno, ali je tožnik carinsko blago odstranil izpod carinskega nadzorstva po lastni volji ali po navodilih koga drugega. Zato pritožbeni ugovor, da glede tega dejansko stanje ni bilo ugotovljeno, ni utemeljen. V obravnavani zadevi je sporna odločba o odmeri carinskega dolga. Ta je izvršilni naslov pri izvršbi oziroma prisilni izterjavi. Zato je vprašanje vnovčenja bančne garancije kot instrumenta za zavarovanje carinskega dolga pomembno v postopku prisilne izterjave carinskega dolga in ne v postopku odmere. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na Obligacijski zakonik. Odgovornost za carinski dolg in obračun carinskega dolga ureja specialni predpis, to je CZ. In ker je bil ta glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen, tudi zatrjevane kršitve ustavnih pravic niso podane.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni ugovori niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.