Jedro

Sprememba lastništva objekta, ki predstavlja vir škode, ne vpliva na odškodninsko odgovornost prvotnega lastnika.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožnikoma J.P. in M.P. plačati vsakemu po 2,611.366,00 SIT odškodnine za gmotno in negmotno škodo, tožnicama M.P. ml. in Ma.P. pa vsaki po 400.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo. V razlogih je navedlo, da je škodo (gmotno in negmotno) povzročila bližina železniškega tira in viadukta tožene stranke.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da ni pasivno legitimirana, saj je prišlo po 17.1.1989, ko je pritožbeno sodišče zavzelo stališče o pasivni legitimaciji tožene stranke, do bistvenih sprememb. Predvsem je zgrešena ugotovitev, da je tožena stranka lastnica spornega objekta. Viadukt je namreč v lasti mešanega podjetja R. najmanj od 1.1.1990 dalje. Da je objekt zgradila neka I. v nekem imenu, vsekakor pa za račun in s sredstvi nekega subjekta (avtomobilskega TOZD) in je zato sedaj v njeni lasti in uporabi, je v celoti res in tudi je res, da stoji in funkcionira brez omejitev po izdanem uporabnem dovoljenju pristojnega organa.

Toda železniški kompleks je bil grajen na in nad zemljišči, na katerih je lahko imel pravico uporabe družbene lastnine le I. (socialistična praksa). TOZD namreč po politični praksi in tudi zemljiškoknjižni praksi ni mogla imeti te pravice. Dejavnost, ki je očitno razlog za odškodninsko odgovornost, pa je bila vseskozi pri avtonomnih subjektih (R., A. in Ž.). I. nikoli ni naročila kakega prevoza po spornem objektu. Po letu 1988 pa je postal lastnik objekta avtonomni subjekt R. I. in R. (TOZD in v nadaljevanju d.d.) pa v skladu z ustanovitvenimi akti nista odgovarjala solidarno za kakršnakoli pravna dejanja v zvezi z lastništvom in dejavnostjo. I. je bila od leta 1988 le kapitalski partner TOZD R. oz. v nadaljevanju R. d.d. Sredstva in dejavnost je imel R. z vsemi pravicami in obveznostimi. Ko je le-ta prevzel sredstva v letu 1988, je očitno prevzel tudi vse pravice in obveznosti povezane z njimi. Kapitalsko podjetje namreč nikoli ne odgovarja direktno za obveznosti gospodarskega pravnega subjekta iz njegove dejavnosti. Zato je povsem zgrešena trditev tožnikov, da holdinško podjetje odgovarja za poslovanje podjetja, v katerem je lastnik. Holdinško podjetje ima neposredne pravice in obveznosti v upravljanju podjetij do višine svojih vložkov. Tako vlogo je imel in ima I. v primeru R. (lastnika objekta - viadukt in železniški kompleks ter nosilca transportne dejavnosti na le-tem) do višine svojega kapitalskega vložka. Glede tega, da je tožena stranka le kapitalska oblika gospodarskega subjekta vsaj od 1.1.1990 predlaga tožena stranka listinske dokaze.

Take dokaze predlaga tudi glede dejanskega prenosa pravice uporabe na spornem objektu z I. na R. Predlaga tudi listinske dokaze glede reorganizacije I. in R.-a, ki je bila zaključena z novo registracijo subjekta z dne 13.9.1990. Sporni objekt in zemljišča so bili dokončno prenešeni v zemljiški knjigi s sklepom z dne 27.10.1992. Tako pozno zaradi tega, ker so bile še v letu 1992 opravljene dokončne geodetske uskladitve in urejena razmerja med vsemi subjekti, čeprav je bilo vse dogovorjeno in sprejeto že v letu 1988. Pritožba ni utemeljena.

Za stvarno pasivno legitimacijo je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporni objekt (vir škode - v nadaljevanju objekt) zgradila pravna prednica tožene stranke in da je (oz. vsaj bila) tudi njegova lastnica (oz. prej uporabnica). To za čas do leta 1988 priznava tožena stranka tudi v pritožbi. Meni le, da je objekt najmanj od 1.1.1990 dalje (če ne že od leta 1988) v lasti R. Vendar je to za odločanje o odškodninskih zahtevkih irelevantno, kajti škoda je začela nastajati že tekom leta 1983, ko je hrup na objektu prešel v tako stopnjo, da ni bil več znosen (tej ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka ne oporeka). Konec koncev so tožniki vložili tožbo že v prvi polovici davnega leta 1985 in za nameček je bilo med strankami celo sporno, ali niso odškodninske terjatve celo zastarale.

Čim je tako, pa je seveda na dlani, da je gmotna škoda (potreba po sanaciji nepremičnine in zmanjšanje njene vrednosti) nastala že pred letom 1988, ko je bila uporabnica objekta (ki ga je tudi zgradila) pravna prednica tožene stranke. Negmotna škoda (duševne bolečine zaradi posega v osebnostno pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja) je sicer nastajala (in bo šele nastajala v prihodnosti) tudi po tem (t.j. po - za toženo stranko usodnem - letu 1988; usodnem zato, ker naj bi objekt že takrat prešel v last R., tožena stranka pa naj bi postala le R. kapitalski partner). Vendar to ne zmanjšuje niti ne omejuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. V konkretnem primeru gre namreč za kontinuirano bodočo škodo, kar pomeni, da predstavlja tako škoda, ki je nastala pred letom 1988, kot škoda, nastala od leta 1988 do 24.11.1995 (dan zaključka glavne obravnave) in škoda, ki je nastala po tem datumu in ki bo še nastajala v prihodnosti, isto škodo. Ne iz določbe 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in tudi ne iz drugih določb ZOR ne izhaja podlaga za ločeno obravnavanje takih škod (na preteklo in bodočo); ni torej podlage za samostojen zahtevek za preteklo in samostojnega za bodočo škodo. Gre torej za enovit in nedeljiv pravni fenomen: zato določi sodišče en znesek odškodnine, upoštevajoč trajanje te škode do izdaje sodbe in njeno trajanje v bodoče (203. čl. ZOR). To pomeni, da so bili tudi tožbeni zahtevki za plačilo odškodnin za negmotne škode utemeljeni že pred letom 1988, iz česar pa izhaja, da kasnejše spremembe lastništva objekta (t.j. spremembe lastništva po trenutku zapadlosti odškodninske obveznosti) ne vplivajo na pasivno legitimacijo. ZOR namreč nikjer ne določa, da bi odškodninska obveznost prenehala tudi na tak način.

Drugačno stališče bi bilo ne le nelogično (če sprememba lastništva po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost sodbe, s katero je bila dosojena tudi odškodnina za bodočo negmotno škodo, ne more biti podlaga za zahtevek za vrnitev sorazmernega dela odškodnine, je jasno, da sprememba lastništva nima vpliva na odškodnino niti tedaj, ko je do te spremembe prišlo pred koncem glavne obravnave) in krivično do oškodovancev (šlo bi za neke vrste retroaktiven odvzem pravice, ki ne bi bil odvisen od oškodovančeve volje), marveč bi lastnikom virov škode omogočalo tudi izigravanje odškodninskih obveznosti z nepretrganim zaporednim prenašanjem lastništva.

Trditve tožene stranke, da je objekt v lasti in uporabi R. vsaj že od leta 1990 (če ne že od leta 1988) in z njimi povezani dokazni predlogi so torej irelevantni. Kar zadeva njene trditve, da je bila dejavnost, ki je pri vsej stvari najbolj moteča, vedno pri avtonomnih subjektih (R., A. in Ž.) ter da tožena stranka in njena pravna prednica nista nikoli naročili kakega prevoza po spornem objektu, pa je treba reči, da tudi tu ostaja bistvena ugotovitev, kdo je objekt zgradil in ga do zapadlosti odškodninske obveznosti imel v lasti oz.

v uporabi. In ker je bila to I., je neoziraje se na to, da so se prevozi opravljali za potrebe določenih TOZD v njeni sestavi, ki so te prevoze tudi naročale, za škodo odgovorna (tudi) sama. Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj (pomemben prispevek pri povzročitvi škode je zgraditev objekta in nato kot lastnik oziroma uporabnik dopuščanje ter omogočanje njegovega funkcioniranja) namreč odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (1. odst. 206. čl. ZOR).

Sodišče prve stopnje je tako na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (v končni posledici tudi glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja). Ker tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. Zakona o pravdnem postopku).