Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta toženki materialnopravno pravilno pojasnili, da v določbah Stanovanjskega zakona (28. člen) ni podlage za to, da bi tožnica kot upravnik stanovanjske zgradbe toženki izstavljala račune, saj je med toženko in druge lastnike stanovanj le porazdelila stroške, ki so nastali zaradi vzdrževalnih in drugih del.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožnici 232.042,00 SIT in zamudne obresti, ki tečejo od zneska 163.617,00 SIT od 21.1.1997 dalje do plačila. Toženki je naložilo v plačilo tudi stroške izvršilnega in pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje tretje točke sklepa o dovolitvi izvršbe ne bi smelo vzdržati v veljavi. Tožnica je namreč tožbo spremenila. S tem, ko je, kljub spremenjeni tožbi, ostala v veljavi tudi tretja točka sklepa o dovolitvi izvršbe, je toženki naloženo dvakratno plačilo obresti. Sicer pa bi morala tožnica izstaviti toženki račun. Tako delajo vsa podjetja, ki se ukvarjajo z upravljanjem stanovanj. V resnici tožnica tudi ni upravljala s toženkinim stanovanjem. Del terjatev, ki se vtožujejo, je zastaran, na kar bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. O višini vtoževane terjatve in teku obresti sodba nima razlogov. Zato se je ne da preizkusiti. Tožnica tudi ni pojasnila, za kakšne terjatve naj bi šlo. Zato je vprašljiva njena aktivna legitimacija. Tožnica je sama navedla, da je šele med pravdo zvedela, kateri deli zgradbe so v lasti toženke. Tudi to dejstvo bi se moralo upoštevati pri odločitvi o teku in plačilu zamudnih obresti. Sodbi sodišč druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999. Zato je revizijsko sodišče uporabilo pri odločanju o reviziji določbe pravdnega postopka iz leta 1977 (prvi odstavek 498. člena ZPP 1999).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP 1977) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Po revizijskih trditvah naj bi bile podane procesne kršitve zato, ker naj bi bil izrek sodbe nejasen in ker se sodb sodišč druge in stopnje naj ne bi dalo preizkusiti glede višine terjatve in teka zamudnih obresti. Te revizijske trditve niso utemeljene. Nejasnost izreka sodbe je namreč le navidezna. Sodišče je res odločilo, da se vzdrži v veljavi tudi del sklepa o izvršbi z dne 28.6.1996, vendar pa je iz nadaljevanja izreka sodbe (in tudi iz razlogov sodbe - drugi odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje) povsem jasno razvidno, na kaj je toženka obsojena. Tožnici mora namreč plačati glavnico v znesku 232.042,00 SIT, zakonske obresti od zneska 163.617,00 SIT od 21.1.1997 do plačila in stroške izvršilnega in pravdnega postopka v skupnem znesku 76.181,00 SIT z zakonskimi obrestmi od 3.11.1998 do plačila. Navedeno pa pomeni, da je toženki naloženo v plačilo le toliko, kot je tožnica zahtevala s spremenjenim tožbenim zahtevkom in da njene revizijske trditve, da mora obresti plačati dvakrat, niso utemeljene. V sodbah sodišč druge in prve stopnje pa tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njun preizkus. Revizija namreč prezre, da višina glavnice, ki jo je vtoževala tožnica, med strankama sploh ni bila sporna. Ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje se je toženka upirala plačilu sicer nesporne glavnice in obresti od te glavnice le z ugovorom, da terjatev, ki jo je sicer pripravljena plačati, še ni dospela zato, ker ji tožnica ni izstavila računa.

Sodišči druge in prve stopnje sta toženki materialnopravno pravilno pojasnili, da v določbah Stanovanjskega zakona (28. člen) ni podlage za to, da bi tožnica kot upravnik stanovanjske zgradbe toženki izstavljala račune, saj je med toženko in druge lastnike stanovanj le porazdelila stroške, ki so nastali zaradi vzdrževalnih in drugih del. Ker toženka višini terjatve ni ugovarjala (na enem od narokov jo je priznala celo tako po temelju kot po višini), sodiščema druge in prve stopnje višine nesporne glavnice ni bilo treba še dodatno obrazlagati. Šele v revizijskem postopku je postavila toženka dodatne ugovore, ki pa so nedovoljeni in tudi ne povsem korektni. Slednje prav gotovo velja za revizijski ugovor, da tožnica za uveljavljanje terjatev, ki jih vtožuje, ni aktivno legitimirana. Toženka je namreč vse do vložitve revizije izrečno priznavala tožničino aktivno legitimacijo (ves čas je trdila, da tožnica je upravnik zgradbe, plačilo sicer nespornega zneska pa odklanjala le zato, ker od tožnice kot upravnika ni dobila računa). Z ničemer obrazložena revizijska trditev, da "tožnica sploh ni bila upravnik", zato predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto.

Tudi ugovor zastaranja je toženka prvič uveljavila šele v reviziji, kar tudi ni dovoljeno. Sodba, ki jo toženka izpodbija z revizijo, je pravnomočna. Pravnomočne sodne odločbe pa z ugovorom zastaranja ni mogoče izpodbijati. Revizijska trditev, da bi moralo sodišče na zastaranje paziti po uradni dolžnosti, pa je pravno napačna.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP 1977).