Jedro

Tožnikov zahtevek za plačilo razlik v plači je "čista" denarna terjatev, ki jo lahko v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR neposredno uveljavlja pred delovnim sodiščem, ne glede na to, ali je pred tem zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu. Delavec pri uveljavljanju denarnih zahtevkov ni omejen s predhodnim postopkom pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo, utemeljenost zahtevkov je vezana le na zastaralni rok (206. člen ZDR).

Četudi je bila zaradi izplačevanja dodatka za stalnost na podlagi odločitve tožene stranke tožnikova plača višja, ni mogoče šteti, da je bil s tem pravilno obračunan in izplačan tudi dodatek za delovno dobo. Obeh vrst dodatkov se ne more seštevati in upoštevati dobljene vsote kot dodatka za delovno dobo. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo v višini, obračunani glede na dopolnjeno delovno dobo, utemeljen. Ker pa je tožena stranka s plačilom dodatka v zamudi, je poleg glavnice (dodatka za delovno dobo) dolžna plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti.

Tožena stranka je dodatek za stalnost izplačala tožniku po svoji prosti volji in ob poznavanju prepisov, brez kakršnihkoli zahtev tožnika. Tožena stranka si ni pridržala pravice, da bi lahko od tožnika zahtevala vrnitev izplačanih zneskov, niti ni plačala nekaj, da bi se izognila sili. Takšnega pridržka tožena stranka ni niti navajala niti dokazovala, zaradi česar zneska, ki ga je plačala tožniku, ne more terjati nazaj. Zato v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova vrnitve plačanega dodatka, ne obstoji.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka delno spremeni tako, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od mesečnih neto zneskov, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od mesečnih bruto zneskov za obdobje od septembra 2004 do vključno avgusta 2006, od 9. 10. 2006 dalje do plačila; - v III. točki v zvezi s IV. točko izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od prisojenih mesečnih neto zneskov, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od mesečnih bruto zneskov za obdobje od septembra 2004 do vključno avgusta 2006, od 9. 10. 2006 dalje do plačila.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova dodatka za delovno dobo za obdobje od septembra 2004 do vključno novembra 2006, in sicer za mesece in v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe. V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova dodatka za stalnost od 1. 3. 2004 do vključno 22. 2. 2009 v višini glavnice 10.425,34 EUR in iz naslova zakonskih zamudnih obresti od vsakokratne mesečne razlike od 10. dne v mesecu za pretekli mesec, v skupnem znesku 21.435,16 EUR. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od septembra 2004 do vključno novembra 2006 obračunati dodatek za delovno dobo v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka, po plačilu dajatev in prispevkov pa mu izplačati dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov za mesece september, oktober in november 2006. V IV. točki izreka je višji tožbeni zahtevek (plačilo razlik v plači za obdobje od septembra 2004 do vključno februarja 2009 z izjemo prisojenih razlik dodatka za delovno dobo v III. točki izreka, zamudnih obresti od vtoževanih razlik v plači od septembra 2004 do vključno avgusta 2006 ter od vtoževanih razlik v plači za september 2006 za dan 10. 10. 2006, za oktober 2006 za dan 10. 11. 2006 in za november 2006 za dan 10. 12. 2006, nadomestil za prehrano za obdobje od septembra 2004 do vključno februarja 2009 z zamudnimi obrestmi od vtoževanih zneskov ter plačilo zamudnih obresti za stroške postopka od dneva izdaje sodbe do poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka) zavrnilo. V V. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 2.016,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da predpis tožene stranke ni določal izhodiščne plače, zato je potrebno pri njeni določitvi izhajati iz kolektivne pogodbe. Znesek izhodiščne plače, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, ne dosega minimuma iz kolektivne pogodbe dejavnosti. Meni, da tožena stranka ne more določiti nižjo izhodiščno vrednost osnovne plače, kot je določena za posamezni tarifni razred v kolektivni pogodbi. Ker v splošnem aktu tožene stranke ni določen samostojni način določanja izhodiščne vrednosti, najnižji plačilni razred pa ima RR 1, je sodni izvedenec izhajal iz izhodiščne vrednosti, določene s kolektivno pogodbo. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo dejstva, da je bilo dogovorjeno relativno razmerje 4,37 med osnovno plačo po kolektivni pogodbi in plačo tožnika. Pri tem se sodišče sklicuje na pogodbeno določeni znesek vrednosti osnovne plače, ne upošteva pa pogodbenega določila o upravičenosti tožnika do nadomestila za prehrano. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper I., II. in III. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da gre pri zahtevku za izplačilo dodatka za delovno dobo za denarno terjatev, ki je med strankama sporna. Sporno je vprašanje obstoja in višine terjatve, Zakon o delovnih razmerjih pa predpisuje rok za vložitev tožbe, če se delavec ne strinja z določbami predloga pogodbe. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima tožnik v obravnavani zadevi direktno sodno varstvo. Tožena stranka meni, da je tožnik iz naslova dodatkov k plači prejel več, kot bi mu šlo, če bi se dodatek za delovno dobo izplačal skladno s panožno kolektivno pogodbo. Tožena stranka je dodatek za delovno dobo in dodatek na stalnost uredila v splošnem aktu, še preden je bila sprejeta panožna kolektivna pogodba. Po uveljavitvi panožne kolektivne pogodbe tožena stranka ni spreminjala ureditve dodatkov v splošnem aktu, saj bi to pomenilo zmanjšanje pridobljenih pravic. Tožnikova plača je celotno sporno obdobje znašala več, kot je določeno v panožni kolektivni pogodbi, pri čemer se ta ugotovitev nanaša na osnovno plačo in dodatek za delovno dobo. Tožena stranka nadalje navaja, da pobotni ugovor ne temelji na neupravičeni pridobitvi, saj je bila tožena stranka dolžna plačati tožniku in ostalim delavcem dodatek za stalnost na podlagi določb splošnega akta in pogodbe o zaposlitvi. Meni, da tožnik ne bi smel uveljavljati tožbenih zahtevkov, na podlagi katerih bi bil neupravičeno obogaten. Dodatka za stalnost in za delovno dobo po mnenju tožene stranka nista različna, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč sta medsebojno povezana. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Obe stranki sta vložili odgovora na pritožbo, v katerih prerekata navedbe iz pritožb, predlagata zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožnika v pritožbah uvodoma sicer navajata, da vlagata pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega razloga ne konkretizirata. Ne navedeta, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana in s čim jo je sodišče prve stopnje zagrešilo. Tudi sicer pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da je bila podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obrestnim zahtevkom deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je očitek tožene stranke, da bi moral tožnik varstvo svojih pravic iz delovnega razmerja predhodno uveljaviti pri delodajalcu, oziroma da ni podana procesna predpostavka za vložitev tožbe. V tem sporu je tožnik vtoževal razlike v plači, vključno z dodatkom za delovno dobo za obdobje od septembra 2004 do vključno novembra 2006, in jih opredelil po višini. Tožnikov zahtevek za plačilo razlik v plači je torej "čista" denarna terjatev, ki jo lahko v skladu s četrtim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) neposredno uveljavlja pred delovnim sodiščem, ne glede na to, ali je pred tem zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu. Delavec pri uveljavljanju denarnih zahtevkov ni omejen s predhodnim postopkom pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo, utemeljenost zahtevkov je vezana le na zastaralni rok (206. člen ZDR).

V 7. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2004 je bila za delo računovodje II opredeljena obračunska osnova plače. Za navedeno delovno mesto, ki spada v 27. plačni razred, je bilo določeno relativno razmerje 4,37, pri čemer je točka znašala 45.784,00 SIT (191,05 EUR). Osnovna plača je na dan podpisa pogodbe o zaposlitvi za 184 ur dela znašala 211.575,00 SIT (882,89 EUR) bruto oziroma 136.817,00 SIT (570,93 EUR) neto. Delovno mesto je bilo uvrščeno v VI. tarifni razred.

Bistveno za pravilno presojo je ugotovitev sodišča, da je tožnik v spornem obdobju od septembra 2004 do vključno februarja 2009 prejemal višjo osnovno plačo od izhodiščne plače za tarifni razred tožnikovega delovnega mesta, določene v Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 10/98 s spremembami, ki je veljala od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2006) in Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Uradni list RS, št. 111/2006 s spremembami z veljavnostjo od 1. 1. 2007 dalje), ter da je z določitvijo vrednosti točke, s katero je bila pogodbeno opredeljena obračunska osnova plače, ohranjeno relativno razmerje med osnovnimi plačami delavcev. Na delovnem mestu v VI. tarifnem razredu je tožnik ves čas prejemal osnovno plačo, ki je bila višja od izhodiščne plače za ta tarifni razred oziroma od minimuma pravic, ki ga je bila tožena stranka dolžna spoštovati v skladu s prvim odstavkom 126. člena ZDR. Pogodba o zaposlitvi določa vse elemente za določitev osnovne plače, ki se določi kot produkt relativnega razmerja ter vrednosti točke. Določitev osnovne plače tožnika je v obravnavani zadevi odvisna le od pravilne uporabe materialnega prava, zato sodišče v tem delu ni vezano na izračun izvedenca. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da bi morala tožena stranka pri obračunu upoštevati izhodiščno plačo za I. tarifni razred po kolektivni pogodbi dejavnosti. Tega v spornem obdobju noben predpis ni določal, niti ni mogoče pri obračunu osnovne plače izhajati iz izhodiščne plače po kolektivni pogodbi za I. tarifni razred, istočasno pa upoštevati relativno razmerje plače iz pogodbe o zaposlitvi za tožnikovo delovno mesto, ki je drugačno od relativnega razmerja, določenega v kolektivni pogodbi.

Delavcu poleg osnovne plače pripadajo tudi dodatki v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR. V 7. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2004 je bilo izrecno določeno, da je tožnik poleg osnovne plače upravičen do dodatka za delovno dobo v višini, ki ga določa kolektivna pogodba za trgovino. Ob upoštevanju določb 30. in 129. člena ZDR višina dodatka za delovno dobo ne more biti nižja, kot je določena v Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo. Tožena stranka tožniku ni pravilno obračunala in izplačala dodatka za delovno dobo v obdobju od septembra 2004 do vključno novembra 2006. V tem obdobju je tožena stranka obračunala dodatek za delovno dobo v višini 12 %, sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da tožniku pripada dodatek v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, oziroma za čas od septembra 2004 do vključno novembra 2004 17 %, od decembra 2004 do vključno novembra 2005 17,5 % ter 18 % za čas od decembra 2005 do vključno novembra 2006. Pravilno je ob upoštevanju delovne dobe tožnika izračunana tudi njegova višina, ki pa ji tožena stranka tudi sicer v pritožbi izrecno ne nasprotuje. V pritožbi ponovno opozarja, da je tožniku ob dodatku za delovno dobo izplačala tudi dodatek za stalnost, tako da je tožnik skupaj prejel več, kot bi mu pripadalo le iz naslova dodatka za delovno dobo. Četudi je bila zaradi izplačevanja dodatka za stalnost na podlagi odločitve tožene stranke tožnikova plača višja, ni mogoče šteti, da je bil s tem pravilno obračunan in izplačan tudi dodatek za delovno dobo. Pravilno je stališče sodišča, da se obeh vrst dodatkov ne more seštevati in upoštevati dobljene vsote kot dodatka za delovno dobo. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi izračuna prikrajšanja tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za delovno dobo v višini, obračunani glede na dopolnjeno delovno dobo, utemeljeno ugodilo. Ker pa je tožena stranka s plačilom dodatka v zamudi, je poleg glavnice (dodatka za delovno dobo) dolžna plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o zastaranju zakonskih zamudnih obresti kot občasnih terjatev. S tem, ko je v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov dodatka za delovno dobo za obdobje od septembra 2004 do vključno avgusta 2006, ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Ker je bila tožba vložena priporočeno po pošti dne 9. 10. 2009, so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ zastarale obresti, ki so se od prisojenih glavnic natekle do vključno 8. 10. 2006. Tožnik je zato upravičen do nezastaranih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 9. 10. 2006 do plačila od zneskov neto razlik v plači za obdobje od septembra 2004 do vključno avgusta 2006. V tem delu je zato pritožba tožnika utemeljena.

Pri presoji utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 191. člena OZ. Ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dodatek za stalnost izplačala tožniku po svoji prosti volji in ob poznavanju prepisov, brez kakršnihkoli zahtev tožnika. Ugotovilo je tudi, da si tožena stranka ni pridržala pravice, da bi lahko od tožnika zahtevala vrnitev izplačanih zneskov, niti ni plačala nekaj, da bi se izognila sili. Takšnega pridržka tožena stranka ni niti navajala niti dokazovala, zato zneska, ki ga je plačala tožniku, ne more terjati nazaj. Pritožbene navedbe tožene stranke o obstoju v pobot uveljavljene terjatve iz naslova vrnitve plačanega dodatka se tako izkažejo za neutemeljene.

Neutemeljena je pritožba tožnika v delu, kjer navaja, da je na podlagi pogodbe o zaposlitvi upravičen do plačila nadomestila za prehrano. Ti izdatki tožniku dejansko niso nastali, saj v spornem obdobju od septembra 2004 do vključno februarja 2009 ni bil prisoten na delu. Zato tožniku ne pripada povračilo stroškov za prehrano med delom.

Ker ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za rešitev konkretnega individualnega delovnega spora, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika delno ugodilo ter po prvem odstavku 351. člena ZPP in 5. alinei 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki in III. točki izreka v zvezi s IV. točko izreka delno spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka. V preostalem, to je glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlik v plači in nadomestilu za prehrano za obdobje od septembra 2004 do vključno februarja 2009 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe delno uspel, vendar le glede dela stranske terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča njegov pritožbeni uspeh tako minimalen, da ni podlage za spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, niti mu ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj v pritožbenem postopku ni uspela. Ker odgovora na pritožbo nista bistveno prispevala k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbah, stranki na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sami krijeta svoje stroške teh vlog.