Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik ni bil dolžan vložiti tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, saj ni zahteval plačila plače po pogodbi o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu ter ustnega dogovora o dodatnem plačilu. Skladno s tretjim odstavkom 27.a člena ZUTD v sporih med delodajalcem in upravičencem, ki opravlja delo na podlagi pogodbe o začasnem ali občasnem delu, odloča delovno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, kjer tožnik od tožene stranke zahteva plačilo zneska v višini 575,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2020 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 9.004,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2020 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika, za plačilo zneska v višini 29.188,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2020 dalje (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.386,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna za tožnika v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 207,02 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije 23 odstotkov stroška sodne takse (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je ugotovilo, da sta stranki v spornem obdobju sklenili pogodbo o začasnem in občasnem delu, pri čemer je tožnik opravljal večji obseg dela od zakonsko dovoljenega, zato sta sklenili tudi dogovor o plačilu, pri tem pa je sodišče prve stopnje napačno sledilo toženi stranki, da je obstajal dogovor o plačilu 500,00 EUR in ne 1.000,00 EUR neto na mesec, kot je to zatrjeval tožnik. Sodišče ni sledilo izpovedi tožnika, da pri premestitvi na manjše parkirišče na A. ulici, stranki nista sklenili novega dogovora, ki bi kakorkoli spreminjal dogovorjeno plačilo 1.000,00 EUR. Sodišče ne pojasni, zakaj ne verjame tožniku in zaslišanima pričama B. B., sinu tožnika in odvetnici C. C. Navedlo je, da pri dogovoru nista bila prisotna in zato ne moreta povedati iz lastnega zaznavanja, kakšen je bil dogovor. Verjelo pa je priči D. D., direktorici tožene stranke, ki prav tako ni bila prisotna ob sklenitvi dogovora, saj se je tožnik o višini plačila dogovarjal z direktoričinim zunajzakonskim partnerjem, kar so ob zaslišanju potrdili D. D., E. E. in tožnik. Delo, ki ga je tožnik kot pobiralec parkirnine opravljal, ni bilo nič lažje, drugačno ali manj trajajoče glede na velikost parkirišča. Tožnik je parkirnino pobiral neposredno in vsakdnevno na parkirišču, v vsakem vremenu in najmanj 8 ur na dan. Dnevni prihodki 150,00 EUR so toženi stranki omogočali izplačilo tožniku v višini 1.000,00 EUR neto mesečno, toženi stranki pa je mesečno ostalo več kot 2/3 prejetih prihodkov. Tožena stranka višine plačila pobiralcu parkirnine ni usklajevala na podlagi mesečnih prihodkov parkirišča, na katerem se je delo opravljalo. Tožnik je ob zaslišanju pojasnil, da sta se sprva s E. E. dogovorila za 1.200,00 EUR, nato sta dorekla 1.000,00 EUR in dogovor se ni spremenil niti po tem, ko je tožnik pričel delo na A. ulici. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedbe priče C. C., ki nima nobenega interesa v tem sporu in je izpovedala o dejstvih, ki jih je sama neposredno zaznala na sestanku, kjer je zastopala tožnika. Tožnik ni nikoli trdil, da v letu 2013 in 2014 od tožene stranke ni prejel ničesar. Tekom postopka je predložil svojo evidenco gotovine, ki si jo je izplačal iz pobrane parkirnine v letu 2014, in sicer skupaj 7.900,00 EUR, s čemer je v celoti poravnal dolg tožene stranke iz leta 2013 in do 8. 9. 2014, skupaj 7.450,00 EUR, s čemer je poravnal dolg tožene stranke iz leta 2014. Tožena stranka je, ob vedenju direktorice, tožniku v letu 2014 izplačala 11.869,61 EUR, čeprav mu je po njenih trditvah dolgovala le 5.001,69 EUR. V letu 2015 pa je direktorica ugotovila, da je tožnik preplačan in nato po 27. 3. 2015 preklicala dogovor o izplačevanju gotovine iz dnevno pobrane parkirnine, pa vendar tožena stranka preplačila iz leta 2014, ki je znašalo 6.859,91 EUR, ni upoštevala pri nadaljnjih plačilih v letu 2015, kar bi bilo pričakovati, v kolikor so bila plačila v letu 2014, resnično preplačila. Bolj logično je, da so bila plačila iz pobrane parkirnine v letu 2014 in 2015 dejansko plačilo dolga. Za leto 2013 je bil dolg poplačan do 27. 8. 2014, pri čemer že znesek 7.900,00 EUR kaže na dejstvo, da je bil dogovor glede višine mesečnega plačila za delo višji od 500,00 EUR. Dokazno breme, da je bilo tožniku njegovo delo za leto 2013 v celoti poplačano, je na strani tožene stranke. Tožena stranka tožniku za njegovo delo do 31. 3. 2014 ni plačala ničesar, kar izhaja tudi iz njene evidence. Tožnik ne zanika svoje odsotnosti z dela, kakor jo je zatrjevala tožena stranka, ker pa o tem ni vodil posebne evidence, zapisom tožene stranke ni nasprotoval. Tožnik je v letu 2015 opravil delo v skupnem znesku 11.466,76 EUR, tožena stranka pa mu je plačala 1.525,14 EUR in 2.000,00 EUR, zato mu dolguje še 7.941,62 EUR neto. Za leto 2016 je opravil tožnik delo v skupnem znesku 11.417,16 EUR, tožena stranka pa mu je plačala 2.199,36 EUR in 500,00 EUR, zato mu dolguje še 8.717,80 EUR neto, za leto 2017 pa je opravil delo v skupnem znesku 9.181,68 EUR, tožena stranka mu je plačala 1.649,52 EUR in 1.000,00 EUR, zato mu dolguje še 6.532,16 EUR neto. Za leto 2018 je tožnik opravil delo v skupnem znesku 11.774,22 EUR, tožena stranka mu je plačala 1.333,12 EUR in 500,00 EUR, zato mu dolguje še 9.941,10 EUR neto in za leto 2019 še 500,00 EUR neto, saj je opravil delo v skupnem znesku 1.000,00 EUR, tožena stranka pa mu je plačala 500,00 EUR. Tožnik pa izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka v zapisu neto zneska. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da je dolžnost delodajalca, da delavcu obračuna in izplača davke in prispevke, ne predstavlja konkretizacije zakonske obveznosti, kar pa ne pomeni, da se zahteva bruto ali neto ne zapiše v izrek sodbe. V posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja o višini dogovorjenega plačila je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper II., V. in VI. točko izreka sodbe, in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišče je po mnenju tožene stranke napačno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnik ni zatrjeval obstoja delovnega razmerja, zato je sodišče zmotno uporabilo določbe Zakona o urejanju trga dela, spor pa bi moralo presojati na podlagi Zakona o delovnih razmerjih. Tožnik je trdil, da je skladno z dogovorom, več let vsak dan nepretrgoma delal v prostorih delodajalca oziroma na parkirišču v upravljanju delodajalca in po njegovih navodilih. Glede na to, da je tožnik uveljavljal denarne zahtevke od delodajalca, bi moral najprej zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja, in sicer v prekluzivnih rokih, ki jih določa ZDR-1 v 200. členu. Ker tožnik v prekluzivnih rokih ni zahteval ugotovitve delovnega razmerja, ni pravne podlage za izplačilo terjatev tožnika iz delovnega razmerja, saj je ta vezana na obstoj delovnega razmerja. Tožnik je sam v tožbi zatrjeval, da je bila pogodba o začasnem ali občasnem delu sklenjena zgolj za potrebe uradnih organov, v prvi pripravljalni vlogi pa je navedel, da je upokojenec in da delovnega razmerja ne bi mogel skleniti. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je kljub temu, da je tožena stranka ugovarjala stvarno pristojnost naslovnega sodišča, nepravilno odločilo, da je stvarno pristojno. Glede na to, da je tožnik izrecno navedel, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba, ni bila podana stvarna pristojnost naslovnega sodišča. Sodišče bi se zato moralo skladno z 19. členom ZPP izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti stvarno pristojnemu sodišču oziroma tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo sredstev po zatrjevani podjemni pogodbi, zavreči. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII R 10/2019 z dne 10. 9. 2019 odločilo, da je za odločitev o stvarni pristojnosti lahko bistveno tudi to, kako stranke opredeljujejo svoje razmerje. Sodišče je povzelo navedbe tožnika, da je že od leta 2003 opravljal delo pri toženi stranki, v nadaljevanju pa ugotovilo, da je tožnik za toženo stranko, od januarja 2015 do januarja 2019, opravljal delo na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu in ne na kakšni drugi podlagi. Iz sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče odločilo, da je ravno pogodba o opravljanju začasnega ali občasnega dela tista, ki je veljala med strankama, če pa sta bili v pogodbenem razmerju že od leta 2003, način sodelovanja med strankama pa je bil ves čas isti. Sodišče je ugotovilo, da je bila edina sklenjena pogodba med strankama pogodba o začasnem in občasnem delu in da med strankama ni bila sklenjena še ustna podjemna pogodba, kar pa ne drži. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je glede presežka opravljenih ur in plačila za to uporabilo določbe ZUTD, ki pa v 27.c členu izrecno določa, da število opravljenih ur na leto ne sme presegati 720, in da bruto dohodek za opravljeno začasno in občasno delo v seštevku, v koledarskem letu, ne sme presegati 9.237,96 EUR. Tožnik je glede na lastne navedbe opravil več kot 250 ur na mesec in glede presežka opravljenih ur in plačila za to, bi moralo sodišče uporabiti pravila ZDR-1 glede pogodbe o zaposlitvi oziroma vsaj pravila civilnega prava glede podjemne pogodbe. Sodišče je preračunalo, koliko je tožnik po posameznih letih prejel in koliko mu je tožena stranka dolžna. Pri tem je napačno ugotovilo, da je tožena stranka minuse nepravilno upoštevala pri opravljenih izplačilih. Gre za to, da minusi, ki jim tožnik niti ni nasprotoval, predstavljajo manjko v blagajni ali druge anomalije glede dnevnega izkupička, ki se odbijejo od njegovega prihodka. Sodišče ni upoštevalo preplačila v letu 2015 v višini 623,33 EUR. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožnika v pritožbi kot neutemeljene, soglašala z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik od januarja 2015 do septembra 2019 delal za toženo stranko kot pobiralec parkirnin na njenem parkirišču na A. ulici. Tožnik je s toženo stranko sklenil več pogodb o opravljanju začasnega ali občasnega dela upokojenca (dne 23. 9. 2015, 19. 9. 2016, 25. 9. 2017 in 20. 9. 2018), s katerimi sta se dogovorila, da bo tožnik prejel plačilo v višini 4,20 EUR bruto na uro, na leto ne več kot 6.300,00 EUR bruto. Obe stranki skladno zatrjujeta, da je bilo dogovorjeno, da bo po pogodbi tožnik prejel mesečno plačilo v višini 183,26 EUR neto na svoj TRR, poleg tega pa je obstajal še ustni dogovor o dodatnem plačilu. Med strankama je bilo predvsem sporno, ali je bil ustni dogovor, da bo tožnik prejel na mesec plačilo 1.000,00 EUR ali 500,00 EUR neto.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo 8. člen ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v izpodbijani sodbi ne pojasni, zakaj ne verjame tožniku in zaslišanima pričama B. B., sinu tožnika in odvetnici C. C. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve natančno pojasnilo, zakaj ni sledilo tožniku glede višine dogovorjenega plačila in zakaj je verjelo D. D. in E. E., da je s tožnikom bil sklenjen dogovor, da bo prejel plačilo v višini 1.000,00 EUR le za delo na parkirišču na F. ulici, kjer je bilo večje parkirišče in posledično so bili tudi višji prihodki. Za delo na parkirišču na A. ulici, ki je manjše z bistveno nižjimi prihodki, pa je bilo tožniku s strani obeh prič pojasnjeno, da bo prejel plačilo v višini 500,00 EUR. Sodišče je obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedbi D. D. in E. E. in zakaj ni sledilo tožniku ter priči B. B. in C. C., ki sta sicer potrdili navedbe tožnika, da naj bi bil dogovor o plačilu 1.000,00 EUR na mesec, in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče strinja.

10. Neutemeljene so trditve tožnika, da dokazuje dogovor med strankama, da bo na mesec prejel 1.000,00 EUR neto, dejstvo, da je tožena stranka tožniku v letu 2014 izplačala 11.869,61 EUR, čeprav mu je po njenih trditvah dolgovala le 5.001,69 EUR in da direktorica tudi ko je ugotovila, da naj bi bil tožnik preplačan in je nato 27. 3. 2015 preklicala dogovor o izplačevanju gotovine iz dnevno pobrane parkirnine, ni zahtevala vračila preplačanega zneska ter tega zneska ni upoštevala pri nadaljnjih plačilih v letu 2015. Navedeno ne dokazuje, da je bil dogovor med strankama, da bo tožnik prejel plačilo v višini 1.000,00 EUR na mesec. Tožena stranka je pojasnila, da je do preplačila prišlo, ker je tožnik jemal previsoke zneske iz pobrane parkirnine, zato je takšen način poplačila ustavila po 27. 3. 2015, ko je preklicala dogovor o izplačevanju gotovine iz dnevno pobrane parkirnine. Navedeno je potrdil tudi tožnik. Tožnik je izpovedal, da je bilo najprej dogovorjeno, da bo sam jemal gotovino iz pobrane parkirnine, nato pa je prišlo do preklica dogovora o izplačevanju gotovine iz dnevno pobrane parkirnine. D. D. je izpovedala, da je tožniku zaradi ugotovljenega preplačila prepovedala, da sam jemlje gotovino. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bolj logično pojasnilo tožene stranke, da je do preplačila prišlo, ker je tožnik iz pobrane parkirnine jemal višje zneske, kot je znašalo dogovorjeno plačilo in je bil zato preklican dogovor, da se poplača sam iz pobrane parkirnine.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je prepričljivejše in bolj logično, da so bila preplačila iz pobrane gotovine v letu 2015, dejansko plačilo dolga za leto 2014 ter da je dokazno breme, da je bilo tožniku njegovo delo v celoti poplačano, na strani tožene stranke. Sodišče je obrazložilo, da ne verjame tožniku, da so preplačila iz leta 2014 do marca 2015 pomenila dogovorjeno in neizplačano plačilo za leto 2013 in 2014, saj bi to pomenilo, da je tožnik dve leti delal za toženo stranko praktično brez plačila in to vsak dan čez teden (v letu 2013 in 2014 je delal po 11 ur na dan, čez vikend pa 5 ur) in da je prepričljivejše pojasnilo tožene stranke, da je do preplačila prišlo, ker je tožnik iz pobrane parkirnine jemal višje zneske kot je bilo dogovorjeno plačilo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so prejeta plačila v letu 2015 (od 1. 1. do 27. 3. 2015) plačila za opravljeno delo v letu 2015, ne pa za leto 2014. 12. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je v letu 2015 opravil delo v skupnem znesku 11.466,76 EUR in ker mu je tožena stranka plačala samo 1.525,14 EUR in 2.000,00 EUR, da mu dolguje še 7.941,62 EUR neto. Tožnik je izpovedal, da mu je tožena stranka v letu 2015, preko nakazila na TRR, izplačala 1.525,14 EUR neto in gotovino v višini 2.000,00 EUR in da gotovina, ki jo je prejel vključno do 27. 3. 2015, to je 2.700,00 EUR predstavlja plačilo za leto 2014, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne drži. Tožnik je v letu 2015 v gotovini od tožene stranke prejel 4.700,00 EUR, skupaj z nakazili pa mu je tožena stranka za opravljeno delo v letu 2015 plačala 6.225,14 EUR. Glede na to, da je tožniku za leto 2015 pripadalo plačilo v višini 5.733,38 EUR neto, saj tožnik ni dokazal, da je bilo dogovorjeno plačilo 1.000,00 EUR na mesec, in bi tožniku za leto 2015 pripadalo plačilo v višini 5.733,38 EUR neto, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu za leto 2015 tožena stranka ni več dolžna ničesar.

13. Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v izrek sodbe zapisati, da gre za neto znesek, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da v skladu z novejšo sodno prakso (prim. odločbi VIII Ips 190/2018, VIII Ips 47/2020) navedba, da gre za bruto ali neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti, zato zaradi svoje pojasnilne narave ne sodi v izrek sodbe in zato sodišče v izreku ni navedlo, da gre pri odločitvi dejansko za neto znesek.

14. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določbe Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), spor pa bi moralo presojati na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik od januarja 2015 do septembra 2019 delal za toženo stranko kot pobiralec parkirnin na parkiriščih na A. ulici in F. ulici in da sta stranki sklenili več pogodb o opravljanju začasnega ali občasnega dela, s katerimi sta se dogovorili, da bo tožnik prejel plačilo v višini 4,20 EUR bruto na uro, na leto pa ne več kot 6.300,00 EUR bruto. Dogovorjeno je bilo, da bo tožnik po pogodbi prejel plačilo v višini 183,26 EUR na svoj TRR, poleg tega pa je obstajal usten dogovor o dodatnem plačilu (med strankama je bilo sporno, da je bilo dogovorjeno plačilo 1.000,00 EUR neto ali 500,00 EUR neto). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik ni bil dolžan vložiti tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, saj ni zahteval plačila plače po pogodbi o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu ter ustnega dogovora o dodatnem plačilu. Skladno s tretjim odstavkom 27.a člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) v sporih med delodajalcem in upravičencem, ki opravlja delo na podlagi pogodbe o začasnem ali občasnem delu, odloča delovno sodišče. Skladno s prvim odstavkom 27.a člena ZUTD gre za posebno pogodbeno razmerje med delodajalcem in upravičencem, ki ima lahko tudi nekatere elemente delovnega razmerja. Obseg začasnega ali občasnega dela je omejen na največ 60 ur v koledarskem mesecu, do trikrat na leto lahko tudi na 90 ur na mesec, če letno število ur ne presega 270 ur, dohodek pa ne sme presegati 6.300,00 EUR bruto v koledarskem letu. Stranki pa sta se ustno dogovorili, da bo tožnik delal več in prejemal višje plačilo kot je bilo določeno v pogodbi o opravljanju začasnega in občasnega dela, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnika, D. D. in E. E. ter pregleda plačil po posameznih mesecih. Zato so neutemeljene obsežne pritožbene trditve, da je tožnik v tožbi s tem, ko je zahteval plačilo na podlagi opravljenega dela, zatrjeval obstoj delovnega razmerja in bi zato moral od tožene stranke najprej zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja v skladu z 200. členom ZDR-1. 15. Tožnik je tožbo vložil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki pa je sklenilo, da ni pristojno za odločanje in zadevo odstopilo v reševanje delovnemu sodišču. Zoper sklep se tožnik ni pritožil, zato je postal pravnomočen. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi se naslovno sodišče moralo skladno z 19. členom ZPP izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti stvarno pristojnemu sodišču oziroma tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo sredstev po zatrjevani podjemni pogodbi, zavreči. Sodišče prve stopnje je pravilno v 6. točki obrazložitve sodbe obrazložilo, da tožnik ni bil dolžan vložiti tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, saj ne zahteva plačila plače po pogodbi o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe o začasnem ali občasnem delu ter podjemni pogodbi, zato je pristojno delovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 27.a člena ZUTD.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba o opravljanju začasnega in občasnega dela tista, ki je veljala med strankama, predstavlja sodbo presenečenja, češ, da nobena od strank ni podala navedb v smeri, kot jo je s sodbo glede ugotovitve pogodbenega razmerja med strankama navsezadnje ubralo sodišče. O sodbi presenečenja je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, zato strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati, kar pa v pritožbi niti ni bilo zatrjevano (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 765/15).

17. Na podlagi ugotovitve, da sta se stranki dogovorili za mesečno plačilo 500,00 EUR je sodišče prve stopnje pravilno določilo zneske, do katerih je tožnik upravičen v letu 2015, 2016, 2017, 2018 in 2019 ter upoštevalo zneske, ki jih je tožnik v posameznih letih prejel izplačane ter tožniku prisodilo razliko. Pri tem utemeljeno ni sledilo toženi stranki in njenim navedbam, da so bila vsa plačila v letih 2014 in 2015 v bistvu preplačila, ki so se kompenzirala v naslednjih letih, saj tožena stranka navedenega ni dokazala.

18. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli trpita svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).