Jedro

Toženka ni nasprotovala denarnemu zahtevku iz razloga, ker tožnik uveljavlja denarno terjatev v višini protivrednosti premičnih stvari iz skupnega premoženja, zato je glede na okoliščine konkretnega primera izjemoma dopusten tudi takšen zahtevek v pravdnem postopku, kljub dejstvu, da se je pravda vodila glede obsega in deležev na skupnem premoženju in da se skupno premoženje načeloma deli kot celota (le) v nepravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. in IV. točki številka 30 nadomesti s številko 25, številka 70 pa s številko 75, v II. točki se znesek 1.728,21 EUR nadomesti z zneskom 2.857,41 EUR, datum 1. 9. 2004 pa z datumom 16. 4. 2014, VII. točka pa se spremeni tako, da se glasi: „Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina parc. št. ..., vl. št. ... k. o. X in da znaša delež tožnika na tem premoženju 30%, delež toženke pa 70% (točka I). Toženki je bilo naloženo, da je dolžna plačati tožniku znesek 1.728,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 9. 2004 dalje do plačila (točka II), višji tožbeni zahtevek tožnika pa je bil zavrnjen (točka III). Prvo sodišče je odločilo tudi o podrejenem tožbenem zahtevku toženke po nasprotni tožbi in ugotovilo obseg in deleže na skupnem premoženju, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe (točka IV), višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo (točka V), zavrnilo pa je tudi pobotni ugovor toženke (točka VI). Prvo sodišče je še odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 1.382,97 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, da je toženka kupila nepremičnino parc. št. ... k. o. X(2) iz kupnine, ki jo je prejela kot aro od prodaje svojega stanovanja na J. Sodišče sledi navedbam toženke, da je po overitvi pogodbe plačala kupnino, kar naj bi potrjeval tudi zapis v kupoprodajni pogodbi. Glede na navedbe toženke in njenih otrok je nesporno, da je bila kupoprodajna pogodba glede prodaje oziroma nakupa nepremičnine zapisana preden naj bi bila plačana kupnina. Že iz navedenega razloga zapis kupoprodajne pogodbe ne potrjuje, da je toženka kupnino v resnici poravnala tako, kot je zapisano v pogodbi. Glede na zapis v pogodbi bi morala biti kupnina plačana ob overitvi. Pogodbene stranke so sledile nasvetu notarja in zaradi nižje davčne stopnje je bila v pogodbo vnesena simbolična kupnina v višini 4.000,00 EUR, čeprav je bila vrednost objekta 25.000,00 EUR. Bratje tožnika so potrdili, da prodajalec V.K. ni prejel kupnine. Realiziran je bil le družinski dogovor o delitvi dediščine po pokojni materi, da nepremičnina pripada tožniku. Lastninska pravica na nepremičnini ni bila prenesena na tožnika zaradi njegovih preživninskih obveznosti. V.K. je bil nenaklonjen toženki, kar kaže, da je do pravnega posla prišlo izključno iz razlogov na strani tožnika. Sodišče prve stopnje zato tožniku neupravičeno ne priznava prispevka pri ugotavljanju celotnega skupnega premoženja na račun vrednosti objekta pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. Izpoved tožnika v kazenskem postopku ne sme imeti teže pri odločanju v predmetnem postopku, saj je pravica obdolženca v kazenskem postopku obramba pred očitkom kaznivega dejanja. Toženka je kupila vozilo staro za novo. Prodala je staro vozilo in kupila novo vozilo za skupno uporabo, zato novo vozilo ni posebno premoženje toženke. Nedokazano je bilo, da bi bilo vozilo kupljeno iz kupnine od prodaje stanovanja. Glede denarne terjatve je odločitev sodišča nesklepčna. Sodišče je tožniku priznalo 30% delež na skupnem premoženju, ki ga je obravnavalo celovito, pri denarnem zahtevku pa je tožniku prisodilo le 15% delež. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je zahteval 50% delež na skupnem premoženju, prisojeno mu je bilo 30%, po nasprotni tožbi je bil tožnik uspešen, zavrnjen je bil tudi pobotni ugovor, zato je njegov uspeh v pravdi 70%. Tožnik v pritožbi še navaja, da zahteva priznanje 40% deleža na skupnem premoženju in v enakem odstotku tudi priznanje denarne terjatve.

3. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da je bila nepremičnina v večjem delu že obnovljena ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe 28. 7. 2000. Življenjsko neverjetno je, da bi kdo vlagal v nepremičnino tujega lastnika, preden bi nase prepisal lastninsko pravico. Obnovitvena dela niso bila opravljena že pred letom 2000. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe priče E. V., da so se dela izvajala v letu 2002. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da toženka ni dokazala, da je celotno kupnino od stanovanja vložila v nakup nepremičnine. Zapis v pogodbi, da je bila hiša ob nakupu v celoti obnovljena, je v nasprotju z dejanskim stanjem. Toženka je prodala stanovanje, da je lahko financirala nakup in obnovo hiše. Prvo sodišče se ni opredelilo do navedb toženke, da ni sama sestavljala besedila prodajne pogodbe. Nepravilna je ugotovitev, da je toženka s kupnino od stanovanja plačala star kredit, saj je izpovedala, da je kredit plačevala z oddajanjem stanovanja na J., izpovedala pa je tudi, da otroka nista prejela deleža kupnine od prodaje stanovanja. Sodišče prve stopnje je zmotno določilo deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Tožnik je imel bistveno manjše dohodke kot toženka, imel je dolgove, ki mu jih je toženka pomagala odplačati. Toženka je financirala material za obnovo nepremičnine, pri obnovi nepremičnine pa so sodelovali tudi njeni sorodniki. Po ugotovitvah prvega sodišča je bil prispevek tožnika le v organizaciji del pri obnovi hiše in vračilu dela prijateljem in sosedom, ki so pomagali pri obnovi. Delež tožnika na skupnem premoženju bi lahko znašal le 2%. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da bi glede premičnega premoženja morala toženka dokazati izvor sredstev za nakup premičnin, glede katerih tožnik zatrjuje, da naj bi bilo skupno premoženje. Tožnik ni izkazal z nobenim računom, da so premične stvari skupno premoženje. Tožnik ni imel prihodkov, iz katerih bi lahko kupil te premičnine. Z zaslišanjem B. D., L. M. in J. B. je toženka dokazala, da so bile premičnine njena last. Toženka je v zamudi s plačilom navedenega zneska lahko šele od izdaje sodbe dalje. Toženka ni mogla uporabljati nepremičnine zaradi fizičnega in psihičnega nasilja tožnika, zato se ni prostovoljno izselila. Iz navedenega razloga je utemeljen njen pobotni ugovor glede plačila uporabnine. Ker je prvo sodišče zmotno odločilo o glavnem zahtevku, je zmotna tudi odločitev o povrnitvi stroškov pravdnega postopka.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima formalnih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bila sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje podrobno, sistematično in pregledno pojasnjuje razloge, na podlagi katerih je štelo posamezna odločilna dejstva za dokazana. Prvo sodišče je ocenilo vsak relevantni dokaz posebej in vse dokaze kot celoto, kot to določa 8. člen ZPP. Pritožbeno sodišče zato sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in zavrača pritožbene očitke pravdnih strank, da je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

6. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih šteje, da je bila v večjem delu nepremičnina ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 28. 7. 2000 že obnovljena, kar potrjujejo izpovedbe tožnika in zaslišanih prič, ki so opravljale posamezna obnovitvena dela(3), ter trditve toženke, ki je v svojih prvih pisnih vlogah zatrjevala, da je bila nepremičnina do sklenitve pogodbe obnovljena, kar potrjuje tudi 4. člen pogodbe o nakupu nepremičnine, ki hkrati pojasnjuje tudi razloge, zaradi katerih je bila kupnina določena v nižjem znesku, kot je bila njena realna vrednost. 7. Pritožbeno sodišče v celoti sledi podrobnim in skrbno obrazloženim razlogom v sodbi glede kupnine, ki jo je tožnica prejela od prodaje stanovanja. Ker sta bila solastnika prodanega stanovanja tudi njena otroka vsak do 1/4, je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka prejela 1/2 kupnine, preostali del pa njena otroka. Tudi zaradi ravnanj toženke v zvezi s predložitvijo pogodbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče slediti njeni izpovedbi, da kupnine od stanovanja ni izplačala otrokoma. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih ni sledilo izpovedbi toženke, da je obroke za nakup stanovanja odplačevala z oddajanjem stanovanja, toženka pa tudi v postopku ni predložila računov kupnine, ki jih je morala plačati prejšnjemu prodajalcu stanovanja na J. Vlaganja pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe o prenosu nepremičnine so bila glede na prodajno ceno upoštevana, zato življenjsko ni neverjetno, da sta pravdni stranki vlagali v nepremičnino tožnikovega brata, ki jima je s kupoprodajno pogodbo ta vlaganja tudi priznal, glede na dogovorjeno kupnino.

8. Prvo sodišče je pravilno dokazno ocenilo izpovedbi toženke in K. M. da je toženka kupnino za nepremičnino plačala, kar je tudi zapisano v kupoprodajni pogodbi. Iz navedenih razlogov prvo sodišče pravilno ni sledilo izpovedbam tožnika in njegovih bratov. Ni neobičajno, da je v osnutku kupoprodajne pogodbe že zapis, da je kupec kupnino že plačal. Odločilna pa je okoliščina, da je prodajalec v kupoprodajni pogodbi potrdil prejem kupnine, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da kupnina ni bila plačana.

9. Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki nepremičnino kupili na način, da je deloma kupnino plačala toženka iz svojega posebnega premoženja, preostanek pa je bil plačan iz dohodkov pravdnih strank, pri čemer so bili dohodki toženke bistveno višji od tožnikovih. Toženka je prejela polovico kupnine za stanovanje, iz varčevalne knjižice pa izhajajo tudi podatki o njenem deviznem varčevanju, ki potrjujejo, da je toženka navedene prihranke vlagala v hišo in z navedenimi prihranki krila vsakdanje potrebe življenjske skupnosti. Prvo sodišče je pravilno upoštevalo, da so pri gradnji oziroma obnovi hiše tožniku pomagali njegovi znanci in da jim je njihovo delo odplačal s svojim delom na njihovih nepremičninah. Tožnik je tudi organizacijsko vodil obnovo hiše, pri tem pa je prvo sodišče pravilno upoštevalo njegove obsežne zdravstvene težave in dolgove, ki so bistveno omejevali (zmanjševali) njegov prispevek k skupnemu premoženju. Tudi primerjava prihodkov pravdnih strank je bila s strani prvega sodišča pravilno ocenjena, na toženki pa je bilo tudi celotno breme gospodinjskega dela. Prvo sodišče je upoštevalo dela na hiši, ki so bila opravljena s strani toženkinih sorodnikov, tudi dela, ki jih je opravil njen bratranec E. V.(4).

10. Pritožbeno sodišče je glede na prispevke pravdnih strank k povečanju, ohranitvi in zmanjšanju skupnega premoženja, ob upoštevanju posebnega premoženja toženke, s katerim je povečala obseg skupnega premoženja določilo, da je delež tožnika na tem premoženju 25%, delež toženke pa 75%.

11. Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da je toženka del kupnine, ki jo je prejela od prodaje stanovanja, namenila nakupu osebnega avtomobila, preostanek pa je bil porabljen za potrebe življenjske skupnosti pravdnih strank. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da je bilo osebno vozilo kupljeno le nekaj dni po tistem, ko je toženka prejela kupnino od prodaje stanovanja. Vozilo je bilo kupljeno na podlagi menjave staro za novo z doplačilom iz posebnega premoženja toženke, saj tožnik prihrankov ni imel. 12. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da premični predmeti, ki jih uveljavlja tožnik, predstavljajo skupno premoženje, ki je bilo pridobljeno med trajanjem življenjske skupnosti. Toženka ni uspela dokazati, da premični predmeti predstavljajo njeno posebno premoženje, ker gre za predmete, ki so bili preseljeni iz stanovanja v hišo oziroma ker so bili kupljeni iz njenega posebnega premoženja, ki ga je dobila s prodajo stanovanja. Prvo sodišče je takšno dokazno oceno naredilo tudi ob upoštevanju izpovedb prič L. M., J. B. in B. D., ki niso znale povedati nič konkretnega o stvareh, ki naj bi se nahajale v stanovanju toženke na J. in ki naj bi jih toženka ob prodaji stanovanja prinesla v hišo. Prvo sodišče je zato pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi bili navedeni predmeti njeno posebno premoženje. Toženka ni nasprotovala denarnemu zahtevku iz razloga, ker tožnik uveljavlja denarno terjatev v višini protivrednosti premičnih stvari iz skupnega premoženja, zato je glede na okoliščine konkretnega primera izjemoma dopusten tudi takšen zahtevek, kljub dejstvu, da se je pravda vodila glede obsega in deležev na skupnem premoženju in da se skupno premoženje načeloma deli kot celota (le) v nepravdnem postopku. Tožniku pripada 25% delež na premičnem premoženju, kar predstavlja znesek 2.857,41 EUR, saj znaša skupna vrednost premičnih stvari 11.429,64 EUR, glede na vrednosti kot izhajajo iz tožbenih navedb, katerim toženka ni opredeljeno ugovarjala. Ker gre za delitev skupnega premoženja tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik želi polovico vrednosti premičnin, ki predstavljajo skupno premoženje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen do uporabnine. Tožnik glede uporabnine tudi ni dal ustrezne trditvene podlage, saj ni navedel, v čem se kaže njegovo prikrajšanje, ker predmetov ni mogel uporabljati. Prikrajšanje mora biti realno in konkretno, kar daje prikrajšani osebi šele upravičenje do zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.

13. Pravilno je bil zavrnjen tudi pobotni ugovor toženke, saj v postopku ni bilo dokazano, da je tožnik preprečil toženki uporabo hiše oziroma, da se je morala toženka izseliti iz hiše zaradi tožnikovega nasilja. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je v letu 2004 tožnik obiskal brata v K. Ko se je vrnil domov, je bila hiša izpraznjena. Kasneje se je toženka vrnila v hišo in zoper tožnika vložila tožbo na izpraznitev, kar kaže, da je imela toženka vseskozi možnost (so)uporabe hiše. Navedene dejanske ugotovitve potrjujejo pravilne materialnopravne zaključke prvega sodišča, da toženka ni upravičena do uporabnine.

14. Pritožbeno sodišče je upoštevalo višino stroškov, kot jih je pravdnima strankama priznalo sodišče prve stopnje(5). Toženka ni uspela s podrejenim nasprotnim tožbenim zahtevkom, kakor tudi ne s pobotnim ugovorom, vendar tudi tožnik ni uspel s tožbenim zahtevkom, da je njegov delež na nepremičnini 50% (oziroma s pritožbenim predlogom, da je njegov delež 40%), kakor tudi ne z denarnim zahtevkom, v višini kot ga je uveljavljal. Tudi ob upoštevanju vrednosti tožbe in nasprotne tožbe in pobotnega ugovora se izkaže, da je uspeh pravdnih strank približno enak, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Pravdni stranki sta le deloma uspeli s pritožbama (toženka z nekoliko večjim delom), zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju celotnega uspeha pred sodiščem prve in druge stopnje odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Pritožbeni razlogi pravdnih strank so bili deloma utemeljeni, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem delu pa pritožbi zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju nepremičnina.

(3) Podrobneje o tem glej sodbo sodišča prve stopnje točka 9 na strani 15 in 16. (4) Glej točko 19, stran 23 sodbe.

(5) Glej 29. in 31. tč. sodbe sodišča prve stopnje.