Jedro

Revizija predstavlja zgolj procesno upravičenje stranke (1. odstavek 83. člena ZUS-1). Stranka mora, če želi to upravičenje izkoristiti, nositi trditveno in (glede na okoliščine) tudi dokazno breme. Stranka mora zato določno zatrjevati obstoj razlogov, zaradi katerih je revizija dovoljena. Vrhovno sodišče namreč razlogov za dovoljenost revizije po uradni dolžnosti ne ugotavlja.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper prvostopno sodbo je tožnica po odvetniku vložila dne 28.8.2007 revizijo, v kateri je uveljavljala vse revizijske razloge, skladno s 83. in 85. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-odl. US) in predlagala Vrhovnemu sodišču RS, da revizijo dopusti kot dovoljeno ter ji ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Glede uveljavljenih revizijskih razlogov tožnica ni podala nobene obrazložitve.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija se ne dovoli.

S pravnomočno sodbo, ki jo izpodbija tožnica z revizijo, je prvostopno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena v zvezi z določbami 104. in 105. člena ZUS-1 zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.6.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 25.10.2005, s katero je bil tožnici odmerjen davek na promet nepremičnin (za parcelo št. 177 vl.št. ... k.o. ... )v znesku 993.810,00 SIT.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v tem primeru revizije ni mogoče dopustiti, ker razlogov za revizijo tožnica ni navedla. Tožnica bi morala, če bi hotela, da se ji dopusti z revizijo izpodbijati pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, obrazložiti, v čem obstojijo razlogi, na podlagi katerih bi bila dovoljena revizija na podlagi 2. ali 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Tožnica tako ni zatrjevala niti pomembnosti pravnega vprašanja, odstopanja od sodne prakse vrhovnega sodišča oziroma neenotnosti sodne prakse, z ničemer pa tudi ni utemeljevala, da bi odločitev imela za njo zelo hude posledice.

Revizija predstavlja zgolj procesno upravičenje stranke (1. odstavek 83. člena ZUS-1). Stranka mora, če želi to upravičenje izkoristiti, nositi trditveno in (glede na okoliščine) tudi dokazno breme. Stranka mora zato določno zatrjevati obstoj razlogov, zaradi katerih je revizija dovoljena. Vrhovno sodišče namreč razlogov za dovoljenost revizije po uradni dolžnosti ne ugotavlja.

Glede na navedeno po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru s predlagano revizijo niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Zato je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. Glede na to stroške revizijskega postopka trpi tožnica sama.