Jedro

Ugotavljanje obsega skupnega premoženja razvezanih zakoncev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenima zahtevkoma obeh pravdnih strank ter toženki in tožnici po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 7.057,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.765,84 EUR od 6. 2. 2014 dalje in od zneska 1.291,24 EUR od 12. 9. 2014 dalje. Tožniku in tožencu po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožniku) je naložilo, da je dolžan plačati toženki znesek 7.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2015 dalje. V preostalem delu je sodišče oba tožbena zahtevka zavrnilo in tožnika zavezalo, da je dolžan toženki povrniti 2.462,82 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper II., III. in V. točko izreka sodbe iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki naj bi bila napravljena v nasprotju z 8. členom ZPP, poleg tega pa je tako pomanjkljiva, da je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila kršena pravica do poštenega sojenja, saj se je sodišče trudilo le, kako bi zavrnilo njegov tožbeni zahtevek. Pri tem je ugotavljalo verodostojnost izpovedb toženke, tako da ji je v enem delu sledilo, v drugem pa ne in je sodba zato nekonsistentna. Neracionalna je ocena sodišča o neverjetnosti, da bi v stanovanju pravdnih strank bila gotovina v znesku 130.000 EUR. Takšen znesek denarja ni enormna količina, ki je ne bi bilo mogoče privarčevati v 20 letih. Sodišče ni povzelo izpovedi tožnika, da je opravil krovska dela na več kot 400 objektih, za dokazano je štelo le tisto, kar so izpovedale posamične priče. Ob tem je pozabilo, da je šlo le za reprezentativen vzorec ljudi, ki so v določenem časovnem obdobju s tožnikom poslovno sodelovali. Priča T. je izpovedala, da je delala s tožnikom vsaj na 15 objektih, K. na najmanj 100 hišah, A. Š. pa na približno 50 hišah. Zaključek sodišča, da tožnik gotovo ni zaslužil 400.000,00 EUR, je pavšalen in neargumentiran. Če bi tožnik imel na vsakem objektu samo 1.000 EUR čistega dobička, kar je minimalen znesek, bi toliko lahko zaslužil. Zaradi nepoznavanja razmer na podeželju sodišče ni upoštevalo, da so kleparska dela potrebna tudi na hlevih, skednjih, delavnicah in drugih gospodarskih objektih. Privarčevana sredstva niso izhajala zgolj iz tožnikovega zaslužka, temveč tudi iz dediščine po tožnikovem očetu, kupnine za stroj, ki mu jo je izplačal J. M., poleg tega je imela toženka okrog 1.000 EUR mesečnega prihodka, kar je za preživljanje tričlanske družine zadostovalo. Stroški strank so bili razmeroma majhni, saj so živeli v hiši, ki sta jo zgradila tožnikova starša, mati in babica tožnika pa sta imeli celo nadpovprečno pokojnino in minimalne življenjske stroške. Tožnik je prejel od očeta 54.000 DEM. Razlogi sodišča, da so priče, ki so izpovedale, da sta imeli pravdni stranki 130.000 EUR, povezane z njim in mu izkazujejo privrženost in podporo, so zmotni. Sinu sodišče ni verjelo, ker je v sporu s toženko. Dejstvo, da je toženka v sporih glede premoženja tako z nekdanjim možem kot sinom, bolj kaže na njeno neverodostojnost. Sodišče tudi ni dovolj upoštevalo, zakaj sta se pravdni stranki odločili za sef. Ni se opredelilo do izpovedbe toženke, naj bi tožnik na leto zaslužil okoli 5.000 EUR. Če bi bilo to res, potem si pravdni stranki ne bi mogli privoščiti dopustovanja na Hrvaškem skoraj vsak vikend, boljših avtomobilov in plovil ter manjših investicij v hišo. Namen varčevanja strank je nepomemben, sicer pa iz njunih izpovedb izhaja, da sta imeli v mislih nakup nepremičnine na Hrvaškem, kasneje pa, da bosta denar namenili za obnovo fasade in nakup vrta. Nepravilna je odločitev glede kupnine za prodani čoln Elan, saj je toženka s tem obogatena za 2.500 EUR. Sodišče ji je prisodilo denarna sredstva tako za prodani čoln kot za nov čoln. Kot pritožbeno novoto tožnik prilaga kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII K 16146/2014 s 25. 5. 2016. Iz njene obrazložitve izhaja, da je sodišče pričo R. F. ocenilo kot urejeno, umirjeno in realno osebo, podvomilo pa je v izpoved toženke. Predsednica senata v kazenski zadevi se je mnogo bolj poglobila in ocenila dejanja in ravnanja toženke ter ni bila v dvomu, da ta manipulira oziroma neresnično izpoveduje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in opravi novo glavno obravnavo pred drugim senatom.

4. Toženka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, pri čemer izpodbija sodbo v delu glede plačila 5.500 EUR iz naslova vozila Nissan ... ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 265,94 EUR za čas od 6. 2. 2014 do 19. 9. 2014, posledično pa tudi v delu pravdnih stroškov. Graja dokazno oceno, da vozilo Nissan ne predstavlja njenega posebnega premoženja. Avto je kupila jeseni 2012, in sicer z darilom, ki ji ga je pred zapuščinsko obravnavo podaril očim I. P. Sodišče se je postavilo na stališče, da navedenega darila v višini 20.000 EUR ni uspela dokazati, svojo odločitev pa je gradilo zgolj na prodaji vrednostnih papirjev, ki so bili prodani kasneje. Toženka meni, da je izkazala prejem denarnega zneska, saj je njen očim potrdil, da ji je podaril večji denarnih znesek, okrog 25.000 EUR. Povedal je, da je ocenil vrednost zapuščine po toženkini materi in tako doplačal toženki razliko do podedovanega premoženja. Vrednost zapuščine, kot izhaja iz zapuščinskega sklepa, je irelevantna. V dokaznem postopku je bilo nedvomno ugotovljeno, da pravdni stranki kot zakonca s skupnim delom nista pridobivali kakšnih večjih denarnih sredstev, zato si takšnega avtomobila z denarjem, pridobljenim s skupnim delom, nista mogli privoščiti. Napačna je odločitev, da mora toženka tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 265,94 EUR za čas od 6. 2. 2014 do plačila, saj ni jasno, kaj predstavlja datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Stranki sta se razvezali 19. 9. 2014. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Obe pravdni stranki v pritožbah grajata s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje glede obsega skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. Pritožbeno sodišče zavrača očitke, da dokazna ocena ne sledi metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP oziroma da se je ne da preizkusiti. Nasprotno, sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do izvedenih dokazov in navedlo tehtne razloge, zakaj ocenjuje, da posamezna zatrjevana dejstva niso z verjetnostjo izkazana, pri čemer je upoštevalo tako specifične življenjske razmere pravdnih strank pri pridobivanju premoženja, kot tudi splošno znane okoliščine o običajnih zaslužkih s primerljivimi deli. Pritožbeno sodišče zato dokazni oceni v celoti sledi in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Ob tem še dodaja, da zgolj zato, ker sodišče izpovedi posamezne stranke ni sledilo v celoti, temveč le glede posameznih oblik pridobljenega premoženja, dokazna ocena ni nekonsistentna in neprepričljiva. Stranka mora namreč z verjetnostjo izkazati vsa dejstva, ki jih zatrjuje, pri tem pa je njen uspeh lahko različen, čeprav s svojo lastno izpovedbo zatrjevanemu v celoti pritrjuje.

7. Tožnik je v postopku zatrjeval, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo denarna sredstva v višini 130.000 EUR, ki sta jih zadnji dve leti hranili v sefu pri S. Denar naj bi stranki privarčevali v 20 letih skupnega življenja. Pritožbeno sodišče pritrjuje izčrpnim razlogom izpodbijane sodbe (stran 9 do 15), da tožnik takšne vsote privarčevanega denarja ni izkazal. Sodišče je upoštevalo, da je bila v družini pretežni čas redno zaposlena le toženka, medtem ko se je tožnik ukvarjal s kleparskimi deli na črno. Preživljala sta skupnega otroka. Tožnik zaslužkov z delom na črno v obsegu, kot jih zatrjuje, ni izkazal. Zaslišane priče, ki jih omenja tudi v pritožbi, so sicer potrdile, da je veliko delal, vendar pa so tudi navedle, da so plačila za delo na strehi znašala med 500 do 2.000 EUR, skupaj z materialom, pri čemer je tožnik delo opravljal s pomočnikom, ki ga je plačeval. Dobiček tožnika torej iz posameznega posla ni mogel biti 1.000 EUR neto, kot to ponavlja (in sicer kot minimalni znesek) v pritožbi. Gre tudi za povsem pretiran znesek glede na splošno znano urno postavko v primerljivih poklicih, ki za kvalificiranega delavca znaša 25,00 EUR.(1) Ker je tožnik delal na črno, zgolj za gotovinsko plačilo, je nedvomno moral delati ceneje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je delo na črno v slovenski zakonodaji prepovedano, prav tako tudi omogočanje dela na črno drugim osebam, zato mora tožnik nositi rizik izkaza zaslužka s takšnim delom, ki ni evidentirano, od katerega ne plačuje davkov, hkrati pa za preživljanje uveljavlja socialne transfere.

8. Pritožbeno sklicevanje na razmere kočevskega podeželja ne omaje dokazne ocene sodišča o zaslužkih tožnika, saj gre za manj razvito regijo, zato bi moral tožnik še toliko bolj izkazati, da je s svojimi posli lahko toliko zaslužil, kot zatrjuje. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni korektno upoštevalo zatrjevane zaslužke tožnikove matere in babice ter toženke, hkrati pa ocenilo, da glede na prejete dohodke in splošno znane življenjske stroške ter relativno razkošno življenje družine, privarčevani znesek 130.000 EUR v obdobju 20 let ni verjeten.

9. Glede prejete gotovine iz zapuščine po očetovi smrti se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na drugi odstavek 10. strani sodbe in tam sprejeto dokazno oceno. Že trditve tožnika in prič o višini teh sredstev so bile neenotne, prejem takšnega zneska pa tudi ni bil potrjen z listinskimi izkazi. Drži sicer pritožbena navedba, da sodišče ni posebej ocenilo izjave J. M., da je tožniku plačal znesek 9.800 EUR za krivilni stroj, ki so ga zaplenili bivšemu delodajalcu. Vendar omenjeno po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na siceršnjo dokazno oceno, saj je šlo za znesek, ki ga je tožnik dobil plačanega za svoje delo, ker mu delodajalec ni izplačeval plač, in je bil torej potreben za preživljanje.

10. Zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo zaslišanim sorodnikom tožnika glede obstoja zneska 130.000 EUR, je prepričljivo obrazloženo na 12. do 14. strani sodbe in pritožbene navedbe te dokazne ocene ne omajejo. Ob dejstvu, da sta sef najela toženka in njen očim, ne pa pravdni stranki, se izkažejo za nebistvene tudi pritožbene navedbe, zakaj sta se pravdni stranki odločili za sef.

11. Pritožba špekulira glede višine zaslužka tožnika, pri čemer prikazuje, da je njegova verzija realnejša od toženkine prav zato, ker sta si stranki veliko privoščili. Prav višji standard življenja pa po oceni pritožbenega sodišča potrjuje zaključek izpodbijane sodbe, da privarčevanih sredstev v višini 130.000 EUR stranki nista imeli.

12. Tožnik ne prereka ugotovitev sodišča, da je motorni čoln Elan prodal po odhodu toženke in po tem, ko je bil že kupljen motorni čoln S. (2. 10. 2013). Zato ni razumljiva pritožbena navedba, zakaj naj bi bila toženka obogatena za znesek 2.500 EUR, ki ga je sodišče dosodilo kot polovico kupnine za prodani čoln Elan.

13. Tožnik je kot dopustno pritožbeno novoto predložil sodbo kazenskega sodišča Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII K 16146/2014 s 25. 5. 2016. Zgolj dejstvo, da je kazensko sodišče drugače ocenilo verodostojnost strank kot pravdno sodišče, seveda v povezavi z drugačno vsebino predmeta spora, na pravilnost sprejete dokazne ocene sodišča prve stopnje ne vpliva.

14. Toženka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča o plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 265,94 EUR od 6. 2. 2014 do 19. 9. 2014. Sodišče je tožniku zakonske zamudne obresti prisodilo od dneva, ko je prenehala življenjska skupnost pravdnih strank. Takrat si je toženka sredstva v celoti zadržala zase, tožniku pa je ostala terjatev iz skupnega premoženja v višini polovice teh sredstev. Pritožbeno sodišče še dodaja, da toženka vtoževanemu teku zamudnih obresti pred sodiščem prve stopnje ni oporekala.

15. Toženka s pritožbenimi navedbami ne vzbuja pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da vozilo Nissan ... ni bilo kupljeno iz njenega posebnega premoženja. Toženka obstoja lastnih sredstev za nakup avtomobila namreč ni verjetno izkazala. Njene trditve, delno potrjene s pričanjem njenega očima, da je na račun zapuščine po materi prejela znesek 20.000 EUR, so ostale nekonkretizirane in protislovne. V pritožbi toženka namreč zatrjuje, da je šlo za darilo očima, hkrati pa, da je šlo za izplačilo dednega deleža po materi, ki ga je očim ocenil na 50.000 EUR. Iz predloženega sklepa o dedovanju izhaja, da sta se k dedovanju po toženkini materi priglasila le ona in njen očim, predmet dedovanja pa so bili vrednostni papirji, ki jih je prejela toženka, in denarna sredstva v neugotovljeni višini, ki so ostala očimu. Da bi bila ta denarna sredstva tako visoka, da bi bistveno presegala vrednost vrednostnih papirjev, ni bilo zatrjevano, prav tako tudi ne, kaj naj bi še sodilo v zapuščino po materi toženke, da bi polovični delež podedovanega premoženja znašal 50.000 EUR. Trditev toženke je bilo torej premalo, da bi potrjevale verjetnost izplačila denarnega zneska 20.000 EUR, zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega, da vozilo Nissan ... predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Ti sta z denarnimi sredstvi v gotovini nedvomno razpolagali, saj je bil takšen celoten način poslovanja tožnika.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj informativno-orientacijski cenik kleparskih in krovskih del Obrtne podjetniške zbornice Slovenije, www.ozs.si.