Jedro

Pritožba tožeče stranke uveljavlja razloge, zaradi katerih bi bil lahko kvečjemu utemeljen ugovor zoper plačilni nalog, ali pa morebitna pritožba zoper sklep o ugovoru. To pa niso razlogi, zaradi katerih bi bila lahko utemeljena pritožba zoper sklep, s katerim se je zavrnil predlog za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

Izrek

Pritožba zoper točko I izreka prvostopenjskega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v točki I izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo predlog prve tožnice za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za postopek o pritožbi zoper sodbo, opr. št. I Pg 204/2015 z dne 6. 12. 2017. V točki II izreka pa je ugodilo predlogu druge tožnice za odlog plačila sodne takse za postopek o pritožbi izdaje za čas do izdaje odločbe višjega sodišča. 2. Zoper točko I sklepa sta pritožbo vložili obe tožnici. Predlagali sta, da se izpodbijani sklep razveljavi in prvi tožnici naloži v plačilo sodno takso v znesku 459,00 EUR.

3. Svojo pritožbo sta obrazložili tako, da je bil z izpodbijanim sklepom zavrnjen predlog prve tožnice za delno oprostitev plačila sodne takse. Predlogu druge tožnice za odlog plačila sodne takse pa je bilo vse do odločitve višjega sodišča ugodeno. Z izpodbijanim sklepom naj bi bilo tako odločeno, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takse v znesku 1.227,00 €. Iz izpodbijane sodbe naj bi izhajalo, da je tožeča stranka navadni sospornik, ki od prvo tožene stranke uveljavlja terjatev v višini 14.323,36 EUR. Pri takšni višini spornega predmeta bi morala taksna obveznost tožeče stranke znašati 459,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom se naj ne bi poseglo v plačilni nalog. Dopustnost pritožbe druge tožnice naj bi bila odvisna od plačila sodne takse, ki se nalaga v plačilo prvi tožnici. Zaradi izpodbijanega sklepa naj bi bila potrebna sprememba odmerjene taksne obveznosti, ki se nalaga v plačilo tožeči stranki. Ne bi bilo dopustno, da bi bila z opustitvijo plačila sodne takse kršena pravica preostalega navadnega sospornika do učinkovitega pravnega sredstva.

4. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep (2. točka 365. člena ZPP).

5. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu odločalo izključno o predlogu za kakšno od mogočih olajšav pri plačilu sodne takse. Glede tega pritožba ne navaja prav nobenih razlogov, zaradi katerih bi bila lahko odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna. Navaja pa razloge, zaradi katerih naj bi bila nepravilno odmerjena višina sodne takse.

6. Sodišče določi zavezanca zavezanca ali zavezance za plačilo sodne takse in višino njihove ali njihovih obveznosti s plačilnim nalogom (34. člen ZST-1). Morebitne napake pri odmeri višine sodne takse se lahko uveljavljajo le z ugovorom (34.a člen ZST-1) in v osmih dneh od vročitve plačilnega naloga.

7. Pritožba tožeče stranke uveljavlja razloge, zaradi katerih bi bil lahko kvečjemu utemeljen ugovor zoper plačilni nalog, ali pa morebitna pritožba zoper sklep o ugovoru. To pa niso razlogi, zaradi katerih bi bila lahko utemeljena pritožba zoper sklep, s katerim se je zavrnil predlog za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

8. Celo če bi se v tem postopku lahko uveljavljali razlogi, zaradi katerih bi bil lahko utemeljen ugovor zoper plačilni nalog, bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča o plačilnem nalogu pravilna. Zavezanec za plačilo sodne takse je namreč tista oseba, ki predlaga opravo posameznega dejanja. Ker sta pritožbo vložili obe tožnici, sta zavezanki za plačilo torej obe (1. odstavek 3. člena ZST-1). 10. odstavek 3. člena ZST-1 dopolnjuje 1. odstavek 3. člena ZST-1 tako, da določa, da sta tožnici za taksno obveznost nerazdelna dolžnika.

9. Če je spornih predmetov več, se vrednosti spornih predmetov seštejejo (20. člen ZST-1). Tako je bilo tudi v tej zadevi. Obveznost plačila sodne takse od vrednosti spornega predmeta v višini 59.248,39 EUR bi torej prvo tožnico zadela v vsakem primeru.

10. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep še v mejah preizkusa, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Pri preizkusu ni odkrilo takšnih napak, na katere pazi po uradni dolžnosti.