Jedro

Sodišče lahko ugotavlja obstoj ponovitvene nevarnosti tako, da upošteva, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil večje število kaznivih dejanj, ne glede na to, da za ta dejanja ne teče enoten postopek.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je zoper osumljenega B.R. dne 19.7.2006 s sklepom odredil pripor iz pripornega razloga ponovitve nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z utemeljenim sumom, da je storil kaznivi dejanji velike tatvine in tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 25. členom KZ in 1. odstavku 211. člena KZ. Pritožbo osumljenčeve zagovornice zoper ta sklep je senat istega sodišča s sklepom z dne 21.7.2006 zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 371. člena ZKP in predlagala, da Vrhovno sodišče sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi in odredi njegovo takojšnjo izpustitev na prostost, podrejeno pa, da sklep spremeni tako, da pripor odpravi ter zoper osumljenca odredi milejši ukrep.

3. Vrhovna državna tožilka specialistka A.M. je v odgovoru na zahtevo, ki jo je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP navedla, da iz njene vsebine ni jasno, v čem naj bi bila podana kršitev 8. točke navedene določbe ZKP oziroma kaj naj bi predstavljalo nedovoljen dokaz. Vrhovna državna tožilka nadalje ocenjuje, da se vsi razlogi, ki jih navaja zahteva, nanašajo na dejansko stanje. Nima pomislekov v obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec storil kaznivi dejanji in da je podana ponovitvena nevarnost, na katero lahko kažejo tudi kazenski postopki, ki še niso pravnomočno končani. Varnost ljudi, ki se zagotavlja s priporom, ne obsega le varnosti oseb temveč tudi varnosti njihovega premoženja.

Stališče, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ni obrazložilo, zakaj ni odredilo milejšega ukrepa, ni sprejemljivo. Sodišče mora obrazložiti ukrep, ki ga je odredilo in ne tistega, ki ga ni. Pri tem se vrhovna državna tožilka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 41/99. Tožilka zaključuje odgovor z oceno, da se vložnica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem glede obstoja ponovitve nevarnosti, zato njena zahteva ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in predlaga, da se zavrne.

B.

4. Zahteva izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke (1. odstavka) 371. člena ZKP. Te kršitve pa, kot je to pravilno navedla v odgovoru vrhovna državna tožilka, ne obrazloži povsem jasno. Kljub temu je razumeti, da naj bi nedovoljen dokaz po 2. odstavku 18. člena ZKP predstavljalo dejstvo, da je sodišče upoštevalo pri ugotovitvi obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti da so zoper osumljenca vložene zahteve za uvedbo preiskave in obtožnice. Gre torej za vprašanje ali upoštevanje nepravnomočno končanih kazenskih postopkov zoper osumljenca ne pomeni kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Po tem načelu kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo. Povsem enako to načelo, ki predstavlja eno od temeljnih človekovih pravic, določa tudi 3. člen ZKP.

5. Domneva nedolžnosti nima absolutnih materialno pravnih učinkov, ima pa procesne nasledke in sicer 1) celotno dokazno breme nosi tožilec, 2) tožilec nosi dokazno tveganje in 3) sodišče mora v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca (in dubio pro reo). Za obravnavani primer pa je pomembno, da sme država (sodišče) poseči v prostost določene osebe, še preden je zanjo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je storilec kaznivega dejanja, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Z drugimi besedami Ustava (20. člen) in zakon (201. člen ZKP) dopuščata poseg v osebno svobodo (prostost) pred pravnomočnostjo sodbe kadar je izkazana dovolj visoka verjetnost, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje in so ob tem podani zakonsko določeni priporni razlogi. Zato lahko sodišče ugotavlja obstoj ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP tako da upošteva, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil večje število kaznivih dejanj ne glede na to, da ne teče za to dejanje enoten postopek. Enak dokazni standard kot je določen za ugotovitev verjetnosti, da je določena oseba storilec določenega kaznivega dejanja v zvezi s katerim sodišče odloča o priporu, velja tudi za kazniva dejanja zaradi katerih že tečejo sodni kazenski postopki in je za njihovo uvedbo sodišče že ugotovilo obstoj utemeljenega suma. Zato lahko sodišče ugotavlja obstoj ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP tako, da upošteva, da je osumljenec storil večje število kaznivih dejanj ne glede na to ali se v zvezi s temi (vsemi ali nekaterimi) dejanji predlaga odreditev pripora ali pa se ta predlaga le v zvezi z enim dejanjem, zoper istega obdolženca pa že teče več postopkov zaradi drugih kaznivih dejanj. Za praktično enako situacijo z vidika zanesljivosti oziroma verjetnosti, da je osumljenec (obdolženec) storil vsa ta kazniva dejanja, namreč gre ne glede ali se za posamezna dejanja vodijo ločeni postopki ali pa se odreditev pripora predlaga istočasno v zvezi z utemeljenim sumom, da je oseba storila več kaznivih dejanj. Za oceno obstoja ponovitvene nevarnosti pa je seveda lahko bistvena razlika ali se zoper določeno osebo predlaga uvedba postopka za več dejanj in ta pred tem še ni bila v kazenskem postopku ali pa se izkaže, da gre za obdolženca, ki ve, da zoper njega teče več kazenskih postopkov in je utemeljeno osumljen storitve novega kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče je tako že v sodbah, opr. št. I Ips 111/99 z dne 20.5.1999, I Ips 188/99 z dne 10.8.1999, I Ips 280/1999 z dne 3.12.1999, in številnih naslednjih zavzelo stališče, da sodišče s tem ko je pri odločanju o priporu upošteva med okoliščinami, ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženec ponavljal kaznivo dejanje zoper premoženje tudi to, da zoper njega tečejo še drugi kazenski postopki zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ni kršilo določbe 3. člena ZKP – načela domneve nedolžnosti.

6. Sicer pa je potrebno opozoriti, da vložnica pri svojem stališču, da je sodišče kršilo domnevo nedolžnosti, ne upošteva, da preiskovalni sodnik do pete strani izpodbijanega sklepa le povzema izjavo in predlog okrožne državne tožilke za odreditev pripora, šele nato podaja svoje zaključke. V njih očitno sprejema stališča državne tožilke glede obstoja utemeljenega suma, načina storitve in okoliščin v katerih sta bili dejanji storjeni, glede upoštevanja pomena nedokončanih kazenskih postopkov pa v 3. odstavku na peti strani izrecno pravi, da „dosedanji kazenski postopki privedenega očitno niso odvrnili od izvrševanja kaznivih dejanj“. Očitno je, da preiskovalni sodnik ne šteje, da je osumljenec storilec kaznivih dejanj zaradi katerega zoper njega tečejo kazenski postopki ampak upošteva dejstvo, da je kljub temu, da je v teh postopkih, storil (je podan utemeljen sum) novi kaznivi dejanji. Enako razloguje senat okrožnega sodišča, ko v svojem sklepu v 3. odstavku na drugi strani zaključuje, da osumljenca „očitno niti en pravnomočno končan kazenski postopek, niti do sedaj vložene obtožnice oz. obtožni predlogi, niso odvrnili od izvrševanja kaznivih dejanj“. Tu je popolnoma jasno, da je sodišče pri ugotavljanju obstoja ponovitvene nevarnosti upoštevalo dejstvo, da je osumljenec storil novi kaznivi dejanji v času, ko je zoper njega teklo več kazenskih postopkov. Sodišče s tem ni trdilo, da je obdolženec storilec kaznivih dejanj zaradi katerih zoper njega tečejo ti postopki.

7. Ni mogoče pritrditi vložnici, da sodišče ni ugotovilo subjektivnih in objektivnih okoliščin iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Tako sodišče poleg načina in okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno ugotavlja, da je obdolženec brez zaposlitve in ostalih dohodkov in da ga tudi v aprilu 2006 izrečena pogojna obsodba (ki je postala pravnomočna) ni odvrnila od izvrševanja novih kaznivih dejanj. Prav iz ugotovljene okoliščine da obdolženec nadaljuje z izvrševanjem kaznivih dejanj kljub temu, da je bil že pravnomočno obsojen in da ve, da je v številnih drugih kazenskih postopkih, izhaja tudi neogibnost izrečenega ukrepa za zagotovitev varnosti ljudi.

8. Utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo da milejši ukrep ne pride v poštev. Če osumljenec ni spoštoval pogoja iz pogojne obsodbe, ni mogoče pričakovati, da bo milejši ukrep, ki ne predstavlja odvzema prostosti, dosegel svoj namen. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. I Ips 41/1999 z dne 18.2.1999 sprejelo stališče, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. S pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje prave vsebine in smisla določb 192. člena ZKP, v katerem so našteti ukrepi, ki se lahko uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka in je v njem določeno načelo subsidiarnosti po katerem mora sodišče, če se da isti cilj doseči z več ukrepi, izbrati tistega, ki je za obdolženca najmilejši, je po pravilu argumentum a contrario moč ugotoviti, da če sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma potek postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

9. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ocenilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice osumljenega B.R. ni utemeljena. Zato jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo.