Jedro

Uveljavljanje terjatve v stečajnem postopku ni pogoj za uveljavljanje tožbe na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti.

Pravdni stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja njenih trditev, če gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se v delu, ki napada odločitev zoper prvotoženo stranko ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba tožeče stranke proti odločitvi o glavni stvari glede drugotožene stranke se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v točki I glede drugotožene stranke potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke proti odločitvi o stroških glede drugotožene stranke se delno ugodi ter se odločitev o stroških glede drugotožene stranke spremeni tako, da znaša znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki v izreku pod točko II sodbe sodišča prve stopnje pravilno 1.801,89 EUR. Tako priznane stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka zoper drugotoženo stranko.

Obrazložitev

1. Tožnik kot upnik nekdanje družbe T. d.o.o. uveljavlja terjatev zoper prvo in drugotoženo stranko na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek proti obema tožencema zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov in sicer v višini 2.807,55 EUR za prvotoženo stranko in v višini 2.641,86 EUR za drugotoženo stranko.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožnik v pritožbi vztraja pri svojem izhodišču, da so podani pogoji za uporabo instituta spregleda pravne osebnosti. Ponavlja svoje trditve, ki jih je zagovarjal že pred sodiščem prve stopnje. Trdi, da je izpoved priče N. Š. neverodostojna. Izrecno se sklicuje na listino, ki dokazuje, da je bil stvarni vložek v družbo B. d.o.o. tudi tovorno vozilo M.A.N. Tip …., številka šasije ….., tip motorja D 2566 MF, leto izdelave 1978. Vrednost vozila je ocenil izvedenec J. H. Prav to tovorno vozilo pa je bilo prenešeno iz družbe T. d.o.o. v družbo B. d.o.o. Tako je predstavljajo to razpolaganje prvega toženca s premoženjem pravne osebe v nasprotju z zakonom. Listine o tem se nahajajo v spisu, vendar jih sodišče ni ocenilo. Namen prenosa premoženja ter dejavnosti na drugotoženo stranko po stališču sodišča prve stopnje ni dokazan. Listine govorijo drugače. Tožeča stranka je tudi predlagala, da sodišče postavi izvedenca finančne stroke, ki naj pregleda finančno poslovanje, tako T. d.o.o. pred uvedbo stečaja, kot novoustanovljene družbe B. d.o.o. Iz poslovnih knjig bi izvedenec lahko ugotovil, da so dejansko osnovna sredstva ob registraciji družbe B. d.o.o. ista, kot jih je imela T. d.o.o. Znova ponavlja, da terjatve v stečaju ni priglasil, ker ni bilo možnosti poplačila. Pritožnik tudi meni, da je sodišče napačno odločilo o vrednosti spornega predmeta. Nazadnje pa ugovarja še stroškom postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožencema. Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba proti sodbi v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko je v celoti utemeljena. Pritožba zoper sodbo v delu, ki se nanaša na toženo stranko, pa je delno utemeljena glede stroškov postopka, ni pa utemeljena glede odločitve o glavni stvari.

O vrednosti spornega predmeta:

5. Za določitev vrednosti spornega predmeta pri denarnem zahtevku ni odločilna navedba vrednosti spornega predmeta, marveč je odločilna vrednost glavnega denarnega zahtevka (39. člen ZPP (1)). Odločitev sodišča o vrednosti spornega predmeta je torej pravilna.

O razmerju med stečajnim postopkom, izpodbijanjem pravnih dejanj ter tožbo zoper družbenika na podlagi pravila o spregledu pravne osebnosti:

6. Dejstvo, da upnik ne prijavi terjatve v stečajnem postopku (ker npr. ni zadostne stečajne mase za poplačilo ter hkrati tudi nima možnosti, da bi lahko uspešno izpodbijal dolžnikova pravna dejanja v postopku – ker ta dejanja presegajo časovni okvir dejanj, ki jih je mogoče izpodbijati in so torej objektivno neizpodbojna) ne pomeni, da izgubi tudi pravico do tožbe zoper družbenika na podlagi pravila o spregledu pravne osebnosti. Paziti je treba torej le na to, da upnik pravice do tožbe zoper družbenika zaradi spregleda pravne osebnosti ne bi zlorabil. Zlorabil bi jo tedaj, ko bi na ta način obšel pravila in načela stečajnega postopka. Zlorabo, s katero bi upnik prišel do boljšega izhodišča za poplačilo svoje terjatve na škodo drugih stečajnih upnikov, mora sodišče preprečiti. Če pa možnosti, da bi v stečaju (vključno z izpodbojno tožbo) uspel, pravno ni oziroma jih ni bilo, potem ni razloga, da bi ga pravni red silil v postopek, v katerem je obsojen na propad, samo zato, da bi kasneje lahko vložil tožbo na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. Terjatev, ki jo upnik lahko uspešno uveljavlja v stečajnem postopku, pa je ne priglasi, ugasne. Za ostale terjatve to ne velja. Torej jo lahko uveljavlja proti družbeniku. Od tu dalje ostaja odprto le še vprašanje, ali so torej sploh podani pogoji za spregled pravne osebnosti. Tudi na to vsebinsko presojo lahko vpliva dejstvo, da bi se upnik v stečaju lahko poplačal v določenem deležu. V tem deležu družbenik za terjatev ne odgovarja, ker ni podan pogoj oškodovanosti. Tisto, kar je za odločitev v tej zadevi bistveno, pa je, da priglasitev terjatve v stečajnem postopku ni procesna predpostavka za uveljavljanje tožbe zoper družbenika na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti.

O trditvenih navedbah glede zmanjšanja premoženja:

7. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da so tožnikove trditve o namernem zmanjšanju premoženja družbe T. d.o.o. v škodo upnikov nedokazane ter da gre za pavšalno navajanje dejstev.

8. Zatrjevanje dejstev o poslovnem ravnanju drugega pravnega subjekta je po naravi stvari težavno. Ta težavnost lahko zato do določene mere korigira siceršnjo trdoto kontradiktornega postopka z uveljavljenim razpravnim načelom, ne more pa jo obiti ali porušiti. Ta korekcija lahko poteka z uporabo uveljavljanih procesnih sredstev (npr. materialno pravdno vodstvo, edicijska dolžnost ter v povezavi z obema celovita in smiselna uporaba pravil o prekluziji). Posebne pozornosti pa je navsezadnje lahko deležno tudi prevrednotenje klasičnega razmerja med stopnjo konkretiziranosti trditev na eni ter substanciranostjo dokaznega predloga (z izvedencem) na drugi strani (2). Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da to še zdaleč ne pomeni in ne sme pomeniti proste poti k pavšalnemu navajanju. Vendar: trditve tožeče stranke v celoti tudi niso bile zgolj pavšalne. Tožnik je tako v pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2009 (listovna številka 58 do 61) trdil, da je prvi toženec s premoženjem družbe T. kot edini lastnik in družbenik razpolagal tako, da je to premoženje kljub začasnim odredbam delovnega in socialnega sodišča odsvojil, prenesel na novoustanovljeno družbo B. d.o.o., kjer je ustanovitelj in edini družbenik te družbe žena prvega toženca. Trdil je, da ob uvedbi stečajnega postopka družba T. d.o.o. ni imela nobenega premoženja. Dalje je trdil, da je s pregledom poslovanja družbe mogoče ugotoviti, da je ta družba razpolagala z betonsko črpalko registrska številka XX. Toženec naj bi kljub izdani začasni odredbi delovnega in socialnega sodišča razpolagal s sredstvi v višini 2.000.000,00 SIT. Trdil je, da je novoustanovljena družba prevzela vse gradbene stroje in tovornjake. V ta namen je predlagal dokaz z izvedencem. Tožnik je dalje na naroku 26. 02. 2010 ponovno navajal splošne trditve o prenosu premoženja ter dodal, da bo trditveno podlago natančno opredelil, ko bo od tožene stranke prejel listine o zagotovitvi kapitala za ustanovitev družbe B. d.o.o. in seznam osnovnih sredstev z viri financiranja o ustanovitvi družbe B. d.o.o. Znova je poudaril, da bo izvedenec finančne stroke lahko glede na trditveno podlago ugotovil, da je toženec kljub izdanim začasnimi odredbam razpolagal z blokiranimi denarnimi sredstvi in delovnim strojem. Trdil je še, da nima vpogleda v poslovanje družbe T. d.o.o. ter v poslovanje družbe B. d.o.o. V pripravljalni vlogi z dne 18. 03. 2010 (listovna številka 94 do 97) pa je tožnik podal tudi povsem konkretne trditve. Te trditve se nanašajo na stvarni vložek – to je vozilo, ki je opredeljeno z vsemi opredelilnimi znaki. Predložen je tudi notarski zapis o stvarnem vložku.

O manjku razlogov glede tovornega vozila in o neizvedbi dokaza z izvedencem:

9. Pritožba trdi, da je stvarni vložek predstavljajo tovorno vozilo M.A.N. Tip …., številka šasije …..., tip motorja D 2566 MF, leto izdelave 1978. Trdil je, da je bil predmet tega stvarnega vložka, ki ga cenilec ovrednotil na 1.050.000,00 SIT, prej premoženje družbe T. d.o.o. O dejstvu, da je navedeni objekt predstavljal stvarni vložek v družbo B. d.o.o., govori akt o ustanovitvi te družbe (priloga A32). Tožeča stranka je predlagala tudi dokaz z izvedencem glede dejstva, da gre za sredstvo, ki je bilo prej sredstvo družbe T. d.o.o. 10. Do navedenega dejstveno-dokaznega gradiva se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar pritožba utemeljeno napada. Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem zavrnilo z razlogi dokaznega sklepa, ki z uveljavljanim procesnim gradivom nimajo vsebinske zveze. Dokaz z izvedencem je namreč zavrnilo zato, ker ta ni bil potreben zaradi ugotavljanja višine tožbenega zahtevka. To pa je drugo dejansko vprašanje, ki se na vprašanje razlogov za spregled pravne osebnosti, v zvezi s katerim je bil dokaz predlagan, ne nanaša. Tožnik se je neizvedbi dokaza na naroku izrecno uprl (glej listovna številka 127). S takšnim procesnim ravnanjem je bila tožeči stranki odvzeta možnost izjavljanja v kontradiktornem postopku. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sodbo glede prvotoženca ugodilo ter sodbo v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP).

O pasivni legitimaciji drugotoženke:

12. Pri tožbi, katere dejansko podlago tvori tudi dejanski stan spregleda pravne osebnosti (6. člen ZGD), je lahko pasivno legitimiran le družbenik, ne pa novonastala družba, ki je samostojen pravni subjekt. Na pasivno legitimacijo novonastale družbe (tretje osebe) tudi ne vpliva dejstvo, da ima družbenik, proti kateremu se uveljavlja institut spregleda pravne osebnosti, v njen morebiten kapitalski delež. Kolikor ima slednji svojo premoženjsko vrednost, bo njegov imetnik z njim tudi odgovarjal za svoje dolgove. V nobenem primeru pa zanjo ne bo odgovarjala tretja oseba (novonastala družba). Pasivna legitimacija drugotožene stranke zato ni podana in je zahtevek zoper njo pravilno zavrnjen. Bistvene kršitve postopka, ki so narekovale razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na prvotoženko, nimajo zveze z materialnopravno odločitvijo o zavrnitvi zahtevka zoper drugotoženo stranko. Zoper njo je tožba namreč nesklepčna.

13. Ker torej pritožba zoper odločitev o glavni stvari glede drugotoženke ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo v opisanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožba proti odločitvi o stroških postopka:

14. Toženca sta dva ločena pravna subjekta, zoper katera je tožeča stranka vložila tožbo. Vsaka stranka ima pravico vzeti svojega pooblaščena. Če je pooblaščenec eden, potem se stroški obravnavajo po pravilu o zastopanju več oseb, če pa sta ta dva, je vsak upravičen do povračila pravdnih stroškov. Tako je tudi v tem primeru. Pooblaščenca tožencev sta vlagala samostojne (ne podvojene) pripravljalne vloge. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče še preizkusilo, ali kateri pravdni stroški drugotoženke za pravdo niso bili potrebni. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da merilo potrebnosti za obe toženki ni nujno enako, saj tudi njun materialnopravni položaj ni enak. Ker je vprašanje pasivne legitimacije drugotožene stranke razmeroma jasno in preprosto, je pritožbeno sodišče to tudi upoštevalo pri presoji potrebnosti njenih pravdnih stroškov. Po stališču pritožbenega sodišča drugotoženki pripadajo zgolj naslednji pravdni stroški: za odgovor na tožbo v višini 275,40 EUR, za takso za odgovor na tožbo v višini 625,93 EUR, za pristop na prvi narok v višini 68,85 EUR, za pristop na narok 26. 02. 2010 v višini 275,40 EUR ter urnino v višini 45,9 EUR. Za pripravljalne vloge z dne 14. 01. 2010, z dne 15. 03. 2010 in z dne 11. 05. 2010 pa drugotoženki po stališču pritožbenega sodišča stroški ne pripadajo. Te vloge namreč za pravdo niso bile potrebne. Za pravdo je bilo potrebno le udeležiti se nujnih procesnih dejanj ter ugovarjati nesklepčnost tožbe zoper drugotoženo stranko. Pravilno odmerjeni pravdni stroški v skladu z določbo 155. člena ZPP tako znašajo 1.801,89 EUR. Pritožbi proti odločitvi o stroških je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo ter odločitev ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

Napotki za nadaljnje delo:

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje procesno gradivo tožeče stranke upoštevati, se do njega opredeliti in nazadnje ugotoviti, ali je podan dejanski stan iz 4. alineje 6. člena ZGD. Glede na trditveno podlago se namreč za sedaj kaže obstoj tega spreglednega razloga.

O stroških pritožbenega postopka:

16. Tožeča stranka je uspela le z majhnim delom pritožbe zoper drugotoženo stranko. Pritožbene stroške zato v celoti krije sama (154/3 člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in nadaljnji).

(2) Primerjaj Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa št. 32/2010; glej predvsem sklepno trditev v navedenem delu: „Pravdni stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja njenih trditev, če gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja.“