Jedro

V času do izdaje izpodbijane odločbe pri tožniku še ni bila podana izguba delazmožnosti. Zato njegov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen. Tožnik lahko v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2011 in št. ... z dne 15. 7. 2011 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravico do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni razčistilo vprašanja, ali je prišlo do izgube delovne zmožnosti. Ne strinja se tudi z mnenjem sodnega izvedenca. Pregled namreč ni bil strokovno izveden. Izvedenec po pogovoru ni mogel določiti diagnoze čustveno neuravnovešene osebnostne motenosti, saj tožnik med razgovorom ni imel značilnih vedenjskih motenj, ki so posledica te bolezni. Izvedenec tudi ni upošteval mnenje lečečega psihiatra, kjer jasno piše, da je pri tožniku podana bipolarna motnja, ki pa je bila pozno ugotovljena. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter da se v novem postopku pridobi mnenje drugega sodnega izvedenca.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2011, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 7. 2011 ter nato v reviziji spremenila prvi odstavek prvostopenjske odločbe tako, da je tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki je psihično manj zahtevno in brez dela s strankami, s polnim delovnim časom od 11. 5. 2011 dalje.

V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti, torej ali je podana I. kategorija invalidnosti in ali so s tem v zvezi izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 67. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Le-to pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, ali zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ali zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti je sodišče med drugim razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, specialista psihiatra. Iz izvedenskega mnenja, datiranega z dne 13. 1. 2014, ki ga je sodni izvedenec podal na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu ter po opravljenem razgovoru dne 9. 1. 2014 izhaja, da v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, torej do 21. 12. 2011 pri tožniku še ni bila podana popolna izguba delazmožnosti. Tožnik je bil še vedno zmožen v okviru svojega poklica opravljati drugo delo, ki je psihično manj zahtevno in brez dela s strankami. Izvedenec ugotavlja, da gre pri tožniku za čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost. Po psihiatrični eksploraciji pa pri tožniku ni ugotavljal enoznačnih simptomov psihotične motnje kateregakoli tipa shizofrenije, niti očitnih znakov bipolarne čustvene motnje.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca, ki je proučil medicinsko dokumentacijo in se tudi opredelil do mnenj lečečih specialistov, pri katerih je bil obravnavan tožnik. Nedvomno gre za psihične težave, ki sta jih v predsodnem postopku ugotavljali tudi že obe invalidski komisiji v senatu katerih sta sodelovala tudi specialista psihiatra. Glede pritožbenih navedb, da je že osebna zdravnica navedla diagnozo in da je tudi ugotavljala, da je pri tožniku delovna zmožnost popolnoma izgubljena, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno vprašanje izgube delazmožnosti presojati po določbah ZPIZ-1, torej ugotavljati zdravstveno stanje kot tudi vpliv tega zdravstvenega stanja na delovno zmožnost. Sodišče je v okviru dokaznega postopka presojalo predloženo medicinsko dokumentacijo ter vprašanje zdravstvenega stanja in pa delazmožnosti razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca, specialista psihiatra. Da je bilo izvedensko delo ustrezno opravljeno kaže tudi prepričljivo podano pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki je odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča ter kasneje na podane pripombe tožnika dne 3. 3. 2014 podal še dopolnitev psihiatričnega izvedenskega mnenja. Izvedenec posebej opozarja na izvid, datiran 5. 8. 2010, kjer je odpustni zdravnik v psihiatrični kliniki izrecno priporočil tožniku vrnitev na delo po končanem bolniškem staležu. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo drugega sodnega izvedenca. Tožnik na zadnji glavni obravnavi takega dokaznega predloga niti ni podal, temveč mnenje drugega sodnega izvedenca zahteva šele v pritožbi. Na zadnji glavni obravnavi je tožnik v spis vložil zgolj izvid lečeče psihiatrinje z dne 22. 4. 2014, ki pa ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, saj gre za nov izvid, ki je bil izdan že v času po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Tožnika je tudi pravilno napotilo, da lahko v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot to izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu, je bila v novem postopku zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja tožniku s 1. 1. 2015, na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti, z odločbo št. ... z dne 27. 1. 2015 priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 1. 2015 dalje.

Navedena nova odločba na rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva, kajti predmet presoje pred sodiščem prve stopnje je bila dokončna odločba tožene stranke, ki je bila izdana dne 21. 12. 2011, ki pa je bila, kot je bilo že obrazloženo, glede na tedanje zdravstveno stanje tožnika pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.