Jedro

Ob pravilni uporabi 158. člena ZPP na odločitev o stroških postopka ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka tekom postopka delno umaknila tožbo, ker je to storila potem, ko je tožena stranka izplačala (nesporni) del s tožbo zahtevnega zneska, torej delno izpolnila tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.700,00 EUR od 1.2.2007 do 6.6.2007 ter 290,20 EUR s pripadki, v presežku (za 2.072,80 EUR s pripadki) pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške v znesku 1.134,99 EUR s pripadki.

V odločitvi o stroških postopka sodbo izpodbija tožena stranka. Prepričana je, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava glede izračuna plačila pravdnih stroškov, ker jih ni računalo po fazah ter v ustreznih odstotkih glede na doseženi uspeh (154. in 155. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP - UPB 3, Ur. l. RS, št. 73/2007, uporaba v tej zadevi na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). V prvi fazi postopka, do delnega umika glavnice, je tožeča stranka uspela s plačilom 2.700,00 EUR, kar predstavlja 53,32% vtoževanega zahtevka, potem pa še z revaloriziranim zneskom glavnice (172,80 EUR) ter po sodbi še s 290,20 EUR, kar v tej fazi predstavlja 19,59%.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je s tožbo zahteval 5.063,00 EUR odškodnine, sodišče pa je tožbenemu zahtevku ugodilo do zneska 3.163,00 EUR. Glede na delno plačilo s tožbo zahtevane odškodnine tekom pravde (2.700,00 EUR), pa je odštelo valoriziran plačani znesek (2.872,80 EUR) od dosojene odškodnine (3.163,00 EUR) in prišlo do izračuna, da mora tožena stranka tožniku plačati še 290,20 EUR odškodnine s pripadki ter zamudne obresti od že izplačanega zneska. Temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen, zato ni dvoma, da pride pri izračunu uspeha v pravdi, ki je po določilih 154. člena ZPP odločilen za odločitev sodišča v stroškovnem delu, v poštev le zahtevana in dosojena odškodnina. Ob pravilni uporabi 158. člena ZPP na odločitev o stroških postopka tudi ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka tekom postopka delno umaknila tožbo. To je namreč storila potem, ko je tožena stranka izplačala (nesporni) del zahtevane odškodnine, torej delno izpolnila tožbeni zahtevek. Pritožbeni očitek o napačnem izračunu pravdnih stroškov glede na doseženi uspeh v postopku, torej ni utemeljen. Za izračun stroškov postopka po posameznih fazah postopka pa ob nespornem temelju ni zakonske podlage.

Pritožbeno sodišče pripominja, da izračun sicer pokaže, da je uspeh tožeče v tej pravdi celo višji, kot ga je izračunalo prvostopenjsko sodišče, namreč 62,47%. Vendar pa zaradi prepovedi spremembe izpodbijane odločitve v škodo pritožnika (359. člen ZPP), v stroškovno odločitev prvega sodišča ni moč poseči kljub pooblastilu iz 2. odstavka 350. člena ZPP, po katerem pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti.

Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, ob uradnem preizkusu izpodbijane odločitve pa višje sodišče ni našlo upoštevnih kršitev, je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP: tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.