Jedro

Zgolj dejstvo, da je hči tožeče stranke zaposlena na sodišču prve stopnje, še ni in ne more biti sama po sebi okoliščina iz 6. točke 70. člena ZPP, ki vzbuja dvom o sodnikovi nepristranosti. Če bi tožena stranka menila, da je pri razpravljajočem sodniku podana okoliščina, ki vzbuja dvom o njegovi nepristranosti, bi morala zahtevati njegovo izločitev, česar ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik nepremičnine s parc. št. 1201/1 k.o. X (ID znak 000) do celote, toženima strankama pa je naložilo nerazdelno povrnitev tožniku pravdne stroške v znesku 929,01 EUR.

2. Zoper sodbo sta se v roku pritožili toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navajata, da je hči tožnika zaposlena na sodišču v Črnomlju in ker je dobra znanka razpravljajočega sodnika na sodišču prve stopnje, je podan dvom v njegovo nepristranskost, v posledici česar bi moral biti ta sodnik izločen iz te pravde. Ker to ni bilo storjeno, je bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Nadalje je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo, da so stranke po zemljiškoknjižnih podatkih lastniki sosednjih zemljišč, enakih kultur in velikosti, tožnik pa je sekal le nepremičnino v lasti tožencev. Spregledalo je prvotni tožbeni zahtevek in očitno si je tožnik želel prilastiti vse nepremičnine tožencev. Dejstvo je, da imata toženca po današnjem posestnem stanju na sporni nepremičnini izključno posest. Torej sta toženca lastnika in posestnika te nepremičnine, medtem ko tožnik nikoli ni bil „lastniški“ posestnik, ta nepremičnina pa je tudi del zaščitene kmetije tožencev. Toženca sta to lastnino pridobila zakonito, nikoli ni bila sporna posest prednika prvega toženca, revirni gozdar je tožencema 19. 5. 2010 izdal dovoljenje za sečnjo, kar vse prav tako potrjuje njuno posest. Tožnik pri gozdarju ni bil od leta 1991 dalje. Samovoljni poseg na tujem zemljišču je nezakonit in ne predstavlja posesti. Torej tožnik na spornem zemljišču nikoli ni izvajal posesti, niti ni imel titulusa zanjo. Opozarja na izpovedbe prič – mejašev spornega zemljišča in gozdarja, ki vsi potrjujejo lastništvo tožencev na spornem zemljišču. Sodišče je napačno uporabilo dokazno breme po Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) in po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju: SPZ). Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo vse predhodno navedeno, bi to vodilo na ugotovitev, da tožnik nikdar ni imel posesti ne naslova za posest na sporni nepremičnini. V razlogih izpodbijane sodbe ni razlogov o pravni podlagi za posest tožnika, napačno pa so povzete priče – mejaši in izpovedba gozdarja. Nenazadnje sodišče z izpodbijano sodbo odloči o priposestvovanju celotne sporne parcele, čeprav se je sečnja po tožniku izvajala le na njenem delu in le ta del je zato sporen in le na tem delu bi se zato lahko ugotavljalo priposestvovanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zgolj dejstvo, da je hči tožeče stranke zaposlena na sodišču prve stopnje, še ni in ne more biti sama po sebi okoliščina iz 6. točke 70. člena ZPP, ki vzbuja dvom o sodnikovi nepristranosti. Če bi tožena stranka menila, da je pri razpravljajočem sodniku podana okoliščina, ki vzbuja dvom o njegovi nepristranosti, bi morala zahtevati njegovo izločitev (72. člen ZPP), česar ni storila. Da takšna okoliščina ni podana, je očitno ocenil tudi razpravljajoči sodnik, ker ni predlagal svoje izločitve (drugi odstavek 71. člena ZPP). Konkretnega in opredeljenega dejstva o pristranosti razpravljajočega sodnika, razen pavšalno glede zaposlitve hčerke tožnika na sodišču, ki bi bila znana tudi sodniku in bi jo ta zamolčal, pa ne pojasni niti pritožba. Torej pritožbi v tem delu ni slediti.

5. Ko pritožba sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in opozarja na posamezna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni, a bi jih moralo upoštevati ali pa jih je upoštevalo zmotno, je to izključno pritožbeni napad na po sodišču prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotovljeno dejansko stanje in na njegovo dokazno oceno. V tem delu je pritožbi odgovoriti, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo posamezna, vsa s strani strank zatrjevana pravno relevantna dejstva in se pri tem o teh dejstvih opredelilo. O svojih zaključkih in ugotovitvah je podalo prepričljive, celotne in zlasti na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo 8. členu ZPP skladne dokazne ocene. Pritožbeno sodišče torej nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja po sodišču prve stopnje in tega stališča ne omajajo niti pritožbene graje v tej smeri. Pritožbene navedbe glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje so iznašanje gledišča toženih strank na vso zadevo, pri čemer ni spregledati njune zainteresiranosti na izid pravde, kar prav gotovo pripomore na subjektivizirano razlaganje posameznih dejavnikov.

6. Res v izpodbijani sodbi ni razlogov o pravni podlagi (titulusu) posesti v zvezi s priposestvovanjem, kar tudi ni potrebno. V tožbi zatrjevano in v izpodbijani sodbi ugotovljeno priposestvovanje namreč temelji na četrtem odstavku 28. člena ZTLR, pri katerem se upošteva le dobroverna posest in čas te posesti, ne pa tudi pravna podlaga posesti. Slednja je upoštevna pri priposestvovanju po drugem odstavku 28. člena ZTLR, pri katerem gre za priposestvovanje dobrovernega in zakonitega posestnika, kar pa ni predmet te pravde.

7. Neutemeljeno pritožba opozarja tudi na obravnavo priposestvovanja le dela in ne celotne parc. št. 3201/1 k.o. X, ker nikdar med postopkom ni bilo zatrjevano ali omenjeno, da je sporen le del te parcele, ampak se je ves čas obravnavalo parc. št. 1201/1 v njeni celoti.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitve, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).