Jedro

Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti (ali nepravilna izpolnitev te dolžnosti) postane glede odškodninske odgovornosti pomembna takrat, ko se uresniči s posegom, oziroma z zdravstveno obravnavo povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, če je iz tako realiziranega tveganja nastala pravno priznana škoda. Namen pojasnilne dolžnosti je v tem, da pacient na podlagi relevantnih informacij lahko razmisli in se odloči za zdravstveno obravnavo ali ne. Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti o tveganjih zdravstvene obravnave pa pomeni kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah. Za škodo, ki je v pravno relevantni vzročni zvezi s tako kršitvijo, pa odgovarja stranka, ki je kršila pogodbeno obveznost. Vzročna zveza med škodo in kršitvijo pojasnilne dolžnosti pa je vzpostavljena, če obstaja možnost, da bi pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost nastali zaplet in škodo preprečila.

Za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadošča ugotovljeno dejstvo, da je tožnik sam izpovedal, da je pred pričetkom fizioterapije opravil fizioterapevtski pregled, različne meritve in testiranja ter bil seznanjen z vrsto terapevtskih vaj in načinom izvajanja. Tožnik torej ni bil seznanjen z morebitnimi tveganji za nastanek izpaha desne ključnice in prav ta zaplet se je uresničil kot tveganje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I in II izreka spremeni tako, da v teh delih glasi: ″1. Tožena stranka je odgovorna za škodo tožeče stranke, nastalo v škodnem dogodku dne 25. 3. 2014. 2. Odločitev o stroških pravdnega postopka se pridrži za končno odločbo.″

II. Odločitev o stroških pritožbenega se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2014 dalje do plačila in mu povrniti stroške pravdnega postopka (točka 1 izreka) in da je tožnik dolžan toženki povrniti 30,00 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka 2 izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da se sodba v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je tudi povrnitev vseh stroškov postopka. Navajal je, da je že v tožbi zatrjeval in utemeljeval zavarovančevo opustitev pojasnilne dolžnosti, ko je navedel, da pred začetkom izvajanja fizioterapije s strani zavarovanca toženke ni bil opozorjen na možne zaplete pri izvajanju fizioterapije in na njene rizike in eventualne negativne posledice, sploh pa ne na možnost, da se mu pri izvajanju fizioterapije lahko izpahne ključnica. Če bi bil seznanjen in obveščen, da se mu v posledici fizioterapije lahko izpahne ključnica, bi tožnik izvajanje fizioterapije odklonil in do izpaha ključnice ne bi prišlo, s tem je podana vzročna zveza med zavarovančevo opustitvijo pojasnilne dolžnosti in nastankom škode. Toženka teh tožnikovih trditev do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni prerekala, zato bi se v skladu z določbo 214. člena ZPP morale šteti za priznane. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da je toženkin zavarovanec kršil pojasnilno dolžnost, da je kršitev pojasnilne dolžnosti bila vzrok za nastalo škodo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti na strani toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zavarovanec toženke kršil pojasnilno dolžnost, materialnopravno napačno in mimo trditvene podlage toženke, oziroma mimo neprerekanih dejstev pa je odločilo, da ni podana vzročna zveza med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodo. Toženka vzročne zveze med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodo ni prerekala, niti ni podala trditev, da bi lahko prišlo do atravmatskega izpaha kjerkoli in kadarkoli, te neobstoječe trditve pa je sodišče kot odločilni razlog uporabilo za zaključek glede neobstoja vzročne zveze in je torej svoje zaključke vezalo na trditev, ki jih toženka ni podala. Sodišče prve stopnje vzročne zveze med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodo ne bi smelo raziskovati, na podlagi 214. člena ZPP bi moralo zaključiti, da je podana. Ker je vzročno zvezo kljub temu ugotavljalo, je bistveno kršilo 214. člen ZPP in tudi 2. ter 7. člen ZPP v povezavi s 339. členom ZPP, posledično je dejansko stanje ugotovilo napačno in tudi materialno pravo uporabilo napačno. V odškodninskem pravu je sistem glede ugotavljanja vzročne zveze jasen, vzročna zveza se presoja glede na časovno in krajevno orientiran škodni dogodek, pri čemer je ugibanje o tem, kaj bi se lahko zgodilo kje drugje ali kdaj drugič, popolnoma irelevantno. V danem primeru je bil ta časovno in krajevno orientiran škodni dogodek tožnikov izpah ključnice pri izvajanju vaj pri zavarovancu toženke 25. 3. 2014, tega pa ne bi bilo, če bi bil tožnik poučen o tveganjih in zapletih in bi fizioterapijo oz. vaje odklonil, saj se v takšnem primeru fizioterapija in vaje tega dne ne bi opravljale in tudi do tožnikovega izpaha ključnice ne bi prišlo. Opustitev pojasnilne dolžnosti na strani zavarovanca toženke je bila vzrok za nastanek tožnikove škode, izpah ključnice, zaradi česar je jasno, da na strani zavarovanca toženke obstaja odškodninska odgovornost za tožnikovo nastalo škodo. V nadaljevanju je podal še pritožbene trditve, s katerimi je izpodbijal zaključek sodišča prve stopnje, da pri izvajanju vaj fizioterapije toženkin zavarovanec ni storil strokovne napake, oziroma, da je fizioterapijo v tožnikovem primeru izvajal strokovno pravilno.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve svoje sodbe ugotovilo, da med strankama niso bila sporna dejstva, da je bil tožnik napoten na rehabilitacijo k toženkinemu zavarovancu po operativnem posegu odstranitve hondrosarkoma na desnem tripcesu in da je pri tožniku 25. 3. 2014 prišlo do izpaha ključnice. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja še ugotovitev, da je do izpaha ključnice prišlo pri izvajanju (skupinskih) fizioterapevtskih vaj (točka 15, 17, 21 in 23 obrazložitve).

6. Tožnik je utemeljeval toženkino odškodninsko odgovornost s trditvami o storjeni medicinski napaki, ko je trdil, da je njen zavarovanec tožniku pri fizioterapevtski obravnavi v okviru rehabilitacije ravnal nestrokovno, v nasprotju s pravili zdravniške in fizioterapevtske znanosti in stroke ter brez potrebne strokovne skrbnosti, ker izvajanje fizioterapije ni bilo prilagojeno tožnikovim zmožnostim in njegovemu zdravstvenemu stanju, ker ni sledil tožnikovemu opozorilu o bolečinah, zato pa je prišlo do izpaha ključnice in nastale škode. Odškodninsko odgovornost toženke pa je utemeljeval tudi s trditvami, da je njegova škoda nastala zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti toženkinega zavarovanca pred začetkom izvajanja fizioterapije, saj ga ta ni opozoril na možne zaplete pri izvajanju fizioterapije, na možnost, da se mu izpahne ključnica, tožnik ni bil poučen o poteku same fizioterapije, o rizikih izvajanja terapevtskih vaj in o možnih negativnih posledicah, ki bi jih na njegovo zdravstveno stanje lahko imela fizioterapija, da bi izvajanje fizioterapije odklonil, če bi bil seznanjen o rizikih izvajanja fizioterapevtskih vaj in če bi bil obveščen o možnosti, da se mu v posledici fizioterapije izpahne ključnica.

7. Zgoraj povzete trditve je tožnik podal že v tožbi. V prvi pripravljalni vlogi (list. št. 30 do 32, vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo) pa je še zatrjeval, da je izpah ključnice v posledici izvajanja fizioterapije na desni rami v konkretnem primeru predstavljal znan in predvidljiv zaplet in da bi pred škodnim dogodkom in pred začetkom izvajanja fizioterapije toženkin zavarovanec moral tožnika opozoriti na možne zaplete pri izvajanju fizioterapije, sploh na možnost, da se mu izpahne ključnica, da je tudi opustitev dolžne pojasnilne dolžnosti toženkinega zavarovanca v celoti bila vzrok za nastanek škodnega dogodka. Če bi tožniku bilo karkoli znano v zvezi s tem, da se mu zaradi fizioterapije zdravstveno stanje lahko poslabša, ali da bi lahko prišlo do poškodbe, bi tožnik izvajanje fizioterapije nedvomno zavrnil, če fizioterapije ne bi opravljal, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ker pa tožniku ni bilo znano, da bi iz fizioterapije izvirali kakšni zapleti, je na rehabilitacijo s fizioterapijo pristal. Vse protipravne opustitve toženkinega zavarovanca so bila vsaka posebej in vse skupaj vzrok za nastanek škodnega dogodka in tožnikove škode, podana je vzročna zveza. Sprožilni moment za nastanek škodnega dogodka je bilo v konkretnem primeru izvajanje same fizioterapije.

8. Iz toženkinega odgovora na tožbo in vseh nadaljnjih podanih trditev pa ne izhaja, da je toženka prerekala trditve o zavarovančevi kršitvi pojasnilne dolžnosti (opustitvi) in ne izhaja, da je prerekala trditve o obstoju vzročne zveze med opustitvijo pojasnilne dolžnosti in tožniku nastalo škodo, to ne izhaja niti iz priloge B 2, ki naj bi po toženkinih navedbah, podanih na prvem naroku za glavno obravnavo, predstavljala del njene trditvene podlage.

9. Zato je utemeljena pritožbena trditev, da toženka trditev o opustitvi pojasnilne dolžnosti zavarovanca in s tem kršitve pojasnilne dolžnosti in trditev o vzročni zvezi z nastalo poškodbo ni prerekala. Sodišče prve stopnje bi jih v skladu z določbo 214. člena ZPP moralo šteti za priznane. Iz podatkov v sodnem spisu jasno izhaja, da je toženka ves čas postopka prerekala le tožnikove trditve o tem, da je škodni dogodek posledica nestrokovnega ravnanja zavarovanca pri izvajanju fizioterapije, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nestrokovnega ravnanja fizioterapevta, da je škodni dogodek posledica malomarnega zdravljenja medicinskega osebja toženkinega zavarovanca, torej strokovne napake.

Utemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka ni zatrjevala, da bi do nepoškodbenega (atravmatskega) izpaha lahko prišlo kjerkoli in kadarkoli, ter da je sodišče prve stopnje te neobstoječe trditve uporabilo kot odločilni razlog za zaključek glede neobstoja vzročne zveze.

Sodišče prve stopnje je odločilo mimo trditvene podlage in je z ugotavljanjem vzročne zveze med konkretno zatrjevano in neprerekano opustitvijo zavarovančeve pojasnilne dolžnosti nepravilno uporabilo določbe 214. člena, 2. člena in 7. člena ZPP ter s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj niti dejstev o storjeni kršitvi pojasnilne dolžnosti niti dejstev o vzročni zvezi med to kršitvijo in nastalo škodo ne bi smelo raziskovati. Tožnikove trditve o opustitvi pojasnilne dolžnosti in vzročni zvezi med opustitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodo bi moralo sprejeti kot resnične.

10. Po 24. točki 2. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP, Ur. list. št. RS, št. 15/2008, veljaven od 26. 8. 2008 do 20. 1. 2018, torej v času nastanka obravnavanega škodnega dogodka) so zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci vsi, ki opravljajo zdravstvene ali lekarniške storitve, po 23. točki istega člena pa so zdravstvene storitve tiste, ki jih v okviru dejavnosti izvajalcev zdravstvenih storitev za paciente opravljajo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci. Po 22. točki istega člena pa zdravstvena obravnava obsega tudi terapijo in rehabilitacijo (med drugimi posegi in storitvami), ki jih izvajalci zdravstvene dejavnosti opravijo pri obravnavi pacienta. 20. člen istega zakona v 3. alineji prvega odstavka določa, da ima pacient pravico, da je zaradi uresničevanja pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju in pravice do sodelovanja v procesu zdravljenja obveščen o možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve.

11. Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti (ali nepravilna izpolnitev te dolžnosti) postane glede odškodninske odgovornosti pomembna takrat, ko se uresniči s posegom, oziroma z zdravstveno obravnavo povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, če je iz tako realiziranega tveganja nastala pravno priznana škoda. Namen pojasnilne dolžnosti je v tem, da pacient na podlagi relevantnih informacij lahko razmisli in se odloči za zdravstveno obravnavo ali ne. Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti o tveganjih zdravstvene obravnave pa pomeni kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah. Za škodo, ki je v pravno relevantni vzročni zvezi s tako kršitvijo, pa odgovarja stranka, ki je kršila pogodbeno obveznost. Vzročna zveza med škodo in kršitvijo pojasnilne dolžnosti pa je vzpostavljena, če obstaja možnost, da bi pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost nastali zaplet in škodo preprečila.

12. Ob upoštevanju neprerekanih tožnikovih trditev, ki so povzete zgoraj v točkah 6 in 7 te obrazložitve in ob upoštevanju med strankama nespornega dejstva, povzetega zgoraj v točki 5 obrazložitve, bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določb 7., 212. in 214. člena ZPP in materialnega prava, to je zgoraj citiranih določb ZPacP in drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zaključiti, da je tožniku nastala nematerialna škoda dne 25. 3. 2014 zaradi izpaha desne ključnice v pravno relevantni vzročni zvezi s kršitvijo pojasnilne dolžnosti toženkinega zavarovanca in je ta odškodninsko odgovoren tožniku.

13. Za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadošča v točki 19 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je tožnik sam izpovedal, da je pred pričetkom fizioterapije opravil fizioterapevtski pregled, različne meritve in testiranja ter bil seznanjen z vrsto terapevtskih vaj in načinom izvajanja. Tožnik torej ni bil seznanjen z morebitnimi tveganji za nastanek izpaha desne ključnice in prav ta zaplet se je uresničil kot tveganje.

14. Pritožbeno sodišče je samo odpravilo ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 347. člena ZPP) in ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju, ker je toženkin zavarovanec kršil svojo pojasnilno dolžnost, kar je vzrok za nastanek izpaha desne ključnice pri tožniku, torej tožnikove poškodbe, zaradi katere mu je nastala nematerialna škoda. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in s to vmesno sodbo (prvi odstavek 315. člena ZPP) odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo, kot izhaja iz te vmesne sodbe (5. in 7. alineja 358. člena ZPP), glede izpodbijane odločitve v točki 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje pa odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP), s katero bo sodišče prve stopnje razsodilo še o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti še obseg nastale tožnikove nematerialne škode in zanjo določiti pravično denarno odškodnino.

15. Obravnavanje preostalih pritožbenih trditev ni bilo potrebno, ker je tožbeni zahtevek po podlagi ugotovljen že zaradi ugotovljene opustitve pojasnilne dolžnosti toženkinega zavarovanca.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo na podlagi določbe 164. člena ZPP.