Jedro

Tožničin zahtevek temelji na petih različnih dejanskih podlagah. Tožbeni zahtevek zato predstavlja objektivno kumulacijo zahtevkov iz drugega odstavka 182. člena ZPP. V takih primerih je za določitev stvarne pristojnosti sodišča in za obstoj pravice do revizije pomembna vrednost vsakega posameznega zneska.

Izrek

Revizija se zavrže. Toženkin predlog, da se ji priznajo stroški odgovora na revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

S tožbo je tožnica iztoževala od toženke še neplačano razliko zavarovalnin iz pogodb o nezgodnem zavarovanju. Sodišče prve stopnje je celotni tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se sodba razveljavi ali spremeni. V reviziji podaja svoj pogled na pribavljena izvedenska mnenja ter odklanja dokazno oceno sodišč nižjih stopenj. Zatrjuje kršitev njene ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, ker da ji ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic kot drugim udeležencem postopka, saj bi se moral angažirati nov izvedenec in šele potem bi bila podana podlaga za odločitev o sporu.

V odgovoru na revizijo predlaga toženka, da se revizija zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožnica je s tožbo iztoževala plačilo še ne izplačanih delov zavarovalnin na podlagi štirih pogodb o nezgodnem zavarovanju v tolarskih zneskih (v seštevku 743.066 SIT skupaj) in nadaljnje pogodbe o nezgodnem zavarovanju, z dogovorjeno zavarovalnino v DEM in sicer znesek 3.500 DEM (h kateremu je med postopkom prištela iz naslova zamudnih obresti še 1.041 DEM tako, da je ta zahtevek znašal skupaj 4.541 DEM). S končnim zahtevkom je tožnica zahtevala od toženke, da ji plača: 1. znesek 743.066 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.1993 dalje in 2. tolarsko vrednost 4.541 DEM s 3% obrestmi od 26.9.1996 dalje. S sodbama sodišč nižjih stopenj sta pravnomočno zavrnjena oba navedena tožbena zahtevka.

Predmet spora v tej pravdi je plačilo zavarovalnin na podlagi petih pogodb o nezgodnem zavarovanju in sicer v naslednjih zneskih: 59.000 SIT, 383.500 SIT, 271.166 SIT in 29.320 SIT (kar predstavlja seštevek 743.066 SIT) ter 3.500 DEM (oziroma po spremembi tega dela tožbe - 4.541 DEM) v tolarski vrednosti. Na podlagi teh dejstev (ki so procesnopravne narave) ugotavlja revizijsko sodišče, da temelji tožničin zahtevek na petih različnih dejanskih podlagah. Tožbeni zahtevek zato predstavlja objektivno kumulacijo zahtevkov iz drugega odstavka 41. člena ZPP oziroma drugega odstavka 182. člena ZPP. V takih primerih je za določitev stvarne pristojnosti sodišča in za obstoj pravice do revizije pomembna vrednost vsakega posameznega zneska. Noben od iztoževanih posameznih zneskov ni presegel vrednosti 1,000.000 tolarjev.

Dovoljenost revizije se v takih sporih kot je obravnavani, ugotavlja na podlagi drugega odstavka 367. člena ZPP. Po tem določilu je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanih delov pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev. Ker te predpostavke ne izpolnjuje noben od uveljavljenih zahtevkov, revizija ni dovoljena. Zato jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP). V skladu s procesno naravo odločitve, se revizijsko sodišče ni smelo spuščati v pravilnost meritorne odločitve ali v presojo z revizijo uveljavljenih razlogov.

Ker toženkin odgovor na revizijo ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka, z odgovorom na revizijo nastali stroški postopka niso bili potrebni stroški postopka. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo stroškovni predlog toženke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).