Jedro

Zahteva za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja mora biti v izreku sklepa čim bolj natančno in konkretno opisana tako, da je jasno, kaj je toženec dolžan storiti (izročiti ključe, odpreti vrata na poziv tožnika ipd.). V nasprotnem primeru sklep ni izvršljiv, vprašanj prejšnjega posestnega stanja in načina toženčeve storitve pa ni mogoče reševati v izvršilnem postopku.

Po 73. čl. Zakona o dedovanju postane dedič posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožnik dedič po pokojni na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogodba o dosmrtnem preživljanju pa je obligacijske narave in jo sklenejo osebe, za katere ni nujno, da so dediči, razen tega pa premoženje, ki je predmet te pogodbe, ne spada več v zapuščino preživljanca, ki je svoje premoženje (že pred smrtjo s pogodbo) odsvojil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep (2. in 3. tč. I. točke izreka sklepa prve stopnje) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo del tožbe z ugotovitvenim zahtevkom zaradi motenja posesti, toženi stranki pa naložilo, da v 8 dneh vzpostavi prejšnje posestno stanje, kakršno je bilo pred dejanjem, ki ga je tožeča stranka ugotovila dne 19.3.1998, in ji mora zato omogočiti vstop v stanovanje. Obenem ji je prepovedalo, da v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posega v tožnikovo posest, zavrnilo pa je predlog za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Sodišče je s tem, da je tožencu naložilo vzpostavitev posestnega stanja pred 19.3.1998, poseglo v tožbeni zahtevek, ki tega ni vseboval, ter tako odločilo o stvari, ki ni predmet tožbe. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja je v tem, da je sodišče kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik imel do zamenjave ključavnice prost dostop v stanovanje, kar pa je toženec že v odgovoru na tožbo zanikal, saj tožnik ni nikoli imel ključev stanovanja in vanj ni prihajal, razen, kadar ga je teta povabila na obisk. Zmotna uporaba materialnega prava pa je v tem, da je sodišče v skladu s 73. čl. ZTLR tožniku prisodilo neposredno posest nad stvarjo, pridobljeno s pogodbo o dosmrtnem preživljanju s trenutkom smrti zapustnice. Takšen sklep je preuranjen, ker zapuščinski postopek po pokojni še ni zaključen. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik sicer neutemeljeno očita sodišču prve stopnje prekoračitev tožbenega zahtevka (torej kršitev 1. odst. 2. čl. ZPP), saj je glede na zavrženje dela tožbe z ugotovitvenim zahtevkom le določneje opredelilo (in to povsem v skladu s tem ugotovitvenim zahtevkom) toženčevo obveznost vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi tako opredeljena obveznost tožene stranke nedoločena, saj tožba tožeče stranke ne obsega (dovolj) določenega zahtevka (1. odst. 186. čl. ZPP), prav tako pa ni dovolj določen izrek sklepa prve stopnje, ki tak zahtevek sprejema: naložena obveznost vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja, kakršno je bilo pred 19.3.1998, z dopustitvijo vstopa v stanovanje namreč na eni strani ne opredeljuje, kakšno je bilo posestno stanje pred 19.3.1998, na drugi strani pa ne določa, na kakšen način mora toženec tožniku omogočiti vstop v stanovanje (ki v izreku prav tako ni določno opredeljeno). Zahteva za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja mora namreč biti v izreku sklepa čim bolj natančno in konkretno opisana tako, da je jasno, kaj je toženec dolžan storiti (izročiti ključe, odpreti vrata na poziv tožnika ipd.). V nasprotnem primeru se lahko (v primeru, če toženec svoje obveznosti ne izpolni prostovoljno) v izvršilnem postopku izkaže, da sklep sploh ni izvršljiv, vprašanj prejšnjega posestnega stanja in načina toženčeve storitve pa ni mogoče reševati v izvršilnem postopku. Navedeno torej kaže, da je sklep sodišča prve stopnje nerazumljiv (13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi 381. čl. ZPP), kar je narekovalo njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 380. čl. ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu s procesnimi določili (109. čl. ZPP) pozvati tožnika, da popravi oziroma dopolni tožbo tako, da bo ta vsebovala določen zahtevek (1. odst. 186. čl. ZPP) in jo bo tako sploh možno obravnavati. Glede na razveljavitev izpodbijanega sklepa nadaljnje pritožbene trditve niti ne zahtevajo posebne obrazložitve. Kljub temu pa pritožbeno sodišče opozarja na utemeljenost pritoženih pomislekov glede uporabe 73. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 6/80, 20/80, 36/90). Po tem določilu namreč postane dedič posestnik v trenutku zapustnikove smrti, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožnik dedič po pokojni A. S. na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, očitno iz besedila, da preživljanka preživljalcema (od katerih eden je tožnik) izroča svoje premoženje kot dediščino. To pa je v skladu z zakonsko opredelitvijo samega pojma pogodbe o dosmrtnem preživljanju (1. odst. 117. čl. Zakona o dedovanju, Ur. list SRS št. 15/76) in ne kaže, da je preživljalec tudi preživljančev dedič. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je namreč obligacijske narave in jo sklenejo osebe, za katere ni nujno, da so dediči, razen tega pa premoženje, ki je predmet te pogodbe, ne spada več v zapuščino preživljanca, ki je svoje premoženje (že pred smrtjo s pogodbo) odsvojil. Vse navedeno, kot tudi pritožnikove pripombe glede ugotovljenega dejanskega stanja, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati ob ponovnem odločanju.