Jedro

Ker tožnik, četudi je v težkem zdravstvenem in socialnem stanju, ni uživalec starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, ne izpolnjuje osnovnega pogoja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 9. 2. 2010 in z dne 16. 7. 2010 ter se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 28. 12. 2009 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi kršitve materialnega in procesnega prava. Navaja, da ga je sodišče pripeljalo do situacije, da je odstopil od tožbe glede priznanja invalidske pokojnine. Ni mu pa pojasnilo, kako naj pride od petih let, na sedem let in štiri mesece delovne dobe. Zato je še težje slediti 137. členu, 138. členu in 139. členu zakona, če nima pokojnine, da tudi nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Meni, da ga je sodišče ogoljufalo za oboje. Na sodišče je prišel z invalidskim vozičkom, vendar mu je bilo pojasnjeno v sodbi, da ni aktiven zavarovanec in da mu zato dodatek za pomoč in postrežbo ne bi pripadal. Prejema denarno socialno pomoč, ki se ni spremenila zadnjih pet let. Poudarja, koliko znašajo stroški za zdravila brez recepta. S Centra za pomoč na domu mu prinesejo na dan en topli obrok, dvakrat tedensko mu kaj prinesejo iz trgovine in popravijo. Poleg vsega je tudi psihično prizadet, slabo spi in slabo vidi. Sodišče je odklonilo nove zdravniške izvide z obrazložitvijo, da jih ne potrebuje. Meni, da so mu kršene osnovne človekove pravice in sicer pravica do dostojnega življenja kot invalidu in socialna varnost. Na podlagi zdravniških izvidov ugotavlja, da se mu zdravstveno stanje poslabšuje in da je zato invalid I. kategorije invalidnosti. Sodišče ga je ogoljufalo za invalidsko pokojnino, za dodatek za pomoč in postrežbo, ogoljufalo pa ga je tudi za varstveni dodatek in invalidnino. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče na podlagi pravilno ugotovljenih dejstvih, pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno citiralo in uporabilo določbo 137. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/99), v kateri je določeno, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Dodatek za pomoč in postrežbo je torej mesečni denarni prejemek, ki ga po zakonu pridobi upravičenec za poplačilo stroškov, nastalih zaradi tuje nege in pomoči, nujno potrebne za opravljanje osnovnih življenjskih potreb. Pridobitev pravice je pogojena izključno z medicinskimi razlogi, medtem ko so socialne razmere, v katerih živi upravičenec, za priznanje same pravice, pravno irelevantne. Za priznanje pravice morajo biti torej izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, kot so razvidni iz 137. člena ZPIZ/99. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik osnovnega pogoja za pridobitev pravice ne izpolnjuje, saj kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kar med strankama tudi ni sporno, tožnik ni niti uživalec starostne, niti uživalec invalidske ali vdovske oziroma družinske pokojnine. Glede na določbo 137. člena ZPIZ/99 je namreč uživanje ene izmed navedenih pokojnin pogoj za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, kar je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Ključno za razsojo predmetne zadeve je torej le ugotovitev, da tožnik ni upravičenec po 137. členu ZPIZ/99. S tem, ko ni izpolnjen osnovni zakonsko določeni pogoj, tudi sklicevanje tožnika na težko zdravstveno in socialno stanje za rešitev predmetne zadeve nima nikakršnega vpliva. Glede na navedeno so torej tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Tako sodišče prve stopnje kot pred njim že toženec, sta namreč dolžna pri svoji odločitvi upoštevati določbe zakona, v katerih so opredeljeni pogoji za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Glede na to, da tožnik zakonsko določenih pogojev ne izpolnjuje, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.