Jedro

Čeprav ni izrečno zapisano, da je obramba soglašala z branjem izvedenskega mnenja in dopolnitve, se glede na to, da obramba kljub pozivu sodišča v postopku ni predlagala neposrednega zaslišanja izvedenca, šteje, da je z branjem dopolnjenega izvedenskega mnenja soglašala.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni T.Z. je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila T.Z. zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, dolžan pa je tudi plačati stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V tej zadevi je pritožbeno sodišče že dvakrat razveljavilo sodbi sodišča prve stopnje, prvo obsodilno in drugo oprostilno. Zahteva navaja, da je pritožbeno sodišče v prvič ponovljenem postopku s kršitvijo 385. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po uradni dolžnosti razveljavilo pravilno in zakonito oprostilno sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je obsojenec storil dejanje v silobranu. Uporabe določb KZ o silobranu državno tožilstvo ni izpodbijalo, ker se je z njo strinjalo. V istem razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče naročilo, da se v ponovljenem postopku zasliši izvedenca medicinske stroke, čeprav izvedbe tega dokaza državno tožilstvo ni predlagalo, s čimer je sodišče prekršilo določbo 383. člena ZKP. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je na podlagi pisne dopolnitve izvedenskega mnenja ocenila izpovedbe prič kot neverodostojne, čeprav je izvedenec le ponovil svoje prejšnje stališče. Sodišče je tako v tem postopku na podlagi istega dejanskega stanja in po posrednem izvajanju dokazov izreklo obsodbo, zato je kršilo načelo prepovedi spremembe sodbe v škodo obdolženca. Sodišče prve stopnje je sprejelo nedovoljen dokaz po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je namesto neposrednega zaslišanja izvedenca, kot je odredilo pritožbeno sodišče, le prebralo pisno dopolnitev njegovega mnenja. S tem je onemogočilo obrambi, da bi razjasnila okoliščine silobrana ali prekoračenega silobrana ali pa stanje prestrašenosti ali razdraženosti obsojenca v času dejanja, ker bi lahko njegovo dejanje opredelilo po 4. odstavku 134. člena KZ. S tem je sodišče kršilo pravico obsojenca do obrambe. Sodišče naj ne bi rešilo v celoti predmeta obtožbe, ker ni presodilo opozorila obrambe, da se dejanje opredeli po 4. odstavku 143. člena KZ in ni sprejelo dokazov v tej smeri, s čimer je kršilo določbe 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da z razveljavitvijo oprostilne sodbe v prvem ponovljenem postopku pritožbeno sodišče ni kršilo določb 385. člena ZKP, ker se je v škodo obsojenca pritožilo državno tožilstvo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstvo, odločilno za obstoj silobrana in s tem za obstoj kaznivega dejanja. Državno tožilstvo se torej ni strinjalo z oceno, da je obsojenec storil dejanje v silobranu, kot to trdi zahteva. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 383. člena ZKP razveljavilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kar je sicer premalo konkretizirano uveljavljala tudi pritožba državnega tožilstva. Razveljavitveni sklep pritrjuje pritožbi državnega tožilstva, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu nastanka poškodb nepopolne, zato je opozorilo, da je potrebno v ponovljenem postopku sprejeti dopolnilno mnenje izvedenca medicinske stroke. Takšno opozorilo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 397. člena ZKP dolžno upoštevati. Ker pa je bilo pisno izvedensko mnenje popolnoma jasno in stranki nista zahtevali neposrednega zaslišanja izvedenca, ga sodišče sicer ni zaslišalo, je pa kljub temu popolnoma razčistilo sporno vprašanje o načinu nastanka poškodb. S tem, da sodišče ni sprejelo stališča obrambe, da je treba dejanje obsojenca opredeliti po 4. odstavku 134. člena KZ, ni kršilo postopka v smislu 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker takšna pravna kvalifikacija ni bila predmet obtožbe. Predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Zahteva zagovornika obsojenega T.Z. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ter 1. odstavka 421. člena ZKP sme zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, medtem ko zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Na podlagi določbe 1. odstavka 420. člena, da se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži tudi zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno sodbo, zahteva zagovornika najprej napada sklep pritožbenega sodišča v prvem ponovljenem postopku, s katerim je razveljavilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje. Očita mu kršitve določb 385. člena in 383. člena ZKP. Za kršitev določb 385. člena ZKP gre, kadar pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje v škodo obdolženca glede pravne presoje dejanja ali sankcije, čeprav je bila vložena pritožba le v korist obdolženca. V obravnavani zadevi je pritožbo vložilo državno tožilstvo v škodo obsojenca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je ob reševanju te pritožbe v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 383. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo in je ni spremenilo ne v pravni opredelitvi ne v odločbi o sankciji, zato zatrjevana kršitev prepovedi iz 385. člena ZKP ni podana. Tudi trditev zahteve, da je pritožbeno sodišče z istim sklepom prekršilo določbo 383. člena ZKP, ker je sodišču prve stopnje naročilo, da v ponovljenem postopku z neposrednim zaslišanjem izvedenca medicinske stroke razčisti vprašanje, ali bi oškodovanec lahko dobil ugotovljene poškodbe tudi ob padcu čez ležalnike ali na tlakovana tla, ni utemeljena. Razveljavljena sodba je imela o tem pomembnem vprašanju nasprotujoče si razloge, pritožba državnega tožilstva pa je uveljavljala to okoliščino kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Določbe 383. člena (pa tudi ne kakšnega drugega člena) ZKP ne prepovedujejo, da pritožbeno sodišče opozori sodišče prve stopnje, naj opravi določena procesna dejanja ali pretrese določena sporna vprašanja, če tega ni predlagala stranka v svoji pritožbi; nasprotno, v skladu z določbo 1. odstavka 17. člena in 3. odstavka 397. člena ZKP lahko pritožbeno sodišče opozori v razveljavitvenem sklepu na vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, sodišče prve stopnje pa mora ta opozorila upoštevati.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje očita, da je kršila prepoved spremembe v škodo obdolženca. Ta prepoved je za ponovljeni postopek predpisan v 4. odstavku 397. člena ZKP in pomeni, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ne sme dejanja obdolženca strožje pravno opredeliti niti mu izreči hujšo sankcijo, če je bila pritožba vložena le v njegovo korist. Povedano je že bilo da oprostilna sodba, izrečena v prvem ponovljenem postopku, ni bila razveljavljena zaradi pritožbe obrambe ali v zvezi z njo, saj razumljivo obramba ni vložila pritožbe zoper oprostilno sodbo, ampak je pritožbo vložilo le državno tožilstvo. V obravnavanem primeru torej v ponovljenem postopku do kršitve te prepovedi sploh ni moglo priti.

Zmotno je stališče zahteve, da v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ne bi smelo prebrati dopolnjenega izvedenskega mnenja, ker je pritožbeno sodišče naročilo, da se izvedenca neposredno zasliši in je zato izvedlo nedovoljen dokaz. Res je, da bi sodišče prve stopnje v skladu z določbo 3. odstavka 397. člena ZKP moralo opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. V tej sodbi pa je bilo že pojasnjeno, da je bilo sporno vprašanje, ali bi oškodovanec lahko dobil poškodbe zobovja tudi pri padcu, ki naj bi se razčistilo z neposrednim zaslišanjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je odredilo, da že prej postavljeni izvedenec pisno dopolni dano mnenje, v odredbi pa navedlo, da bo izvedenca vabilo na glavno obravnavo le, če bo to potrebno. Odredba je bila vročena tudi obsojencu in zagovorniku. Tudi dopolnilno izvedensko mnenje je bilo več kot teden dni pred glavno obravnavo vročeno obdolžencu in zagovorniku, zagovornik pa je v dopisu z dne 5.3.2004 le predlagal, da se obravnava preloži, če vsaj tri dni pred njo ne prejme izvedenskega mnenja. Iz zapisnika o glavni obravnavi in iz 2. odstavka na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče na glavni obravnavi v soglasju s strankami prebralo izpovedbe nekaterih prič, nato pa tudi določene listine in izvedensko mnenje na list. št. 35 do 37 ter dopolnitev na list. št. 107 do 108. Po prebranju izvedenskega mnenja in dopolnitve je zagovornik izjavil, "da tega izvedenskega mnenja ne priznava". Po določbi 2. odstavka 340. člena ZKP lahko senat odloči, da se s soglasjem strank prebere pisno izvedensko mnenje, če izvedenec ni navzoč. Čeprav v zapisniku o glavni obravnavi in v sodbi ni izrečno zapisano, da je obramba soglašala s prebranjem izvedenskega mnenja in dopolnitve, Vrhovno sodišče ob upoštevanju konteksta zapisov in dejstva, da obramba kljub pozivu sodišča ni predlagala neposrednega zaslišanja izvedenca ne pred glavno obravnavo, ne na njej in tudi ne v pritožbi, šteje, da je obramba soglašala s prebranjem dopolnjenega izvedenskega mnenja. Stališče zahteve, da je pisna dopolnitev izvedenskega mnenja nedovoljen dokaz v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP zato, ker bi moral biti po opozorilu razveljavitvenega sklepa izvedenec neposredno zaslišan, ni pravilno, saj dokaz ni bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin obsojenca ali s kršitvijo postopka, za katero je v zakonu določeno, da se sodba na tak dokaz ne sme opreti.

Z izvedbo tega dokaza obsojenec ni bil prikrajšan za pravico do obrambe, kot to trdi zahteva. Obramba je imela možnost, da predlaga zaslišanje izvedenca že pred glavno obravnavo, na njej ali v pritožbi, pa tega ni storila. Pritožbeno sodišče ni naročilo neposredno zaslišanje izvedenca zato, da bi varovalo neke pravice obsojenca, ampak zato, da se dejansko stanje razjasni.

Za kršitev določbe 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo po stališču zahteve zagrešilo sodišče prve stopnje v drugem ponovljenem postopku, gre, če sodišče ne reši popolnoma predmeta obtožbe. To pomeni, da predmet sodnega preizkusa in presoje določa opis dejanja v obtožnem aktu upravičenega tožilca. Izpodbijani sodbi sta prevzeli opis dejanja kot je vsebovan v obtožnici državnega tožilstva in v spremembi na glavni obravnavi dne 3.9.1999 (list. št. 44), zato očitek, da sodišče ni popolnoma rešilo predmetov obtožbe, ne drži. S trditvijo, da bi sodišče moralo izvajati dokaze, ali je obsojenec storil dejanje na mah po 4. odstavku 134. člena KZ oziroma v silobranu ali prekoračenem silobranu, zahteva uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva zagovornika obsojenega T.Z. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obdolženca (ima ustrezno strokovno izobrazbo in zaposlitev, je lastnik stanovanja) in zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti ki je uveljavljala več kršitev postopka in kazenskega zakona.