Jedro

Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. 3. 2022 pravdni stranki pozvalo, da dopolnita svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne legitimacije tožeče stranke in višine škode, tožeča stranka pa se na poziv sodišča ni odzvala, se tožeča stranka ne more sklicevati na okoliščino, da ni mogla pričakovati, da bo sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji prav na pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke in neustrezno zatrjevani ter v posledici tega neizkazani škodi. Upoštevaje v točki 21. obrazložitve izpostavljeno tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, se kot pravilna izkaže presoja, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb in v posledici tega tudi ni izkazala, da je/bi s poškodovanjem obravnavanega namakalnega sistema (t.j. črpališča in elektromotorjev, ki poganjajo črpališče) prišlo do posega v njene pravice oziroma njeno pravno sfero, kar pomeni, da za zahtevek na plačilo (morebitne) škode na namakalnem sistemu (črpališču in elektromotorjih) stvarna aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana in je že zato treba zahtevek zavrniti. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni pojasnila, kakšno je bilo dejansko stanje namakalnega sistema pred in po škodnem dogodku, kar bi v skladu z načelom popolne odškodnine morala storiti. Če je določena stvar samo poškodovana ne pa uničena, mora po pravilni razlagi izpodbijane odločbe tožeča stranka pojasniti, kakšne aktivnosti so potrebne za njeno sanacijo oziroma, kolikšni so stroški popravil, pri čemer mora aktivnosti v tej smeri tudi količinsko opisati. Še toliko bolj to velja, če nasprotna stranka na opisane pomanjkljivosti posebej opozori, kar velja za obravnavano zadevo. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo (točka 32 obrazložitve), da sodišče zaradi pomanjkljive procesne aktivnosti tožeče stranke ni moglo ugotoviti nastanka in višine škode oziroma ni moglo preveriti utemeljenosti v spis predloženih računov. V tem kontekstu v točki 33 obrazložitve (v povezavi z ugovori tožene stranke) pravilno ugotavlja, da so na predloženih računih, ki jih citira, določena ista dela obračunana dvakrat, pri čemer tožeča stranka tudi tem ugovorom tožene stranke ni nasprotovala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 27. 9. 2022 (I. točka izreka) in predlog za podaljšanje roka v vlogi z dne 15. 6. 2022 (II. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za povzročeno škodo plačati odškodnino v višini 38.505,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zneska 23.749,86 EUR od 30. 4. 2013 do plačila, od zneska 187,13 EUR od 6. 12. 2012 dalje do plačila in od zneska 14.577,60 EUR od 6. 12. 2012 do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da stroške postopka krije tožeča stranka (IV. točka izreka).

2. Proti tej sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka. Z uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov in kršitve Ustave RS iz 125. člena ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic se zavzema za razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po pritožbenem stališču je sodišče prve stopnje storilo procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (pritožba v zvezi s tem izpostavlja točke 1 - 11 obrazložitve), nepravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje in zmotna materialno pravna presoja zadeve.

Tožeča stranka je imela pravni interes, da se spor reši po mirni poti in rok za dopolnitev navedb, ki ga je določilo sodišče, podaljša vsaj za 45 dni. Zaradi tega so nerazumljive navedbe sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, sploh ob opozorilu sodišča v sklepu z dne 11. 3. 2022, da poznejših trditev in dokaznih predlogov ne bo upoštevalo. Pri tem ne drži, da je tožeča stranka že 20. 5. 2022 vedela, da se tožena stranka ne namerava poravnati. Tožeča stranka je tega dne, ko je predlagala preložitev naroka in podaljšanje roka za predložitev dokumentacije, od tožene stranke izvedela ne le, da se ne želi poravnati kot to napačno tolmači sodišče, ampak še huje, da med pravdnima strankama ne potekajo nobeni dogovori, kar pa je navadna laž. Listinska dokumentacija v spisu namreč dokazuje ravno nasprotno. Sodišče si je ta dejstva razlagalo povsem napačno, v nasprotju z dejanskim stanjem in listinami v spisu, v posledici tega pa sprejelo napačno odločitev. Pri tem ne drži navedba sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka in njena pooblaščenka (če bi bila skrbna in strokovna) mogla še na prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova pravno pomembna dejstva in predložiti nove dokaze, ali vsaj obrazloženo odgovoriti na povsem konkretne navedbe tožene stranke iz njene 5. pripravljalne vloge z dne 20. 5. 2022. Te trditve sodišča so protispisne, saj je sodišče v sklepu z dne 11. 3. 2022 navedlo, da morebitnih kasnejših trditev in dokaznih predlogov strank ne bo upoštevalo. Prav tako s0dišče prve stopnje ni postavilo tožeči stranki nobenega roka, da se izjavi o navedbah tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 20. 5. 2022, z obrazložitvijo, da sodišče ne določa dodatnih rokov, da se stranka izjavi. Zato je zavajajoča in protispisna trditev sodišča, da bi se lahko tožeča stranka še po 20. 5. 2022 opredelila do navedb nasprotne stranke in da bi jih sodišče upoštevalo.

V zvezi s predlogom za podaljšanje roka tožeča stranka navaja, da je predlog pooblaščenka posredovala sodišču po elektronski pošti skupaj s prilogo, in sicer 20. 5. 2022. Sodnik je po elektronski pošti odgovoril, da bo narok preložil le v primeru soglasja obeh pravdnih strank. Pooblaščenka je o predlogu obvestila tudi pooblaščenca tožene stranke, ki pa je v zvezi s preložitvijo naroka odgovoril, da nobeni dogovori o možnosti poravnave ne obstajajo, čemur je sodnik, ne da bi to preveril pri tožeči stranki, brezpogojno verjel in pojasnil, da naroka ne bo preložil. Predlog tožeče stranke je zelo poenostavil in ga formaliziral s pogoji iz določbe 491. člena ZPP. Vsa razpredanja sodišča v točkah 1 - 11 sodbe so brezpredmetna, saj se je v začetni fazi sodnik sam „poslužil“ komunikacije s pooblaščenko. Razlogi sodišča prve stopnje v točkah 1 – 11 obrazložitve so neresnični in zavajajoči, ne upoštevajo dejanskih okoliščin iz spornega obdobja. Sodnik resničnosti trditev tožene stranke ni preveril, roka za predložitev dokumentacije tožeči stranki enostavno ni podaljšal, zaradi laži pooblaščenca tožene stranke je izdal za tožečo stranko neugodno odločbo.

Glede ponovne vloge tožeče stranke za izločitev sodnika slednja poudarja, da sodišče prve stopnje predloga ne bi smelo zavreči, ampak bi ga moralo obravnavati. V vlogi za izločitev so navedena nova dejstva in novi dokazi, ki zajemajo okoliščine, nastale med glavno obravnavo in ne prej. Zato sklicevanje na načelo „ne bis in idem“ ne pride v poštev.

Glede pravne razlage in pravnih stališč, ki jih je sodišče podalo v točkah 23 – 34, tožeča stranka navaja, da so razlogi pavšalni, iz njih ne izhaja, na kateri dokument, dokaz ali vlogo pravdnih strank se posamezna trditev sodišča nanaša. Zgolj citiranje posameznih členov iz ZPP, ne da bi trditve bile, kot navaja tožeča stranka, „umeščene v konkretno trditev ali dokaz, razviden iz sodnega spisa“, ne zadošča in se odločitve zato ne da preizkusiti. Ob tem sodišče prve stopnje ni dopustilo nobenega dokazovanja, niti z izvedencem gradbene stroke niti s pregledom in morebitno dopolnitvijo izvedenskega mnenja Inštituta za vodarstvo. Vse trditve sodišča, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, so tako protispisne, saj je slednja v več pripravljalnih vlogah podala odgovore na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo, podala je tudi podrobna pojasnila o škodi, njenem nastanku in višini ter dokazne predloge, vezane na ugotavljanje škode. Sodišče dokaznega postopka v tej smeri ni izvedlo, pa bi ga moralo.

Po stališču tožeče stranke je izpodbijana sodba t.i. sodba presenečenja. V kolikor bi pritožnica vedela ali vsaj slutila, kakšno stališče ima sodišče do listin v spisu in da ne bo izvedlo dokazovanja v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, bi v zadevi navedla dodatna pravno odločilna dejstva. Sodnik je le pojasnil, da bo o škodi in temelju odločal kumulativno, vendar v zvezi s tem utemeljitve s sodbi ni.

Tožeča še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravdnim strankam med sojenjem protiustavno omejevalo njihove pravice. Ni dopustilo, da se izjavijo glede izvedenskega mnenja oziroma jih ni pozvalo, da to storijo. Celo nasprotno. Strankam je sodnik poslal dopis, naj ne vlagajo novih vlog oziroma se naj ne opredeljujejo do izvedenskega mnenja.

Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo soglaša s sprejeto odločitvijo in predlaga potrditev izpodbijane odločbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, pri tem pa ni kršilo pravil postopka. Svojo odločitev je skrbno in zadostno obrazložilo, zato sodišče druge stopnje, da se ne bo ponavljalo, razloge izpodbijane odločbe v celoti povzema, v zvezi s pritožbenimi ugovori pa še dodaja:

6. Sodišče druge stopnje uvodoma kot neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje storilo procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev skrbno, jasno in strokovno obrazložilo, tako je odločbo objektivno mogoče preizkusiti, izpodbijani odločbi pa tudi ni mogoče pripisati t.i. protispisnosti.

**Glede zavrženja predloga tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje:**

7. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11. 3. 2022 strankama določilo rok 20. 5. 2022, do katerega morata dopolniti svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke in višine škode. Tožeča stranke je dne 27. 9. 2022 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je navajala, da je rok za „predložitev dodatne dokumentacije“ zamudila, ker naj bi med strankama potekali dogovori o morebitni mirni rešitvi spora, pooblaščenec tožene stranke pa je z lažjo prepričal sodnika, da takšni dogovori ne potekajo, čemur je sodnik brezpogojno verjel. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa in zato, ker je bil prepozno vložen.

8. Vrnitev v prejšnje stanje se lahko zahteva, če stranka iz upravičenega vzroka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje (prvi odstavek 116. člena ZPP). Predlog se mora vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela. Po šestih mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje (drugi, tretji in četrti odstavek 117. člena ZPP).

9. Za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je odločilno zgolj dejstvo, da je tožeča stranka zamudila 15-dnevni zakonski rok za njegovo vložitev. Tudi če bi pritrdili tožeči stranki, ki je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljevala na medsebojnem dogovarjanju strank za mirno rešitev spora, da ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da je že 20. 5. 2022 vedela, da se tožena stranka v tem gospodarskem sporu ne namerava poravnati, je vzrok za zamudo roka prenehal najkasneje dne 23. 8. 2022, ko je sodišče prve stopnje na poravnalnem naroku ugotovilo, da poskus sklenitve poravnave ni uspel. Dne 27. 9. 2022 vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je tako nedvomno prepozen, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna. Zaradi navedenega se sodišče druge stopnje s presojo drugih ugovorov v tej zvezi ni ukvarjalo.

**Glede zavrženja predloga tožeče stranke za podaljšanje roka v vlogi z dne 15. 6. 2022:**

10. Tožeča stranka v pritožbi, v kateri v bistvu povzema vsebino svojih vlog, podaja dokaj nejasne, večkrat ponavljajoče se navedbe o okoliščinah njenih prizadevanj za podaljšanje roka za „predložitev dokumentacije“, vendar obširnih, jasnih in argumentiranih razlogov sodišča prve stopnje, da se njen predlog iz vloge z dne 15. 6. 2022 zavrže, v pritožbi ne izpodbija. Razlogom, ki jih je v tej zvezi podalo sodišče prve stopnje v točkah 5 - 11 obrazložitve, sodišče druge stopnje kot pravilnim pritrjuje in jih povzema, saj jim glede na dejstvo, da so jasno argumentirani, ni kaj dodati. Ne glede na obrazloženo pa sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi očitki, da sodnik ni preveril trditev, da med pravdnima strankama ne obstajajo nobeni dogovori o možni mirni rešitvi spora, ampak je zaradi laži pooblaščenca tožene stranke in zato, ker je tej laži brezpogojno verjel, izdal odločbo, ki je za tožečo stranko neugodna (zavzel je stališče, da je tožeča stranka zamudila rok, ki ga je določilo sodišče), dodaja naslednje:

11. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožena stranka že v odgovoru na tožbo z dne 8. 3. 2016 poudarila, da nima možnosti preveriti obstoja s strani tožeče stranke zatrjevane škode, saj tožbenim navedbam o škodi manjka „sleherna substanciacija dejanskih škod, ki naj bi nastopile“. Tožeča stranka je bila s strani sodišča s sklepom z dne 16. 8. 2018 pozvana, da tožbene navedbe glede višine premoženjske škode dopolni, tako da navede vsa pravno odločilna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka ter predloži dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (odpravi nesklepčnost tožbe). Sodišče prve stopnje jo je tudi opozorilo, da bo navedbe in dokaze v tej smeri upoštevalo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti in predložiti, ali če njihova dopustitev ne bo zavlekla reševanja spora (sklep, list. št. 93 - 94). Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve, tožeča stranka temu pozivu z vlogo z dne 4. 10. 2018 ni zadostila. Zato je po več kot treh letih sledil nov poziv sodišča prve stopnje (sklep z dne 11. 3. 2022), da morata pravdni stranki najkasneje do 20. 5. 2022 dopolniti svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke in višine škode. Sodišče prve stopnje je v tem sklepu pojasnilo, da je temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti škoda, o kateri sta se stranki (v prvi vrsti tožeča stranka) v dotedanjih trditvah le pavšalno opredelili, in sicer zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke in višine škode.1 Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja jasen poziv k dopolnitvi trditvene in dokazne podlage, ne pa k „predložitvi dodatne dokumentacije“ (izraz, ki ga v svojih izvajanjih uporablja tožeča stranka). To je tudi razlog, da sodišče prve stopnje tožeči stranki očita pomanjkanje pravnega interesa za predlagano vrnitev v prejšnje stanje in predlagano podaljšanje roka za predložitev manjkajoče dokumentacije. Glede na navedeno ne drži trditev pritožbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tožeča stranka za omenjena predloga nima pravnega interesa.

12. S ponovnim sklicevanjem pritožbe na trditve o dogovarjanjih pravdnih strank za mirno rešitev spora tožeča stranka na pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje, da se oba predloga zavržeta, ne more vplivati. Morebitna pogajanja in dogovarjanja pravdnih strank med postopkoma za mirno rešitev spora strank ne odvezujejo dolžnosti navajanja dejstev, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlaganja dokazov zanje in to na način in v rokih, ki so določeni z zakonom. Tožeča stranka zato z neutemeljenimi očitki sodišču prve stopnje ne more prikriti lastne pasivnosti v postopku, ko kljub obrazloženim opozorilom tožene stranke o pomanjkanju trditvene in dokazne podlage in kljub pozivom sodišča, po več kot šestih letih od njene vložitve, tožbe ni ustrezno dopolnila.

**Glede zahteve za izločitev sodnika:**

13. Po tem ko je tožeča stranka prvo zahtevo za izločitev sodnika z dne 22. 8. 2022, ki jo je predložila sodišču na naroku 23. 8. 2022, utemeljevala z razlogom, da naj bi bil sodnik pristranski, saj je predlog, da se narok preloži, pogojeval s soglasjem tožene stranke (zahtevo za izločitev je zavrnila predsednica Okrožnega sodišča na Ptuju s sklepom z dne 29. 8. 2022), je svojo drugo zahtevo z dne 27. 9. 2022 (spet) predložila sodišču (šele) na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2022 in to iz enakega razloga kot prvo. To zahtevo je sodnik s sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2022, zavrgel kot nedovoljeno in prepozno.

14. Takšni odločitvi sodišča prve stopnje tožeča stranka neutemeljeno nasprotuje. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da so bila v novi vlogi za izločitev navedena nova dejstva in novi dokazi v zvezi z okoliščinami, ki so se zgodile med glavno obravnavo in ne že prej. Tovrstne pritožbene navedbe namreč ne držijo, saj je tožeča stranka izločitev sodnika predlagala z vlogo z dne 27. 9. 2022, ki jo je predložila na glavni obravnavi, ki je bila istega dne. To pomeni, da predlog za izločitev ni mogel temeljiti na okoliščinah, ki bi se oziroma so se zgodile med glavno obravnavo, saj je bila vloga z zahtevo za izločitev očitno pripravljena že pred glavno obravnavo, pri čemer tudi iz zapisnika o glavni obravnavi dne 27. 9. 2022 ne izhajajo neke nove okoliščine, ki bi morebiti lahko bile razlog za nov predlog za izločitev. Sodišče druge stopnje zato pravilnim razlogom sodišča prve stopnje v tem delu v celoti pritrjuje.

**Glede zavrnitve tožbenega zahtevka:**

15. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi poplavnih dogodkov na reki Dravi v novembru 2012. Tožena stranka je v času obravnavanih poplav v R Avstriji upravljala z večjim številom hidroelektrarn na reki Dravi. Med pravdnim strankama so bila sporna vprašanja glede stvarne aktivne legitimacije tožeče stranke in vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnosti ravnanj oziroma opustitev tožene stranke, vzročne zveze in škode).

16. Sodišče prve stopnje je v razlogih odločbe pojasnilo, da tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo obstoj njene aktivne stvarne legitimacije in obstoj ter višino (navadne) škode, povračilo katere tožeča stranka zahteva s tožbo, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. V posledici tega sodišče prve stopnje dokazov v zvezi z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti ni izvajalo in se v razlogih sodbe do njih tudi ni opredelilo.

17. Po pritožbenem stališču predstavlja izdana odločba t.i. sodbo presenečenja. V kolikor bi tožeča stranka vedela ali vsaj slutila, kakšno stališče ima sodišče do listin v spisu in do tega, ali bo izvedlo dokazni postopek v smislu dokazovanja temelja tožbenega zahtevka, bi v zadevi navajala dodatna pravno odločilna dejstva.

18. Tovrstni pritožbeni očitek je neutemeljen.

19. Kot v pritožbi navaja tožeča stranka gre za t.i. sodbo presenečenja, če sodišče sprejme odločitev, ki temelji na drugačni pravni podlagi, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila za bistvene. Nima pa tožeča stranka prav, ko navaja, da gre v obravnavani zadevi za takšno sodbo.

20. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. 3. 2022 pravdni stranki pozvalo, da dopolnita svoje navedbe in dokazne predloge glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti, zlasti glede vprašanj (ne)obstoja aktivne legitimacije tožeče stranke in višine škode, tožeča stranka pa se na poziv sodišča ni odzvala, se tožeča stranka ne more sklicevati na okoliščino, da ni mogla pričakovati, da bo sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji prav na pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke in neustrezno zatrjevani ter v posledici tega neizkazani škodi.

21. Kot izhaja že iz točke 12 obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožeča stranka v zvezi s škodo (njenim obstojem in višino) v tožbi zatrjevala, da ji je slednja nastala na nepremičnini, ki se nahaja na območju Občine A., in sicer zajema interventna dela na namakalnem sistemu A. – B. – C. v višini 23.74,86 EUR, 187,13 EUR in 14.577,60 EUR (škoda zaradi obnove elektromotorja). Upravljavec namakalnega sistema A. je komunalno podjetje (iz nadaljnjih navedb izhaja, da gre za Komunalno podjetje A. d.o.o.), ki je po naročilu tožeče stranke kot lastnika opravilo servisiranje popravljene strojne opreme črpališča. Določena servisna dela so se opravila pri pooblaščenem podjetju dobaviteljev motorjev črpalk Č., ki je po opravljeni storitvi izstavilo račun komunalnemu podjetju. Zaradi škodnega dogodka so bila poplavljena in s tem neuporabna osnovna sredstva v lasti tožeče stranke, in sicer namakalni sistem A. – B. – C., ki ni mogel več opravljati svoje funkcije. Iz črpališča je bilo treba izčrpati vodo in izčistiti mulj. Poplavljeni so bili vsi motorji, ki poganjajo črpališče, šele po sanaciji, sušenju in popravilu ključnih delov ter ob ponovni vzpostavitvi platoja za črpališče, je le-to začelo ponovno delovati. Elektromotorji, ki poganjajo črpališče, so bili potrebni obnove. V zvezi z ugovori tožene stranke v njeni vlogi z dne 20. 5. 2022 (ugovor stvarne aktivne legitimacije in ugovor neizkazane škode) tožeča stranka svojih navedb ni ustrezno dopolnila.

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in zaključilo: - da je tožeča stranka po njenih trditvah lastnica namakalnega sistema, a je hkrati po njenih trditvah upravljavec namakalnega sistema Komunalno podjetje A. d.o.o., zaradi česar bi morala tožeča stranka, ob upoštevanju ugovorov tožene stranke, v okviru trditvene podlage pojasniti pravna razmerja med njo in Komunalnim podjetjem A. d.o.o. glede spornega namakalnega sistema. Zlasti bi morala pojasniti, koga od njiju (v skladu z medsebojnimi akti, pogodbami) bremenijo stroški popravil namakalnega sistema, in če ti stroški bremenijo Komunalno podjetje A. d.o.o. (nanj se nanašata dva od treh računov, ki so bili priloženi k tožbi), zakaj oziroma na kateri pravni podlagi se je tožeča stranka zavezala plačati oziroma je plačala račune za sanacijo obravnavanega namakalnega sistema in zakaj oziroma na kateri pravni podlagi bi oziroma je s plačilom teh stroškov/računov terjatev na povračilo škode prešla nanjo; - tožena stranka je s predložitvijo zgodovinskega izpiska za nepremičnino z ID znakom: parcela ... 689 (priloga B40) ovrgla trditve tožeče stranke, da je (bila) tožeča v spornem obdobju lastnica obravnavanega namakalnega sistema, pri čemer tožeča stranka ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da se obravnavani namakalni sistem nahaja na navedeni nepremičnini oziroma je sestavina te nepremičnine (8. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Na morebitne njene druge (stvarne ali obligacijske) pravice v zvezi z namakalnim sistemom, ki naj bi bile prizadete z njegovim poškodovanjem, pa se tožeča stranka ni sklicevala. Glede „elektromotorjev, ki poganjajo črpališče“ tožeča stranka ni navedla niti tega, da so v njeni lasti oziroma ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje „elektromotorje, ki poganjajo črpališče“, opredelilo kot sestavino (16. člen SPZ), pritiklino (17. člen SPZ) ali kot samostojno premično stvar (15. člen SPZ).

23. Upoštevaje v točki 21. obrazložitve izpostavljeno tožbeno trditveno podlago in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, se kot pravilna izkaže presoja, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb in v posledici tega tudi ni izkazala, da je/bi s poškodovanjem obravnavanega namakalnega sistema (t.j. črpališča in elektromotorjev, ki poganjajo črpališče) prišlo do posega v njene pravice oziroma njeno pravno sfero, kar pomeni, da za zahtevek na plačilo (morebitne) škode na namakalnem sistemu (črpališču in elektromotorjih) stvarna aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana in je že zato treba zahtevek zavrniti.

24. Tožeča stranka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o pomanjkanju aktivne stvarne legitimacije, na katerih temelji sprejeti zaključek izpodbijane odločbe, v pritožbi obrazloženo ne izpodbija. Navaja sicer, da je „nerazumljivo razlaganje sodišča v točki 32 (neobstoj aktivne legitimacije), ko je očitno sodišče samo pridobivalo listinsko dokumentacijo in se potem glede na to opredelilo do aktivne legitimacije, ne da bi sploh poznalo problematiko pitne vode v A. A. in B. B. in ne da bi v zvezi s tem izvedlo kakršen koli dokaz.“

25. Sodišče druge stopnje pri najboljši volji ne razume, kaj je želela tožeča stranka povedati s citiranimi navedbami in kakšno povezavo s tožbenim zahtevkom tožeče stranke naj bi imela problematika pitne vode v A. A. in B. B.. Prav tako sodišče prve stopnje samo ni pridobivalo nobene dokumentacije, niti tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, katero listinsko dokumentacijo ima v mislih.

26. Sodišče prve stopnje se je kljub temu, da je tožbeni zahtevek zavrnilo že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, v sodbi opredelilo tudi do zatrjevane škode in ugotovilo, da tožeča stranka, kljub pozivu sodišča in opozorilom tožene stranke, ni navedla vseh potrebnih pravno odločilnih dejstev za utemeljitev škode in njene višine, zaradi česar sodišče ni moglo ugotavljati/ugotoviti nastanka in višine škode, oziroma ni moglo preveriti (ne)utemeljenosti v spis predloženih računov, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo (tudi) iz tega razloga.

27. Sodišče prve stopnje je v točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe nazorno pojasnilo, zakaj je trditvena podlaga tožbe glede škode in njene višine pomanjkljiva, razlogom v tej smeri pa pritožba obrazloženo ne ugovarja.

28. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da za presojo višine škode ne zadoščajo trditve, da je bilo treba iz poplavljenega črpališča izčrpati vodo in izčistiti mulj ter da so bili elektromotorji potrebni obnove, saj tožeča stranka ni navedla konkretnih poškodb namakalnega sistema, konkretnih sanacijskih del in njihovega obsega, konkretnih poškodb elektromotorjev, zamenjanih delov in obsega popravil, kar bi upoštevaje ugovore tožene stranke iz vloge z dne 20. 5. 2022 morala storiti. Na dejstvo, da so priloženi računi del trditvene podlage, se tožeča stranka ni sklicevala. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ni pojasnila, kakšno je bilo dejansko stanje namakalnega sistema pred in po škodnem dogodku, kar bi v skladu z načelom popolne odškodnine morala storiti. Če je določena stvar samo poškodovana ne pa uničena, mora po pravilni razlagi izpodbijane odločbe tožeča stranka pojasniti, kakšne aktivnosti so potrebne za njeno sanacijo oziroma, kolikšni so stroški popravil, pri čemer mora aktivnosti v tej smeri tudi količinsko opisati. Še toliko bolj to velja, če nasprotna stranka na opisane pomanjkljivosti posebej opozori, kar velja za obravnavano zadevo. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo (točka 32 obrazložitve), da sodišče zaradi pomanjkljive procesne aktivnosti tožeče stranke ni moglo ugotoviti nastanka in višine škode oziroma ni moglo preveriti utemeljenosti v spis predloženih računov. V tem kontekstu v točki 33 obrazložitve (v povezavi z ugovori tožene stranke) pravilno ugotavlja, da so na predloženih računih, ki jih citira, določena ista dela obračunana dvakrat, pri čemer tožeča stranka tudi tem ugovorom tožene stranke ni nasprotovala.

29. Glede na navedeno tožeča stranka ne more biti uspešna s pavšalnim pritožbenim očitkom, da so vse ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni izkazala obstoja škode, protispisne. V tem kontekstu sodišče druge stopnje še dodaja, da tožeča stranka procesnih kršitev pred sodiščem prve stopnje ni grajala, zato so vsi njeni pritožbeni ugovori, ki sicer niso ustrezno obrazloženi, da sodišče prve stopnje ni dopustilo nobenega dokazovanja, niti z izvedencem gradbene stroke niti s pregledom in dopolnitvijo izvedenskega mnenja Inštituta za vodarstvo, ki se je obsežno izrekel tudi o škodi tožeče stranke, nedopustni (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

30. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje zatrjevanega protiustavnega omejevanja pravic strank do sojenja in do vlaganja vlog ter stališč, kar naj bi sodišče prve stopnje storilo z dopisom z dne 17. 1. 2022. Sodišče prve stopnje s tem dopisom strankam namreč ni ničesar omejevalo, pač pa jim je le predlagalo, da naj (do prejema poziva v okviru materialnega procesnega vodstva) ne vlagata novih vlog in se do tedaj ne opredeljujeta do izvedenskega mnenja. Iz poziva izhaja torej le predlog strankam (podan v duhu ekonomičnosti postopka) in ne prepoved vlaganja vlog.

31. Nazadnje je kot neutemeljeno treba zavrniti tudi grajo stroškovne odločitve, da sodišče v tej fazi še ne more verodostojno odločati o stroških postopka, ker še ni odločeno o pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških izvedenca. Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo le, da jih krije tožeča stranka, kar je posledica njenega neuspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), medtem ko si je odmero stroškov po višini pridržalo za poseben sklep, ki ga bo sprejelo po pravnomočnosti sodbe, kar je v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP.

**Sklepno:**

32. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

**Odločitev o stroških pritožbenega postopka:**

33. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).

1. Tožena stranka je temu pozivu sledila, tožeča stranka, ki bi morala v prvi vrsti tožbene navedbe v nakazani smeri dopolniti, da bi nasprotna stranka lahko nanje odgovorila, pa tožbe ni ustrezno dopolnila.