Jedro

Tožnici je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi delovnega razmerja zaradi prenehanja obratovalnice samostojnega podjetnika v skladu s 125. čl. ZDR, ki določa, da lahko zasebni delodajalec pisno odpove delavcu delovno razmerje, če se je začel postopek za prenehanje dejavnosti zasebnega delodajalca. ZDR ne predvideva, da delavcu v primeru takšnega prenehanja delovnega razmerja pripada odpravnina, kot jo določa 36.g čl. ZDR za delavce, katerih delo postane trajno nepotrebno zaradi nujnih operativnih razlogov. Tudi kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci ne nalaga zasebnim delodajalcem obveznosti plačila odpravnine v primeru prenehanja obratovalnice samostojnega podjetnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na plačilo odpravnine v višini 265.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1997 dalje, vse v roku 8. dni pod izvršbo in zahtevek na povračilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v roku 8. dni pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opisuje svojo dosedanjo zaposlitveno pot, ki jo je navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Meni, da bi sodišče tudi v primeru, če obstajajo določene pravne praznine v smislu enakopravnega obravnavanja delavcev, ne glede na to, pri kom so zaposleni, moralo uporabiti ustrezno analogijo po 36.f čl. ZDR in tožničinemu zahtevku ugoditi. Prepričana je, da bi se v konkretnem primeru, ko je šlo za pravno prenehanje poslovanja pri s.p., ne pa za dejansko prenehanje (ko s.p. preneha zaradi ekonomskih razlogov), morale uporabiti določbe ZDR o trajno presežnih delavcih. S čim je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, tožeča stranka ni opredelila. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo nadaljnih pravdnih stroškov. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo določil postopka iz 2. odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99), na katera mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče opozarja le, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijane sodbe kot toženo stranko pomotoma navedlo D... d.o.o. - A. D. namesto A. D., zato je pritožbeno sodišče to popravilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 36/2000) ne predvideva, da delavcu v primeru prenehanja delovnega razmerja po 125. čl. istega zakona, pripada odpravnina. Pravice do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi prenehanja dejavnosti delodajalca ne določa niti kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS št. 26/91 s spremembami). Prenehanje delovnega razmerja zaradi prenehanja dejavnosti zasebnega delodajalca je primerljivo s prenehanjem delovnega razmerja kot posledico redne likvidacije gospodarskih družb, v primeru katere delavci tudi niso upravičeni do plačila odpravnine. Razlog za takšno ureditev je po mnenju pritožbenega sodišča v tem, da mora biti samostojnim podjetnikom posameznikom in gospodarskim družbam oz. njihovim ustanoviteljem omogočeno, da prenehajo opravljati dejavnost, če so poravnane vse obveznosti s.p. oz. družbe, tudi do zaposlenih, ne da bi jim bile pri tem naložene še dodatne obveznosti kot je npr. plačilo odpravnine, ki bi gospodarske družbe in samostojne podjetnike lahko pripeljale do stečaja. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zahtevek na plačilo odpravnine zavrnilo. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), obenem pa še sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP), tožeča stranka pa stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bil potreben (165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).