Jedro

Rok za pritožbo ne more začeti teči z vročitvijo sodbe možu tožeče stranke in ne prej, preden mož ne izroči sodbe ženi v lastne roke.

Ker sodišče ni razčiščevalo katerega dne je bila sodba tožeči stranki dejansko izročena, ni jasno, kako je prišlo do zaključka, da je bilo 29.4.1996, ko je bila sodba nesporno vročena možu, vročena tudi tožnici. Izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe je bilo zato potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti.

Izrek

Ob pritožbi se izpodbijani sklep razveljavi po uradni dolžnosti in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Rešitev pritožbe se napotuje na gornji izrek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo tožeče stranke, vloženo zoper sodbo Ps 1224/95 z dne 11.4.1996, ker je zaključilo, da jo je pritožnica vložila po izteku pritožbenega roka.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Ker je iz obraložitve sklepa razvidno, da je pritožbo oddala prepozno, navaja, da podaje ponovno pritožbo, ki je po vsebini enaka pritožbi, katero je prvostopno sodišče kot prepozno vloženo zavrglo.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, ki se nanaša na sestavo izpodbijane sodne odločbe. Izpodbijani sklep ima namreč take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, saj so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju hkrati pa obrazložitev nima odločilnih razlogov za zaključek, da je bila pritožba vložena prepozno. Sodišče prve stopnje namreč na podlagi razpoložljive povratnice, iz katere je razvidno, da je bila sodba opr. št. Ps 1224/95 z dne 11.4.1996 vročena možu tožeče stranke 29.4.1996 ugotavlja, da je bila z istim dnem vročena tožnici in nato izračuna, da je 8 dnevni rok za pritožbo potekel 7.5.1996, zaradi česar pritožbo, ki je bila priporočeno oddana na pošto 8.5.1996, šteje za prepozno vloženo. Vročitev sodbe možu namesto tožnici pa je v nasprotju s 142. členom zakona o pravdnem postopku, ki predpisuje obvezno osebno vročitev tudi za sklepe, zoper katere je dovoljena posebna pritožba in torej za primere, ko s potekom prekluzivnega materialnega roka ugasne tudi pravica do pritožbe. Rok za pritožbo zatorej ne more začeti teči z vročitvijo sodbe možu in ne prej, preden mož ne izroči sodbe ženi v lastne roke, saj za pravilnost vročitve tovrstnih spisov ni mogoče uporabiti določb o nadomestnih vročitvah odraslim družinskim članom po 141. členu zakona o pravdnem postopku. Ker pa iz sodnega spisa niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje razčiščevalo, katerega dne je bila sodba tožeči stranki dejansko vročena, ni jasno, kako je prišlo do zaključka, da je bila 29.4.1996, ko je bila sodba nesporno vročena možu, vročena tudi tožnici.

V ponovljenem postopku bo zato sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožeče stranke in njenega moža moralo razčistiti in ugotoviti, katerega dne je bila sodba Ps 1224/95 z dne 11.4.1996 izročena tožeči stranki. Šele ko bo ugotovilo to dejstvo, bo na podlagi ustreznih določb zakona o pravdnem postopku in zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94) o teku in računanju rokov, lahko pravilno presodilo, ali je bila pritožba, ki jo je tožeča stranka priporočeno oddala na pošto 8.5.1996 in je prispela na naslov prvostopnega sodišča 9.5.1996, vložena pravočasno ali ne.