Jedro

Iz vsebine pogodbe ne izhaja, da bi se pravdni stranki glede odgovornosti odstopnika (naročnika oziroma sedaj tožene stranke) za izterljivost terjatev, kot je ta dogovorjena v drugem odstavku 4. člena pogodbe, podrobneje dogovorili, da bi torej opredelili sam pojem izterljivosti terjatve, saj nista določili, kaj štejeta kot razlog za izterljivost in po katerem trenutku se izterljivost presoja.

Odgovornosti za izterljivost, kot je dogovorjena v pogodbi, ni moč razumeti kot to terja tožeča stranka v njenem najbolj skrajnem pomenu, da bi bila odstopnikova odgovornost v zagotovilu, da bo dolžnik tudi pravilno izpolnil obveznost, kar je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi plačila 14.635,06 EUR s pripadki (točka I. izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženi stranki (točka II. izreka).

Tožeča stranka je zoper to sodbo vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek temeljila na določbi drugega odstavka 4. člena s toženo stranko sklenjene Pogodbe o poslovnih storitvah (v nadaljevanju: pogodba), kjer je bilo dogovorjeno, da naročnik (tožena stranka) odgovarja izvajalcu (tožeči stranki) za obstoj, dospelost in izterljivost odstopljene terjatve vse do višine zneska, ki ga bo tožeča stranka prejela od tožene stranke ter da se je tožeča stranka pri tem sklicevala na to, da od treh najemnikov citiranih terjatev ni uspela izterjati. Ugotovilo je, da v tem sporu obstoj in zapadlost odstopljenih terjatev nista problematizirana, ampak njihova izterljivost in zaključilo, da pravdni stranki v pogodbi odgovornosti glede izterljivosti odstopljene terjatve nista podrobneje opredelili (z dogovorom o časovnih in vsebinskih modalitetah te odgovornosti) zato se obseg s pogodbo dogovorjene odgovornosti tožene stranke ne more raztezati preko zagotavljanja stanja pri dolžnikih, ki objektivno omogoča izpolnitev, kar je bilo s strani tožene stranke izpolnjeno in upoštevano, strožja pogodbena zaveza pa ni bila zatrjevana niti dogovorjena. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz določbe prvega odstavka 424. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (1), ki pojma izterljivosti ne opredeljuje in teorije (2), ki poudarja, da je brez posebnega dogovora treba izterljivost razlagati ozko, tako, da ne predstavlja prevelikega bremena za odstopnika (cedenta), da je treba izterljivost razumeti kot solventnost dolžnika (cesusa) ne pa morda kot zagotovilo, da bo dolžnik (cesus) terjatev tudi pravilno (prostovoljno) izpolnil in da je izterljivost stanje, ki cesionarju omogoča, da pride do izpolnitve terjatve, način kako pride do izpolnitve pa ni pomemben.

Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je odgovornost za izterljivost odprt pravni pojem, ki pa ga ob odsotnosti določenega dogovora ni mogoče razumeti kot to meni tožeča stranka, v njegovem najbolj skrajnem pomenu, da bi bila odstopnikova odgovornost v zagotovilu, da bo dolžnik tudi pravilno izpolnil. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pogodbeno določilo drugega odstavka 4. člena med pravdnima strankama sklenjene pogodbe in določilo prvega odstavka 424. člena OZ pravilno povzelo. Kot ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, iz vsebine pogodbe sklenjene med pravdnima strankama nikjer ne izhaja, da bi se pravdni stranki glede odgovornosti odstopnika (naročnika oziroma sedaj tožene stranke) za izterljivost terjatev, kot je ta dogovorjena v drugem odstavku 4. člena pogodbe, podrobneje dogovorili, da bi torej opredelili sam pojem izterljivosti terjatve, saj nista določili kaj štejeta kot razlog za izterljivost in po katerem trenutku se izterljivost presoja. Določbi 2. in 3. člena pogodbe (3), na kateri se pritožbeno sklicuje tožeča stranka, opredeljujeta le katere terjatve odstopnik odstopa prevzemniku in katere pravice z odstopom pridobi prevzemnik, določata torej kaj je predmet odstopa oziroma predmet pogodbe. Nobeno od teh določil pa ne opredeljuje pojma izterljivosti terjatve, kot je ta uporabljen v zvezi z odgovornostjo odstopnika v drugem odstavku 4. člena pogodbe. Prav tako pa tega ne opredeljujejo po tožeči stranki zatrjevana določila najemne pogodbe o višini zneskov najemnin in zapadlosti, kot si to zmotno razlaga tožeča stranka v pritožbi. Pritožbeno zatrjevane trditve tožeče stranke, da sta pogodbeni stranki v pogodbi pojem izterljivosti vsebinsko opredelili in določili kaj štejeta kot razlog za izterljivost in po katerem trenutku se izterljivost presoja, se tako izkažejo za zgrešene. Zato pa so tudi neutemeljena pritožbena zatrjevanja tožeče stranke, da to pogodbeno določilo pomeni odgovornost tožene stranke oziroma odstopnika za vse neizterjane najemnine. Odgovornosti za izterljivost kot je dogovorjena v pogodbi ni moč razumeti kot to terja tožeča stranka, v njegovem najbolj skrajnem pomenu, da bi bila odstopnikova odgovornost v zagotovilu, da bo dolžnik tudi pravilno izpolnil, kar je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od po uradnih dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (člen 353 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških odpade, ker jih tožeča stranka ni uveljavljala.

Op. št. (1): Prvi odstavek 424. člena OZ določa, da odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve, če je bilo to dogovorjeno, vendar le do višine tistega, kar je prejel od prevzemnika, ter za izterljivost obresti in stroškov v zvezi z odstopom in stroškov v postopku zoper dolžnika.

Op. št. (2): Tako npr. Juhart, Cesija - pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana 1996, stran 173. Op. št. (3): 2. člen pogodbe glasi: Naročnik odstopa izvajalcu svoje terjatve, ki jo ima nasproti najemnikom iz naslova najemnin in drugih stroškov, ki bremenijo najemnika po sklenjeni najemni pogodbi in zapade v plačilo po navedeni pogodbi. 3. člen glasi: Z odstopom terjatev iz prejšnjega člena te pogodbe preidejo na izvajalca vse pravice iz odstopljene terjatve, zato ima izvajalec zoper najemnike naročnika enake pravice, kot jih je do odstopa terjatev nasproti dolžniku imel naročnik.