Jedro

Kot odločilno višje sodišče meni, da ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV.

Prevalitev DDV na toženo stranko v tej situaciji bi bila v nasprotju s temeljnim načelom Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da je DDV davek na potrošnjo, ki ga mora plačati končni potrošnik.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23978/2013 z 22. 2. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka za glavnico 19.252,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2013 ter 196,84 EUR pravdnih stroškov, v preostalem pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Sodišče je tožencu še naložilo, da mora tožnici v petnajstih dneh plačati 1.651,76 EUR pravdnih stroškov.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pritožba tožene stranke z 9. 12. 2014 zoper sodbo šteje za umaknjeno.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Pojasnjuje, da se zavrnjeni del tožbenega zahtevka nanaša na obračunani DDV. Napačno je stališče, da tožeča stranka do plačila DDV ni upravičena, ker plačilo nadomestila za uporabo avtorske glasbe ni predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Tožeča stranka je zavezanec za plačilo DDV, ki ga mora obračunati. Nedvomno je zavezanka po 76. členu ZDDV-1 in zato mora na računu to obveznost prikazati (tako odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 630/2014). Prejemnik računa je zavezanec za plačilo računa v celoti, skupaj z obračunanim DDV. Pritožnica se sklicuje tudi na direktivo sveta EU 2006/112 z 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. 4. Zoper sklep se pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da sodne takse za pritožbo ni poravnal, ker nima finančnih sredstev in ima blokiran poslovni račun. Takse ni mogel poravnati iz objektivnih razlogov, neodvisno od svoje krivde ali namere. Sodna taksa je davčna obveznost. Pravica do pravnega sredstva ne more biti pogojevana s tem, ali je nekdo bogat ali reven in če je reven, ali je sploh zmogel plačati sodno takso.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

6. Stališče, ki ga povzema sodišče prve stopnje, da se od neposlovnih obveznosti ne obračuna DDV, je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo v številnih odločbah (I Cpg 1688/2013, V Cpg 1015/2014, I Cp 858/2014, II Cp 229/2014, I Cp 3087/2014 in številnih drugih), res pa sodna praksa o tem vprašanju ni enotna (nasprotno stališče je bilo zavzeto v odločbah: II Cp 3242/2013, II Cp 192/2014, II Cp 568/2014, II Cp 630/2014, II Cp 1056/2014 in številnih drugih). Po prepričanju tega sodišča to vprašanje ni (edino) pomembno za odločitev o tem, ali mora tožena stranka tožeči stranki poleg zneska, ki ga kot nadomestilo za javno priobčitev avtorskih del določa tarifa Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, plačati še znesek, ki ustreza DDV.

7. Kot odločilno zato višje sodišče h gornjim razlogom dodaja, da ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV (kot to na primer predpisuje tarifa v Zakonu o Odvetniški tarifi ali tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov). Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV(1) že vsebovan. Po prepričanju višjega sodišča torej tožeča stranka nima nobene podlage, da toženi stranki, poleg tega kar določa tarifa, zaračuna še kaj drugega, kar z drugimi besedami pomeni, da je v ceni, določeni s tarifo, že vsebovan tudi DDV.

8. Celo če bi šteli, da DDV v ceni, določeni s tarifo, ni zajet (to bi pomenilo, da je cena, določena s tarifo, neto cena, ki ji je treba, če je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV, davek prišteti), po stališču odločbe Sodišča Evropske unije C-249/12 in C-250/12(2) tožeča stranka DDV ne more prišteti k ceni. Sodišče Evropske unije v citirani odločbi zapiše, da je namen sistema DDV obremeniti zgolj končnega potrošnika (glej zlasti točko 34 citirane sodbe(3)). Tožena stranka v obravnavani zadevi ni končni potrošnik. Ob smiselni uporabi stališča SEU bi lahko tožeča stranka toženi stranki dodatno (torej tako, da bi ga prištela k ceni, določeni s tarifo) obračunala DDV, le če bi tožena stranka DDV še lahko izterjala od končnega potrošnika. To pa je v razmerju, kot je obravnavano (ko je pogodbeno razmerje med toženo stranko in končnimi potrošniki po naravi stvari že zaključeno(4)), praktično nemogoče. Prevalitev DDV na toženo stranko v tej situaciji bi bila v nasprotju s temeljnim načelom Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da je DDV davek na potrošnjo, ki ga mora plačati končni potrošnik. Glede na vsebino tarife Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del tožena stranka tudi ni bila dolžna računati s stališčem, da je cena v Pravilniku neto cena.

9. Pritožba tožeče stranke torej ni utemeljena, razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo.

Glede sklepa

10. Tožena stranka ima prav, ko navaja, da pravica do pravnega sredstva ne sme biti pogojena s tem, ali nekdo zmore plačati sodno takso ali ne. Vendar ima taksni zavezanec možnost v primeru, ko sodne takse ne zmore plačati, predlagati oprostitev plačila, ki vsebuje tudi delno oprostitev ali odlog. Stranki, ki sodne takse ne zmore plačati, je torej dana pravica do pravnega sredstva. Tožena stranka je predlog za taksno oprostitev(5) sicer vložila, a listin, s katerimi bi ga utemeljila, kljub konkretnemu pozivu sodišča prve stopnje (sklep s 16. 1. 2015, ki ga je tožena stranka prejela 21. 1. 2015) ni predložila. Njen predlog je bil zato s sklepom s 3. 3. 2015 (ki ga je prejela 10. 3. 2015) zavržen. Zoper tak sklep se tožena stranka ni pritožila. Poleg tega niti v obravnavani pritožbi ne navede ničesar takšnega, da bi bilo mogoče sklepati, da popolnega predloga za plačilo sodne takse ni mogla vložiti. V takšni situaciji ob odločitvi o tem, da se pritožba šteje za umaknjeno, ni mogoče govoriti o nedopustnem posegu v pravico do pravnega sredstva.

11. Tudi pritožba tožene stranke torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 1. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Op. št. (1): Oziroma pred uvedbo tega drug prometni davek.

Op. št. (2): Situacija je primerljiva z obravnavano.

Op. št. (3): Ta se sklicuje še na sodbo Elida Gibbs C-317/94, točka 19 in sklep z 9. decembra 2011 v zadevi Connoisseur Belgium, C-69/11, točka 21. Op. št. (4): V primerih javne priobčitve glasbenih del je to še bolj plastično vidno takrat, ko je tožena stranka prireditelj javne prireditve, ki svoje plačilo dobi, ko proda vstopnice.

Op. št. (5): Gre le za predlog brez vsake vsebine ali utemeljitve.