Jedro

Sestava komisije za pritožbe ni bila možna iz zaposlenih pri Zagovorniku, zato je predstojnik organa z imenovanjem komisije iz drugih državnih organov postopal pravilno in tudi ustavnopravnoskladno.

Obseg pristojnosti komisije za pritožbe iz delovnega razmerja je določen v 35. členu ZJU, zato ni mogoče očitati, da bi morala komisija za pritožbe opraviti tudi presojo Akta o sistemizaciji delovnih mest pri organu (v smislu tožbenega očitka diskriminacije), še zlasti, ker je sprejem tovrstnih aktov avtonomna odločitev delodajalca, ker je v njegovi pristojnosti, da si organizira delovni proces. Zato se ni možno v tem upravnem sporu spuščati v vprašanje, ali so bili podani razlogi za določitev tega pogoja ali ne, kot tudi, da je iz postopka izostala analiza potrebnosti takega pogoja za razpisano delovno mesto.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom prvostopenjski organ tožnika ni uvrstil v izbirni postopek za zasedbo prostega delovnega mesta Samostojni svetovalec Zagovornika v Kabinetu Zagovornika načela enakosti.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil v skladu s prvim odstavkom 58. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) objavljen javni natečaj za delovno mesto Samostojni svetovalec Zagovornika v Kabinetu Zagovornika načela enakosti. Za izvedbo izbirnega postopka je bila na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZJU imenovana natečajna komisija, ki je pregledala prispele vloge in preverila izpolnjevanje natečajnih pogojev pri prijavljenih kandidatih. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje pogoja glede zahtevane smeri izobrazbe - družbene vede. Zahtevano smer izobrazbe je komisija preverjala s pomočjo klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja - KLASISUS-P, ki smer izobrazbe - družbene vede, uvršča v področje pod šifro 31. Iz prijave tožnika izhaja, da ima pridobljeno izobrazbo pravne smeri, ki je na podlagi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja - KLASIUS-P uvrščena pod šifro 38. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s klasifikacijo KLASIUS, ki se v RS uporablja na podlagi Uredbe o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja, se smer izobrazbe družbene vede uvršča v področje pod šifro 31, medtem ko se izobrazba tožnika po pretvorbi v novo klasifikacijo KLASIUS P-16 (sprememba te Uredbe, št. 8/17) uvršča v področje pod šifro 42. Tožnik torej zakonito ni bil uvrščen v izbirni postopek. Ta pogoj pa tudi ni diskriminatoren, saj je v skladu z veljavnim Pravilnikom o sistemizaciji, iz opisa nalog razpisanega delovnega mesta pa po mnenju organa tudi izhaja, da zahtevano smer izobrazbe narekuje narava dela. Tožnik tudi ni bil neenakopravno obravnavan, saj se tudi drugi kandidati, ki niso izpolnjevali pogoja izobrazbe, niso uvrstili v izbirni postopek.

4. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z tožbenim razlogom bistvene kršitve pravil postopka je uvodoma izpostavil, da nihče od članov pritožbene komisije ni zaposlen pri toženki, temveč so tretje osebe, zaposlene na drugih ministrstvih, kar samo po sebi ni nezakonito, vendar ne smejo imeti pri tem organu večine. Na tak način je toženka prepustila svojo pristojnost odločanja zaposlenim v izvršilni veji oblasti, ki po naravi stvari ne morejo odločati v imenu in za račun organa. To je v nasprotju ne samo z 28. do 31. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč tudi z načelom delitve oblasti. Tožniku ni bila dano, da bi se izjavil o odgovoru na pritožbo prvostopenjskega organa, v katerem se je ta očitno odzval na njegove ključne očitke. Tudi ob vpogledu v spis tožnik te izjave ni našel, po pojasnilu uradnice naj bi bila dana ustno, kar je v nasprotju z ZUP, saj ni jasno, kdo jo je dal in kdaj. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Povzemanje argumenta (da ''iz pojasnil organa prve stopnje izhaja, da se na navedenem delovnem mestu ne opravljajo naloge pravne narave'') v drugostopenjskem sklepu, ob tem, da izjave s tem argumentom v spisu ni, je protispisno in arbitrarno. Drugostopenjskega sklepa tudi ni mogoče preizkusiti, saj ni navedene pravne podlage, ni navedeno, katera izobrazba po vsebini ustreza delu na razpisanem delovnem mestu, ni razlogov glede primarnega očitka o očitni diskriminaciji. Organ bi moral preko testa sorazmernosti izkazati, da je pogoj izobrazbe smeri družbene vede bistven za zasedbo tega delovnega mesta. S tako obrazložitvijo je tožniku kršen 25. člen Ustave. Organ se je namesto tega spustil v razlogovanje, zakaj izobrazba pravne smeri ni nujno potrebna. Ni niti jasno, katere naloge se na tem delovnem mestu opravljajo in v čem je to povezano z zahtevano smerjo izobrazbe, predvsem pa, zakaj jih ne bi mogel opravljati npr. prav za diskriminacijo specializiran pravnik. Drugostopenjski organ tudi ni pojasnil, zakaj ne bi mogel presojati vsebine splošnega internega akta, ki ureja sistemizacijo in pogoje za zasedbo delovnih mest. Očitno bi bil pri presoji zakonitosti akta z vidika materialnega prava njegovo vsebino dolžan presojati, še zlasti še dopušča sistemsko diskriminacijo. ZJU v 79. členu zgolj skrajno široko dopušča, da se kot pogoj pri zaposlitvi lahko določi tudi smer izobrazbe, kar ni sporno. Ni razlogov za določitev takega pogoja. V zvezi s tožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je tožnik opozoril (ponovno) na izostanek analize delovnih mest in pogoja izobrazbe v tej zvezi. V zvezi s tožbenim razlogom napačne uporabe materialnega prava pa je še navedel, da je toženka s takim odločanjem kršila tudi 14. člen Ustave, saj mu je odvzela možnost zaposlitve pod enakimi pogoji - prepoved diskriminacije zaradi izobrazbe. Pri pravnem urejanju diskriminacije je določanje možnih izjem treba tolmačiti restriktivno. To velja tudi pri tolmačenju dopustnosti poklicnih zahtev glede na ZDR-1 in ZVarD. Zahtevana izobrazba očitno ne predstavlja bistvenega in odločilnega pogoja za navedeno delo oziroma takšna zahteva nima legitimnega cilja, ni nujno potrebna, kaj šele sorazmerna. Delodajalec mora dokazati, da je izobrazba bistven in odločilen pogoj (šesti odstavek 6. člena ZDR-1 in 40. člena ZVarD). S takim ravnanjem je bil diskriminiran, kršene so mu bile ustavne pravice (49. člen, 43. člen, 44. člen, 22. in 25. člen Ustave). Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, ugotovi, da je akt nezakonit in grobo krši pravice tožnika, odpravi oba sklepa in zadevo vrne v ponovno odločanje organu, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma prerekala vse navedbe v tožbi, povzela potek postopka in vsebino aktov. Navedla je, da tožnik izpodbija pogoj izobrazbe v postopku javnega natečaja. Pogoj za zahtevano delovno mesto izhaja iz Akta o sistemizaciji, sprejemanje tega akta pa sodi med avtonomne odločitve zakonodajalca. Tako tudi Višje sodišče v X Pdp 351/2017. Za presojo skladnosti Akta o sistemizaciji z zakonom ter kolektivnimi pogodbami je pristojno Delovno in socialno sodišče po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS). Tudi sestava pritožbene komisije je v skladu z ZJU (35. do 39. člen). Sicer gre pa za nov in kadrovsko majhen organ, ki v času imenovanja pritožbene komisije niti ni imel dovolj zaposlenih lastnih javnih uslužbencev, da bi bila sestava komisije možna. Morebitno pojasnilo organa prve stopnje v zvezi z naravo nalog na tem delovnem mestu ne obstaja, saj je organ prve stopnje nikoli ni dal in je komisija od njega ni zahtevala. Zato ta izjava ni evidentirana v spisu. Pri vpogledu v spis, kjer sta bili prisotni tam navedeni uslužbenki, pa nobena od njiju ni dala pojasnila o ''ustno dani izjavi''. V zvezi s tem je predlagano njuno zaslišanje. Besedilo ''iz pojasnil organa prve stopnje..'' se nanaša na ugotovitev komisije, ki temelji na posredovani dokumentaciji. Drugostopenjski sklep ima vse zahtevane sestavine po ZUP. Tožnik pa je bil seznanjen, da se v tem postopku presoja individualni upravni akt in ne interni akt organa. Toženka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V tem primeru je sporna odločitev organa o neuvrstitvi tožnika v izbirni postopek zaradi neustrezne pridobljene izobrazbe (tožnik ima pridobljeno izobrazbo pravne smeri, zahtevana je bila izobrazba smeri družbene vede, kar med strankama ni sporno). Podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je 61. a člen ZJU. Po tej določbi se kandidati, ki ne izpolnjujejo natečajnih pogojev, ne uvrstijo v izbirni postopek, o čemer se vsakemu kandidatu izda sklep.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil na podlagi 58. člena ZJU objavljen javni natečaj za zasedbo uradniškega delovnega mesta Samostojni svetovalec Zagovornika v Kabinetu Zagovornika načela enakosti, s podrobnim opisom delovnega mesta (neposredna pomoč pri vodenju strokovnih nalog na delu delovnega področja organa, vodenje projektnih skupin za najzahtevnejše in ključne projekte, samostojno oblikovanje ključnih sistemskih rešitev in drugih najzahtevnejših gradiv, ipd), z zahtevano izobrazbo po Klasiusu 170 visokošolska 2. stopnje, visokošolska univerzitetna (prejšnja), 310 Družbene vede (še podrobneje opredeljeno), ter ostali podatki. Za izvedbo izbirnega postopka je bila izbrana natečajna komisija v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZJU, ki je tudi izdala prvostopenjski sklep, v nadaljevanju pa je bila na podlagi 35. do 37. člena ZJU izbrana še komisija za pritožbe iz delovnega razmerja.

9. Tožnik uvodoma ugovarja sestavi članov komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, pri čemer kot bistveno izpostavlja, da nihče od njenih članov ni zaposlen pri toženki, kar pomeni, da je bilo odločanje prepuščeno izvršilni veji oblasti, ki po mnenju tožnika ne morejo odločati v imenu in za račun organa.

10. Sestavo komisije za pritožbe urejajo členi 35 do 37 ZJU. Člen 35 določa, da o pritožbah zoper odločitve o pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, zoper kršitve pravic iz delovnega razmerja in o drugih vprašanjih, kadar zakon tako določa, odloča pristojna komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: komisija za pritožbe) (prvi odstavek). O zadevah iz prejšnjega odstavka odločajo naslednje komisije za pritožbe: 1. za javne uslužbence pri organih državne uprave in pravosodnih organih komisija za pritožbe pri vladi; 2. za javne uslužbence pri drugem državnem organu komisija za pritožbe pri tem državnem organu; 3. za javne uslužbence pri upravah lokalne skupnosti komisija za pritožbe pri reprezentativnih združenjih lokalnih skupnosti; če se ta komisija ne organizira, odloča o pritožbah komisija iz 1. točke tega odstavka (drugi odstavek). Komisijo sestavljajo predsednik in člani (tretji odstavek). Predsednika in člane komisije za pritožbe iz 2. točke drugega odstavka 35. člena ZJU imenuje in razreši državni organ, pri katerem komisija deluje (36. člen). V 37. členu so navedeni pogoji za imenovanje oziroma razrešitev predsednika in članov komisije za pritožbe. Glede na vsebino povzetih določb naj bi bila komisija za pritožbe res sestavljena iz zaposlenih pri tem državnem organu, torej v tem primeru pri Zagovorniku načela enakosti, kar pa v obravnavanem primeru ne predstavlja kršitve določb postopka iz naslednjih razlogov: Kot je toženka pojasnila v odgovoru na tožbo, je bila taka sestava komisije za pritožbe (torej komisija sestavljena iz predsednika/ce in članov/ic, zaposlenih pri drugih ministrstvih) edino možna glede na nov in kadrovsko razmeroma majhen organ, čemur velja pritrditi, še zlasti, ker je bila v postopku najprej izbrana natečajna komisija (prvostopenjski organ), sestavljena iz zaposlenih pri Zagovorniku, ki je tudi izdala izpodbijani sklep. To pa pomeni, da mora o pritožbah, vloženih zoper akt, ki jih izda prvostopenjski organ, odločati organ (komisija za pritožbe) z drugimi člani oziroma v drugi sestavi. Nasprotno bi namreč pomenilo, da o pravnem sredstvu zoper akt organa odloča organ, ki je akt izdal, kar bi bilo v nasprotju s 25. členom Ustave, tj. pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva, s katerim se zagotavlja spoštovanje načela inštančnosti (tudi) pri odločanju državnih organov, kadar ti odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih interesih (odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-309/94 z dne 28. 2. 1996). Ker torej sestava komisije za pritožbe ni bila možna iz zaposlenih pri Zagovorniku, je predstojnik organa (tj. Zagovornik) z imenovanjem komisije iz drugih državnih organov (Ministrstva za javno upravo ter Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti) postopal pravilno in tudi ustavnopravnoskladno. Iz tožbenih navedb pa tudi ne izhaja, v čem naj bi bila sestava komisije za pritožbe v nasprotju s členi 28 do 31 ZUP (te določbe predpisujejo, katera uradna oseba je pooblaščena za postopek in za odločanje in katere pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita mora izpolnjevati), zato preizkus tega ugovora že zaradi njegove pavšalnosti ni mogoč.

11. Nadalje tožnik ugovarja, da je prvostopenjski organ očitno odgovoril na pritožbene očitke, kar pa njemu ni bilo dano v izjavo. Tega (da bi prvostopenjski organ odgovoril na pritožbo tožnika) podatki spisa ne potrjujejo, zato posledično ni mogoče govoriti o kršitvi kontradiktornosti, tj. da tožniku ni bil dan v izjavo ta odgovor. Tako sklepanje tožnik sicer utemeljuje s stavkom, zapisanim v obrazložitvi drugostopenjskega sklepa, da ''iz pojasnil organa prve stopnje izhaja, da se na navedenem delovnem mestu ne opravljajo naloge pravne narave'', vendar (in kot je navedla tudi toženka v odgovoru na tožbo) ta ugotovitev drugostopenjskega organa temelji na dokumentaciji spisa (npr. iz podrobnega opisa delovnega mesta - op. sod.). Zato tudi ni možno slediti argumentaciji tožnika, da je bila ta izjava podana ustno, kot naj bi mu povedala uradnica in kar bi bilo v nasprotju z ZUP.

12. Tožnik še ugovarja nezadostni obrazložitvi drugostopenjskega sklepa (da ni navedene pravne podlage, da ni podane razlage ustreznosti izobrazbe za prosto delovno mesto, da ni razlogov glede očitka diskriminacije), vendar tudi s tem ne more biti uspešen, saj so po oceni sodišča v zadostni meri presojani vsi pritožbeni razlogi, bistveni za odločitev, to pa je, da tožnik nima zahtevane izobrazbe glede na objavljen javni natečaj in predpise, ki so bili podlaga za njegovo objavo, in da je bil enako obravnavan kot ostali kandidati, ki (tudi) nimajo zahtevane izobrazbe.

13. Drugostopenjski organ se je tudi izjasnil o skladnosti vsebine javnega natečaja s prvim odstavkom 79. člena ZJU in Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Zagovornika načela enakosti.

14. V prvem odstavku 79. člena ZJU so določeni pogoji za uradniška delovna mesta (za kar v tem primeru gre) in sicer se kot pogoj za opravljanje dela poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določi naziv, smer izobrazbe, funkcionalna in specialna znanja ter posebne sposobnosti, lahko pa tudi drugi pogoji, če tako določa zakon. Iz vsebine te določbe tako še na prvi pogled ni mogoče sklepati, da organ kot pogoj lahko določi smer izobrazbe, temveč ga določi in ga tako določenega mora potem tudi upoštevati. Neupoštevanje v natečaju določenega pogoja bi namreč nedvomno pomenilo diskriminatorno obravnavo kandidatov.

15. Obseg pristojnosti komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pa je določen v že citiranem 35. členu ZJU, zato ni mogoče očitati, da bi morala komisija za pritožbe opraviti tudi presojo Akta o sistemizaciji delovnih mest pri organu (v smislu tožbenega očitka diskriminacije), še zlasti, ker je sprejem tovrstnih aktov avtonomna odločitev delodajalca, ker je v njegovi pristojnosti, da si organizira delovni proces. Zato se ni možno v tem upravnem sporu spuščati v vprašanje, ali so bili podani razlogi za določitev tega pogoja ali ne, kot tudi, da je iz postopka izostala analiza potrebnosti takega pogoja za razpisano delovno mesto. Za presojo skladnosti splošnih aktov delodajalca (med katere sodi tudi Akt o sistemizaciji) z zakonom in s kolektivnimi pogodbami pa je pristojno Delovno sodišče (c. točka 6. člena ZDSS). Tako tudi sodna praksa (npr. sodba VDSS, X Pdp 351/2017 z dne 18. 10. 2107).

16. Zaradi zgoraj povedanih razlogov sodišče tudi ne sledi tožbenemu ugovoru napačne uporabe materialnega prava, posledično pa tožniku tudi niso bile kršene ustavne pravice.

17. Glede na to je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je na zakonu utemeljena.

18. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) in ne po opravljeni glavni obravnavi, ker dejstva, ki so podlaga za odločitev (da tožnik nima izobrazbe, ustrezne za razpisano delovno mesto), v zadevi niso bila sporna.

19. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.