Jedro

Kot pravilno izpostavljeno v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, zgolj na podlagi finančnega stanja družbe A. d.o.o. oziroma denarnih sredstev na računih, odprtih pri BANKI 1 d.d. (negativno stanje) in BANKI 2 d.d. (pozitivno stanje, ki pa ni zadoščalo za poplačilo drugega računa oziroma skupnega zneska obeh, pod obtožbo navedenih računov) ter v zvezi s tem izvedenih številnih dokazov, ne gre utemeljeno sklepati, da bi obdolženi (že ob naročilu, kot zatrjevano po obtožbi) lahko predvidel, da obveznosti družbe A. d.o.o. v dogovorjenem roku ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene. Pritožbeno namreč ostane prezrta izpoved C. C. tudi v delu, ko je glede zadevnih računov jasno in določno povedala, da inkriminirana računa nista bila plačana, ker sta bila oba predmet reklamacije, ki pa niso bile rešene.

Posledično je vso nadaljnje pritožbeno polemiziranje o obstoju finančnih sredstev, zadostnih za vsaj delno plačilo zapadlih računov družbe D., odvečno in predvsem brez teže, ki bi lahko omajala pravilnost prvostopenjsko sprejetih zaključkov.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 43622/2018 z dne 18. 4. 2023 obdolženega B. B. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice, odvetnice E. E., proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovano družbo D. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 13.129,64 EUR s pripadki napotilo na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da spozna obdolženega B. B. za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ter mu izreče pogojno obsodbo, v okviru katere mu naj določi kazen zapora v trajanju šest mesecev in preizkusno dobo dveh let, s posebnim pogojem, da v roku šest mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi D. d.o.o. poravna nastalo premoženjsko škodo v višini 13.129,64 EUR. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjeni senat. 3. Na pritožbo višje državne tožilke je po zagovornici odgovoril obdolženi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožilstva zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5. Kršitev kazenskega zakona višja državna tožilka uveljavlja zgolj uvodoma in to zgolj na načelni ravni, vendar z ničemer ne obrazloži, katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana. Tovrstnih kršitev pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Ob tem pripominja, da je pritožnik dolžan kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti in utemeljiti, kar predstavlja nujen pogoj, da lahko pritožbeno sodišče utemeljenost graje, naslovljene na sodišče prve stopnje, preizkusi. Ni dovolj, da se pritožnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, brez da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

6. V jedru višja državna tožilka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj ne soglaša z izrekom oprostilne sodbe. Poudarja, da je sodišče prve stopnje napravilo zmoten zaključek o neizkazanosti elementov očitanega kaznivega dejanja v ravnanju obdolženega. Vztraja na prepričanju, da je storitev inkriminiranega dejanja obdolženemu dokazana, medtem ko sodišču prve stopnje očita nekritično sledenje obdolženčevemu zagovoru. Meni, da pa je ob tem povsem spregledalo interes obdolženega, ki se želi s sklicevanjem na stvarne napake zgolj izogniti plačilu civilno pravne terjatve v razmerju do oškodovane družbe.

7. Vendar nima prav. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo. Na tej podlagi je napravilo tudi prepričljiv zaključek, da obdolženemu B. B. ni dokazano, da bi s svojim ravnanjem izpolnil znake očitanega mu kaznivega dejanja. Posledično ga je očitkov obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP utemeljeno oprostilo, sprejeto meritorno odločitev pa je v točkah 7 do 21 izpodbijane sodbe tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Z izčrpnimi in smiselnimi razlogi se pritožbeno sodišče strinja, jih povzema in se nanje v zaobid nepotrebnemu ponavljanju v celoti dosledno sklicuje.

8. Pritožbena izvajanja višje državne tožilke, v katerih se zavzema predvsem za drugačno oceno izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, pravilnosti oprostilnega izreka izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi celostnega zagovora, obširno povzetega v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe, izpovedi v okviru dokaznega postopka zaslišanih prič F. F., G. G. in C. C., listinske dokumentacije in fotografij napak na tuš kabinah utemeljeno zaključilo, da po izvedenem postopku ni dokazano, da je obdolženi B. B. pri sklenitvi in izvajanju posla med družbo A. d.o.o. kot naročnikom in družbo D. d.o.o. kot dobaviteljem sanitarne opreme, preslepil F. F. s prikrivanjem, da obveznosti družbe A. d.o.o. ne bodo izpolnjene. Pravilno je ocenilo, da je zagovor obdolženega, ki se nanaša na uveljavljanje stvarnih napak na določenih dobavljenih tuš kabinah in izpoved priče C. C., ki obdolženčev zagovor v bistvenem potrjuje, šteti za prepričljivejšega od izpovedi prič, predstavnikov oškodovane družbe D. d.o.o., F. F. in G. G. Slednja nista izpovedovala povsem skladno, kar izrecno izhaja iz opažanj prvostopenjskega sodišča v točkah 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Priča C. C., v družbi A. d.o.o. zaposlena kot administratorka, je nazorno pojasnila, da je prvi račun z dne 12. 11. 2015 knjižila, ker je bil potrjen, nato pa jo je tik pred zapadlostjo poklical obdolženi in ji rekel, naj tega računa ne knjiži, saj so pri čiščenju tik pred odpremo ugotovili skrite napake v materialu dobavljenega blaga, ki ga bodo reklamirali. Sanacijo so poravnali na svoje stroške v višini 750,00 EUR, pri čemer pa je bil tudi drugi račun, izdan s strani družbe D. d.o.o., predmet reklamacije in ga iz tega razloga ni knjižila v računovodske evidence, kar je povsem ustaljena praksa poslovanja: račun, glede katerega je podana reklamacija, se zavrne in posledično ne knjiži. Ob tem pritožbena izvajanja zaobidejo dejstvo, da izpoved C. C. glede knjiženja zadevnih računov potrjuje tudi listinska dokumentacija, konkretno izpis odprtih postavk, ki jih ima družba A. d.o.o. do družbe D. d.o.o. z dne 18. 3. 2021, reklamacijska zapisnika z dne 11. 12. 2015 in 8. 1. 2016 ter fotografije. Gre za medsebojno skladne oziroma dopolnjujoče se dokaze, v razmerju do katerih prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenega tehtnega razloga podvomiti v njihovo pristnost in verodostojnost. 9. Kot pravilno izpostavljeno v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, zgolj na podlagi finančnega stanja družbe A. d.o.o. oziroma denarnih sredstev na računih, odprtih pri BANKI 1 d.d. (negativno stanje) in BANKI 2 d.d. (pozitivno stanje, ki pa ni zadoščalo za poplačilo drugega računa oziroma skupnega zneska obeh, pod obtožbo navedenih računov) ter v zvezi s tem izvedenih številnih dokazov, ne gre utemeljeno sklepati, da bi obdolženi (že ob naročilu, kot zatrjevano po obtožbi) lahko predvidel, da obveznosti družbe A. d.o.o. v dogovorjenem roku ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene. Pritožbeno namreč ostane prezrta izpoved C. C. tudi v delu, ko je glede zadevnih računov jasno in določno povedala, da inkriminirana računa nista bila plačana, ker sta bila oba predmet reklamacije, ki pa niso bile rešene. Nenazadnje pa tudi iz ugovora zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 25292/2016 z dne 16. 3. 2016 izhaja, da so se na nekaterih dobavljenih izdelkih pojavile napake, ki so jih popravili na svoje stroške in da je bila družba D. d.o.o. kot upnik o tem obveščena, vendar kljub temu do sporazumne rešitve med družbama ni prišlo. Posledično je vso nadaljnje pritožbeno polemiziranje o obstoju finančnih sredstev, zadostnih za vsaj delno plačilo zapadlih računov družbe D., odvečno in predvsem brez teže, ki bi lahko omajala pravilnost prvostopenjsko sprejetih zaključkov.

10. Da bi obdolženi že ob samem naročilu imel namen preslepitve družbe D. d.o.o. s prikrivanjem, da plačilo dobavljenih korit in tuš kabin ne bo poravnano, tožilstvu ni uspelo dokazati. Med drugim tudi zato, ker sta bila obdolženi in pooblaščenec D. d.o.o. oziroma v družbi tedaj zaposlena G. G. v medsebojnem dialogu (nekaj telefonskih razgovorov in elektronska pošta, kot izhaja iz točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Vse to je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz predstavljenih razlogov izpodbijane sodbe. Prav zato pritožba višje državne tožilke, ki kljub navedenemu pri obdolžencu z lastno oceno izvedenih dokazov, vztraja na obstoju preslepitvenega namena, ne more biti uspešna. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da dokazno breme v kazenskem postopku nosi tožilec, ki mora krivdo obdolženega dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in zatorej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženi storil obravnavano kaznivo dejanje v obsegu in na način, kot se mu po obtožbi očita, čemur pa v predmetni kazenski zadevi ni bilo zadoščeno.

11. V ostalem pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča. Ker tudi pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi višje državne tožilke odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.