Jedro

Začasne odredbe, izdane po predlogu tožnice, ni mogoče izvršiti, ker ne konkretizira premičnin toženih strank, s katerimi po začasni odredbi ne bi smeli razpolagati, zato njenemu predlogu za izdajo takšne začasne odredbe ni mogoče ugoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je ta predlagala, da se prvo in drugotoženi stranki prepove vsakršno razpolaganje s premičninami v njuni posesti do dneva pravnomočnosti sodbe v tej zadevi in še 45 dni po pravnomočnosti sodbe (1. točka predloga), da se dolžnikom prvotožene stranke prepoveduje, da bi prvotoženi stranki poplačali njene terjatve ali ji izročili dolgovane stvari, prvotoženi stranki pa se prepove sprejeti dolgovane zneske ali stvari, izterjati terjatve ali razpolagati z njimi do dneva pravnomočnosti sodbe v tej zadevi in še 45 dni po pravnomočnosti sodbe (2. točka predloga), da se dolžnikom drugotožene stranke prepoveduje, da bi drugotoženi stranki poplačali njene terjatve ali ji izročili dolgovane stvari, drugotoženi stranki pa se prepoveduje sprejeti dolgovane zneske ali stvari, izterjati terjatve ali razpolagati z njimi do dneva pravnomočnosti sodbe v tej zadevi in še 45 dni po pravnomočnosti sodbe (3. točka predloga), da se organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima drugotožena stranka odprte bančne račune, naloži, da morajo drugotoženi stranki ali komu drugemu po nalogu drugotožene stranke, odreči izplačilo denarnega zneska v višini 3.462,20 EUR, povečanega za zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 1.248,72 EUR od dne 17. 2. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.594,33 EUR od dne 17. 3. 2012 dalje do plačila, od zneska 619,15 EUR pa od dne 19. 4. 2012 dalje do dne plačila, z računa, katerega imetnica je drugotožena stranka, od dneva pravnomočnosti sodbe v tej zadevi in še 45 dni po pravnomočnosti (4. točka predloga), da naj v primeru kršitve 1. ali 3. točke sodišče drugotoženi stranki naloži denarno kazen v višini 4.500,00 EUR, ki se bo v primeru kršitve tega sklepa na vsakokratni predlog tožnice izvršila uradoma, skladno z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju, hkrati pa bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo denarno kazen, višjo kot v tem sklepu za primer, da drugotožena stranka, kljub izrečeni kazni še vedno ne bo spoštovala začasne odredbe (5. točka predloga), da naj v primeru kršitve 1. ali 2. točke sodišče prvotoženi stranki naloži denarno kazen v višini 4.500,00 EUR, ki se bo v primeru kršitve tega sklepa na vsakokratni predlog tožnice izvršila uradoma, skladno z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju, hkrati pa bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo denarno kazen, višjo kot v tem sklepu za primer, da prvotožena stranka, kljub izrečeni kazni še vedno ne bi spoštovala začasne odredbe (6. točka predloga).

Zoper sklep se iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tožene stranke (pravilno: tožeča stranka) in predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in toženima strankama naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je predlog tožeče stranke nesubstanciran in da ga ni mogoče izvršiti. Tožeča stranka je dovolj natančno opredelila, da gre za premičnine v posesti toženih strank, kar omogoča identifikacijo premičnin, na katere se prepoved razpolaganja razteza. Zakon o izvršbi in zavarovanju v 1. točki 1. odstavka 271. člena nikjer ne določa, da bi moral tožnik oziroma upnik navesti, na katere premičnine specifično naj se prepoved nanaša. Ker pa sodišče prve stopnje v tem delu ni obravnavalo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep v tem delu takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Prav tako je napačen in samovoljen zaključek sodišča prve stopnje, da bi toženi stranki z morebitno prodajo svojih premičnin dobili dodatna finančna sredstva, ker ne temelji na dejstvih, iz katerih bi izhajalo, da razpolaganje s premičninami nujno pomeni povečanje sredstev za poplačilo obveznosti do tožnice.

Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala subjektivne nevarnosti za izvršbo, saj se tožnica sklicuje na namerno neplačevanje zaostalih obveznosti obeh toženih strank do svojih sedanjih in bivših zaposlenih, navaja pa tudi konkretna ravnanja toženih strank, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Resničnost tožničinih zatrjevanj pa se da preveriti tudi na Inšpektoratu RS za delo.

Sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ocenilo, da pomeni prepoved izplačil denarnih sredstev z računa drugotožene stranke njej sami ali komu drugemu kršitev načela sorazmernosti skladno s 3. členom ZIZ, saj je tožnica zavarovanja predlagala le v obsegu njene terjatve do toženih strank. Tožnica je tudi konkretno navedla in izkazala za verjetno, zakaj bo drugotožena stranka utrpela zgolj neznatno škodo, zato je zaključek sodišča prve stopnje napačen in neobrazložen, kar je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS,. št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe je pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh pomembnih razlogov, zato se sklep da preizkusiti.

V individualnem delovnem sporu lahko izda sodišče začasno odredbo za zavarovanje terjatve skladno s 43. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člena ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja.

Tožnica je podala predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. ZIZ v 1. odstavku 270. člena določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora kumulativno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ). Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.(4. odstavek 270. člena ZIZ). ZIZ v 271. členu določa, da sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, za katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ker ima po določbi 368. člena ZIZ sklep, s katerim sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, učinek sklepa o izvršbi, je potrebno v predlogu navesti vse podatke, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi in tako med drugim tudi predmet in sredstvo izvršbe, saj sodišče lahko izda začasno odredbo le v okviru predloga, če ni pogojev za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. To pomeni, da posledice neustrezno postavljenega predloga za izdajo začasne odredbe nosi predlagatelj sam.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da začasne odredbe izdane po predlogu tožnice ni mogoče izvršiti. Predlog pod točko 1 ne konkretizira premičnin toženih strank, s katerimi po začasni odredbi ne bi smeli razpolagati, zato bi bil sklep, če bi bilo predlogu ugodeno, v tem delu neizvršljiv. Prav tako ne bi bil izvršljiv sklep o začasni odredbi po predlogu tožeče stranke pod točko 4 predloga, saj iz njega ni razvidno niti katerim organizacijam za plačilni promet naj bi se prepovedalo izplačilo denarnih zneskov, niti s katerih bančnih računov. Zgolj navedba, da gre za račune drugotožene stranke, za izvršljivost ni zadostna. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da tudi ni mogoče doseči izdaje začasne odredbe zoper tretje neidentificirane osebe, saj tožeča stranka v 2. in 3. točki predloga ni opredelila dolžnikov prve in drugotožene stranke, katerim naj bi se prepovedalo poplačilo terjatev in vrnitev dolgovanih stvari strankama. Glede na navedeno tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da po predlogu tožeče stranke sodišče prve stopnje ni moglo izdati predlagane začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je verjetnost tožničine terjatve izkazana, ni pa podan nobeden od ostalih pogojev po 270. členu ZIZ. Tožnica je v predlogu opisala samo okoliščine, iz katerih objektivno izhaja, da ima prvotoženka blokirane vse transakcijske račune ter da je odsvojila del svojega premoženja na drugotoženo stranko. Zato pa tožnica zgolj pavšalno navaja, da si s kršenjem pravic delavcem in zaradi ponavljajočih se inšpekcijskih nadzorov, zmanjšuje vrednost svojega premoženja. Tako tožnica zatrjuje objektivno nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, ne pa tudi subjektivne nevarnosti, saj sedanjega aktivnega ravnanja toženih strank v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve njene denarne terjatve ne izkazuje. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka ni izkazala, da z izdano začasno odredbo ne bo utrpela znatne škode.

Kot je že navedeno, predlog za izdajo začasne odredbe ni tak, da bi sodišče na njegovi podlagi izdalo izvršljiv sklep o začasni odredbi, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog zavrnilo, pravilna. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena istega zakona).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.