Jedro

Pravni interes in s tem aktivna legitimacija stranke za uveljavljanje ničnosti se presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da bi morala imeti v tej zadevi morebiti ugotovljena ničnost uporabnega dovoljenja neposredni vpliv na izboljšanje tožničinega pravnega položaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničina predloga za ukrepanje po nadzorstveni pravici zoper uporabno dovoljenje št. 351-489/2008-318 z dne 10. 5. 2013 (1. točka izreka) in za izrek ničnosti istega uporabnega dovoljenja (2. točka) ter odločila, da stroškov postopka ni bilo (3. točka). Iz obrazložitve izhaja, da tožnica za uveljavljanje izrednih pravnih sredstev ne izkazuje pravnega interesa, saj v svojih vlogah ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (2. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Glede ukrepanja po nadzorstveni pravici organ še ugotavlja, da je rok za zahtevano ukrepanje iz razloga po 3. točki prvega odstavka in po drugem odstavku 274. člena ZUP že potekel. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi zatrjuje nepravilnosti postopka, v katerem je upravni organ 10. 5. 2013 izdal uporabno dovoljenje za bencinski servis A. (v nadaljevanju BS). Med drugim opisuje ravnanje inšpektorata, pri katerem je zahtevala ukrepanje zaradi neskladne gradnje BS, in navaja, da uporabno dovoljenje temelji na neresnično izdelanem projektu izvedenih del (PID) št. 66/11 iz oktobra 2011, na neresnični izjavi o zanesljivosti objekta in neresnični izjavi odgovornega vodje izvedenih del ter odgovornega nadzornika iz istega obdobja, v zvezi s čemer so bile odgovorne osebe za izdelavo dokumentacije spoznane za krive v disciplinskih postopkih pred Inženirsko zbornico Slovenije (IZS) in Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS). Uporabno dovoljenje torej temelji na nezakonito izdelani dokumentaciji.

Zatrjuje, da je tudi nično, ker ni bilo izdano za vsa zemljišča iz njene zahteve z dne 7. 3. 2008 (ni bilo izdano za njeni zemljišči parc. št. 183/5 in 183/6 k.o. ...) in ne v okviru dokumentacije, ki jo je vložila skupaj z njo. Temelji namreč na dokumentaciji iz oktobra 2011, ki fizično ni mogla biti sestavni del njene vloge iz leta 2008. Poleg tega je uporabno dovoljenje nično, ker je v nasprotju z gradbenim dovoljenjem z dne 9. 11. 2007. V zvezi z obstojem pravnega interesa opozarja, da sta v tem upravnem postopku dve stranki – investitorja, poleg nje še B. d.o.o., ki pa je v letu 2010 na objektu izvedla nedovoljene posege v nasprotju z omenjenim gradbenim dovoljenjem. Gre za posege znotraj 4 m odmika od parcelne meje z njenimi zemljišči parc. št. 183/6 in 183/7 k.o. ..., za kar ni dala soglasja.

Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se uporabno dovoljenje št. 351-489/2008-318 z dne 10. 5. 2013 odpravi po nadzorstveni pravici iz razloga po 3. točki prvega odstavka in po drugem odstavku 274. člena ZUP oziroma naj se izreče za ničnega iz razlogov po 4. in 5. točki drugega odstavka 274. člena ZUP.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

B. d.o.o. kot lastnica BS, za katerega je bilo izdano uporabno dovoljenje, v odgovoru na tožbo meni, da bi morala tožnica za vložitev tožbe izkazati pravni interes. Ker ga ne (pri tem povzema vsebino odločb Vrhovnega sodišča RS I Up 259/2010, I Up 279/2010, I Up 91/2010, I Up 264/2011, sodb tega sodišča U 263/2006 in I U 1314/2009 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3217/2010), meni, da tožnica očitno zlorablja pravna sredstva. Predlaga, naj sodišče njeno tožbo zavrže oziroma zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica je v zvezi z omenjenim odgovorom poslala še vlogo z dne 8. 1. 2015, v kateri pa v bistvenem ponavlja tožbene navedbe. Meni še, da je kot investitorka stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja in da ima zato pravni interes, da je objekt zgrajen skladno z gradbenim dovoljenjem, neresnično in nezakonito uporabno dovoljenje pa da se odpravi, nato pa tudi posledice neskladne gradnje. Zanika zlorabo pravnih sredstev in predlaga, naj sodišče ugodi njeni zahtevi za odpravo spornega uporabnega dovoljenja.

Tožba ni utemeljena.

O pravnem interesu za vložitev tožbe V tem upravnem sporu je izpodbijan upravni akt o zavrženju tožničinih izrednih pravnih sredstev, vloženih zoper uporabno dovoljenje z dne 10. 5. 2013, ker je bilo ugotovljeno, da za njuno vsebinsko obravnavo ni bila izpolnjena procesna predpostavka – pravni interes vlagateljice. Zato ji ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe, ki se kaže v tem, da bi z uspehom v upravnem sporu in odpravo sklepa o zavrženju dosegla vsebinsko obravnavo razlogov, na katere se sklicuje v predlogih za ukrepanje po nadzorstveni pravici in za izrek odločbe za nično. To pomeni, da bi ji uspeh s tožbo izboljšal njen pravni položaj, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogla doseči. Prizadeta stranka v svojem odgovoru na tožbo s povzemanjem teoretičnih stališč o pravnem interesu ne navaja okoliščin, s katerimi bi v konkretnem primeru lahko vplivala na drugačno stališče glede pravnega interesa za tožbo. Tato je neutemeljena tudi trditev, da naj bi tožnica zlorabljala svojo procesno pravico, da vloži tožbo, saj temelji na predpostavki, da je to storila brez izkazanega pravnega interesa.

O ukrepanju po nadzorstveni pravici Po 3. točki prvega odstavka 274. člena ZUP pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če je organ izdal odločbo brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno. Po drugem odstavku istega člena lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

Ni sporno, da je tožnica zahtevala odpravo uporabnega dovoljenja z dne 10. 5. 2013 iz razlogov po omenjenih določbah. Tako tudi v tožbi uveljavlja navedeni pravni podlagi za odločanje (5. stran tožbe in naslednje), kjer med drugim izraža stališče, da je bilo uporabno dovoljenje izdano brez potrditve drugega organa (nosilcev javnih pooblastil, to je soglasodajalcev iz 90. člena, nadzornika iz 2. točke petega odstavka 89. člena in pooblaščenega inštituta za sanitarno varstvo iz 90. člena Zakona o graditvi objektov, ZGO-1). Zatrjuje še nezakonitost uporabnega dovoljenja, ker je bilo izdano brez predhodno spremenjenega gradbenega dovoljenja z dne 9. 11. 2007, brez predhodne dopolnitve PGD in novih soglasij, ker je bila podlaga za delo komisije za tehnični pregled lažna dokumentacija (PID), ker je bila komisija imenovana nezakonito (brez članov iz vrst soglasodajalcev) in ker k zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja ni bila priložena zakonsko obvezna izjava, s katero bi nadzornik kot drug organ v funkciji nosilca javnih pooblastil potrdil, da so bile med gradnje v projekt vnesene vse spremembe in so te skladne z izdanim gradbenim dovoljenjem. Dovoljenje je bilo torej izdano za neskladno gradnjo, saj so bili posegi druge stranke (B. d.o.o.) v letu 2010 izvedeni tako, da predstavljajo kršitev lokacijskih pogojev iz lokacijske informacije z dne 14. 3. 2007. V zvezi z omenjenima razlogoma pa ZUP v prvem odstavku 277. člena določa, da je v tem primeru mogoče odpraviti odločbo le v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja (kar je razvidno tudi iz predloženih upravnih spisov), da je bilo uporabno dovoljenje tako tožnici kot lastnici BS (B. d.o.o.), v zvezi s katerim je tekel postopek za izdajo dovoljenja, vročeno 13. 5. 2013. To pomeni, da je enoletni rok za ukrepanje potekel 13. 5. 2014. Po drugem odstavku 100. člena ZUP se namreč rok, ki je določen po letih, konča s pretekom tistega dneva v mesecu oziroma leta, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno, oziroma z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok.

Upoštevaje, da je upravni organ v obravnavani zadevi odločal o tožničini vlogi z dne 1. 8. 2014, na podlagi katere jo je pozval, na pojasni, ali pomeni vloga predlog za uporabo izrednih pravnih sredstev, tožnica pa je 20. 10. 2014 svojo vlogo dopolnila v smislu zahteve po ukrepanju po nadzorstveni pravici in za izrek ničnosti, pomeni, da je bilo to izredno pravno sredstvo v konkretnem primeru uveljavljeno po poteku zakonskega roka za ukrepanje, torej prepozno.

Že zato je odločitev o zavrženju tega predloga pravilna (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), tožba pa v tem delu neutemeljena in jo je treba zavrniti. Sodišče se zato do navedb o tožničinem pravnem interesu za to pravno sredstvo ni posebej opredeljevalo.

O pravnem interesu za uveljavljanje ničnosti Tožnica je uveljavljala ničnost uporabnega dovoljenja iz razloga po 4. in 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Po 4. točki se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, po 5. točki pa, če je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Po prvem odstavku 280. člena ZUP se za nično izreče odločba tudi na predlog stranke. S tem v zvezi je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-666/10-14, Up-1153/10-14 z dne 12. 5. 2011 v 7. točki obrazložitve navedlo, da nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, lahko posegajo tako v pravni položaj oseb, ki so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, kot tudi upravni položaj tretjih, ki v njem niso bili udeleženi. Zato se mora aktivna legitimacija stranke presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku (8. točka obrazložitve).

Iz navedenega izhaja, da se pravni interes in s tem aktivna legitimacija stranke za uveljavljanje ničnosti presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da bi morala imeti v tej zadevi morebiti ugotovljena ničnost uporabnega dovoljenja neposredni vpliv na izboljšanje tožničinega pravnega položaja. S tem v zvezi pa se sodišče strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, iz katerih izhaja, da tožnica te spremembe kot neposredne posledice morebiti ugotovljene ničnosti in s tem pravnega interesa ni izkazala (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na ugotovitve v izpodbijanem sklepu in tožbene navedbe med strankama namreč ni sporno, da tožnica, ki je sicer pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo BS in bila njegova investitorica, ni njegova lastnica, je pa lastnica sosednjih zemljišč parc. št. 183/6 in 183/7 k.o. ... Novemu lastniku B. d.o.o. očita, da je gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, torej domnevno neskladno, v 4-metrskem pasu od njenih zemljišč brez njenega soglasja. Vprašanje v tej zadevi torej je: ali bi imela tožnica z ugotovitvijo, da je uporabno dovoljenje nično iz razlogov, ki jih uveljavlja, neposredno pravno korist, ki bi se kazala v spremembi oziroma izboljšanju njenega pravnega položaja kot lastnice sosednjih zemljišč, v katerega naj bi bilo poseženo zaradi neskladne gradnje.

Po mnenju sodišča tožnica ne z navedbami o neskladni gradnji ne o nepravilnostih projektne dokumentacije, na podlagi katere je upravni organ izdal uporabno dovoljenje, ne zatrjuje posega v svoj pravni položaj, ki bi ga bilo mogoče spremeniti z ugotovljeno ničnostjo iz razlogov po 4. in 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Predmet presoje ničnosti po navedenih točkah namreč niso vprašanja zakonitosti izdelane projektne dokumentacije ali morebitne neskladne gradnje (torej ali je bila gradnja izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem – 12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), kar pomeni, da v tem pogledu izrek odločbe za nično iz uveljavljenih razlogov ne bi pomenil spremembe pravnega položaja tožnice kot nekdanje investitorice, sedaj pa lastnice sosednjih zemljišč.

Glede na navedeno in ker ostale tožbene navedbe – nanašajo se na vsebinsko presojo ničnostnih razlogov, ki jo je organ opravil po uradni dolžnosti –, niso relevantne za presojo pravnega interesa, je sodišče tožbo tudi v tem delu zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Prizadeta stranka zato ni upravičena za povračilo stroškov odgovora na tožbo.