Jedro

Tako se sodišče druge stopnje pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je 15. 5. 2020 med obdolžencem in oškodovanko res lahko prišlo do resnejšega prepira, vendar le en tak konkretiziran dogodek, ki bi lahko bil opredeljen zgolj kot prekršek ali kakšno drugo kaznivo dejanje, ne zadošča za zaključek, da bi bilo obdolžencu dokazano očitano kaznivo dejanje nasilja v družini.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega in mu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen eno leto zapora s preizkusno dobo enega leta.

3. Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženca, v kateri se je zavzel za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca pa je pravilno ocenilo in na tej podlagi zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z zadostnimi dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo spoznalo obdolženca za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja. Zato ga je povsem utemeljeno obtožbe oprostilo in svojo odločitev v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, tako da pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca ne morejo omajati pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe.

6. Bistvo pritožbenih izvajanj državnega tožilca je v grajanju zaključkov sodišča prve stopnje, ki ni verjelo oškodovanki, saj je ocenilo, da v svoji izpovedbi ni bila povsem prepričljiva. Državni tožilec nasprotno meni, da je oškodovanka določno in prepričljivo skozi celoten postopek opisovala svoj odnos z obdolžencem in nasilje, ki ga je nad njo izvajal. V pritožbi povzema očitke obtožbe in opozarja, da je oškodovanka v potrditev svojih navedb predložila tudi fotografijo modrice na svojem telesu in skladno izpovedovala tako na centru za socialno delo, na policiji, pri svoji zdravnici kot tudi v nadaljnjem sodnem postopku. Državni tožilec meni, da ne more biti odločilna okoliščina, da je oškodovanka zdravnico obiskala šele več kot dva tedna po dogodku dne 15. 5. 2020, saj je takrat dogodek opisala enako kot na sodišču, napotena pa je bila tudi k psihiatru. Tudi iz obvestila Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) C. z dne 2. 6. 2020 po mnenju državnega tožilca izhaja stiska pri oškodovanki, občutek nemoči, vznemirjenosti, strahu in ogroženosti, kar je tipično za žrtve nasilja, česar po zmotnem mnenju sodišča prve stopnje ne morejo omajati SMS sporočila iz krajšega časovnega obdobja, to je od 9. 5. 2020 do 23. 5. 2020. 7. Nasprotno tem izvajanjem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po obširnem in skrbno izvedenem dokaznem postopku odločilna dejstva pravilno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo. Tako se sodišče druge stopnje pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je 15. 5. 2020 med obdolžencem in oškodovanko res lahko prišlo do resnejšega prepira, vendar le en tak konkretiziran dogodek, ki bi lahko bil opredeljen zgolj kot prekršek ali kakšno drugo kaznivo dejanje, ne zadošča za zaključek, da bi bilo obdolžencu dokazano očitano kaznivo dejanje nasilja v družini. Državni tožilec v pritožbi izpostavlja s strani oškodovanke predloženo fotografijo modrice na njenem telesu, vendar pri tem prezre, da so bile fotografije, ki se v spisu nahajajo na list. št. 13, 15 in 18, oškodovanki na glavni obravnavi predočene in v zvezi z njimi je oškodovanka pojasnila, da je na fotografiji na list. št. 15 B. B., glede fotografije na list. št. 18 sploh ni znala pojasniti, kaj je na njej razvidno in glede fotografije na list. št. 13 prav tako ni vedela povedati, kdaj je bila posneta, ocenjevala je le "na pamet", da je bilo to kakšnega pol leta pred dogodkom z dne 15. 5. 2020. Tudi iz same fotografije ni razviden čas posnetka niti oseba, ki je bila poškodovana, prav tako se obdolžencu za obdobje pol leta pred dogodkom z dne 15. 5. 2020 že v obtožbi ne očita nobeno fizično nasilje. V pritožbi izpostavljena fotografija modrice tako ne more z ničemer omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe.

8. Obdolžencu se v obtožbi med drugim očita, da naj bi 15. 5. 2020 med drugim oškodovanki v glavo vrgel polnilec za telefon ter jo močno stisnil za vrat. Oškodovanka je v zvezi s tem v izpovedbi trdila, da je šla naslednji dan na policijo, na CSD in tudi k zdravnici, ob tem pa še povedala, da se ji je poznala poškodba od davljenja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem opravilo ustrezne poizvedbe, na podlagi katerih je bila verodostojnost oškodovanke omajana. Ugotovljeno je namreč bilo, da se je oškodovanka pri zdravnici oglasila šele 2. 6. 2020, torej več kot dva tedna po inkriminiranem dogodku, ko ni bilo več mogoče objektivizirati zatrjevanih poškodb. Zdravnica tedaj telesnih znakov fizične poškodbe ni ugotovila, napotila jo je zgolj k psihiatru, glede katerega pa je oškodovanka povedala, da je opravilna nekaj terapij, potem pa ga ni več potrebovala. Kot izhaja iz zapisnika CSD C. z dne 2. 6. 2020, pa se je oškodovanka tudi na CSD oglasila šele 2. 6. 2020 in ne naslednjega dne, kot je trdila v svoji izpovedbi. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo tudi SMS korespondenco med obdolžencem in oškodovanko, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča pisanja oškodovanke ne odražajo njenega strahu ali podrejenosti, prej grajo obdolžencu, da do nje ni bil intimen in da ji zato ni preostalo drugega, kot da si je poiskala nekoga, ki ji bo v razmerju nudil, kar potrebuje in želi. Res je imelo sodišče na razpolago le SMS sporočila iz krajšega časovnega obdobja, kot to navaja državni tožilec v pritožbi, vendar pa ta sporočila časovno sovpadajo z inkriminiranim dogodkom 15. 5. 2020, ko naj bi prišlo do najbolj intenzivnega nasilja obdolženca. Tega pa priložena SMS sporočila ne potrjujejo, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Pri pritožbenem očitku, češ da je sodišče spregledalo vsebino SMS sporočila, da je oškodovanka obdolžencu očitala tudi, da jo je davil in ji grozil s puško, državni tožilec prezre ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je v dokazni oceni na str. 4 izpodbijane sodbe dopustilo možnost, da je ob dogodku 15. 5. 2020 prišlo tudi do določenega fizičnega nasilja, vendar je ob tem sodišče poudarilo, da en tak konkretiziran dogodek ne more dokazovati očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini.

9. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o tem, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana, utemeljeno gradilo na izpovedbah zaslišanih prič, ki z izjemo B. B. oškodovankine izpovedbe niso potrdile na način, ki bi utrdil njeno verodostojnost. Ne glede na to, da je oškodovanka tako zdravnici kot na CSD in na sodišče v bistvenem enako opisovala dogodke, vključno z dogodkom z dne 15. 5. 2020, pa iz izpovedb njene matere kot tudi obeh njenih sodelavcev in prijateljice prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni moglo zaključiti, da je med oškodovanko in obdolžencem bilo prisotno takšno nasilje, ki bi ustrezalo zakonskim znakom kaznivega dejanja nasilja v družini. Očitanega nasilja namreč ni potrdila niti mati oškodovanke D. D., ki je sicer povedala, da odnosi med hčerko in obdolžencem niso bili dobri in da sta se večkrat prepirala. Pa vendarle dogodka z dne 15. 5. 2020 D. D., čeprav živi v isti stanovanjski hiši, in sicer v spodnjih prostorih, ni opisala tako intenzivno kot oškodovanka. Spomnila se je le tega, da ji je obdolženec izročil ključe, nakar potem, ko je obdolženec odšel, hčerke ni več videla, temveč jo je videla šele naslednje jutro. Takrat naj bi ji oškodovanka povedala, da jo je obdolženec davil, vendar kakšnih poškodb pri njej ne takrat pa tudi sicer ni videla. Glede tega dela izpovedbe oškodovankine matere je ponovno opozoriti na že omenjeno, s strani prvostopenjskega sodišča pravilno ugotovljeno dejstvo, da je med oškodovanko in obdolžencem 15. 5. 2020 dejansko res lahko prišlo do prepira z možnim določenim fizičnim nasiljem, vendar zgolj en tak dogodek ne more izpolnjevati zakonskih znakov nasilja v družini. Po ustaljeni sodni praksi1 je namreč spravljanje v podrejen položaj ravnanje, s katerim izvajalec nasilja spravi žrtev v ponižujoč položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, ko postane objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali niti ne zna izogniti. Takšen položaj je ustvarjen, ko so pri žrtvah prisotni strah, nemoč, vznemirjanje večje intenzivnosti ter trajanja in praviloma gre za kontinuiteto ravnanja storilca oziroma ponavljajoče se izvršitvene oblike, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja v družini. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je torej povsem v skladu z že zavzetimi stališči v sodni praksi.

10. Kot je nadalje pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče, je oškodovankina mati D. D. opisala le še en dogodek med obdolžencem in oškodovanko, ki se je zgodil kakšnega pol leta pred zadnjim dogodkom v maju 2020. V zvezi s tistim dogodkom je pojasnila, da je šla v zgornje prostore poseč med njun prepir, pri čemer je tedaj hčerki ponudila, da gre spat v spodnje prostore, kar je slednja odklonila, češ da obdolženec že spi. D. D. pa tudi ni ničesar vedela o kakšnih grožnjah z orožjem niti ni pri hčerki kdaj videla kakšnih poškodb. Glede na takšno izpovedbo D. D. je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je praktično nemogoče, da mati oškodovanke, ki je živela v isti hiši, četudi v ločenem gospodinjstvu, ne bi opazila takih zlorab, groženj in nasilja, kot se očitajo obdolžencu.

11. Tega pa niso potrdile niti s strani tožilstva predlagane priče, oškodovankina tedanja sodelavca in njena prijateljica. Priči E. E. in F. F. (oškodovankina sodelavca) sta namreč odločno zanikala, da bi obdolženec v lokalu delal kakšen nemir, kot je trdila oškodovanka, prav tako jima ni bilo ničesar znanega o kakšnem nasilju, ki naj bi ga obdolženec izvajal nad oškodovanko. Ob tem pa je F. F. pojasnil, da je kdaj kakšne zdrahe delal B. B. in da je včasih opazil, da se pri mizi kregata z oškodovanko. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ob tem pa izpostavilo tudi izpovedbo oškodovankine prijateljice G. G., ki prav tako v njunem razmerju ni opazila nič nenavadnega. Oškodovanka ji je kdaj potožila, da sta se s obdolžencem skregala, a kakšnega nasilja med njima ni omenjala. Tudi tega, da bi se oškodovanka obdolženca bala, priča ni potrdila.

12. Ob vsem navedenem se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo tudi na sklep Višjega sodišča v Mariboru II Cp 245/2021 z dne 7. 4. 2021, s katerim je bil potrjen sklep prvostopenjskega sodišča, v katerem je sodišče z obširno obrazložitvijo ugotovilo, da oškodovanka ni z ničemer dokazala zatrjevanega fizičnega in psihičnega kot tudi ne ekonomskega nasilja s strani obdolženca. Res kazensko sodišče na odločitev nepravdnega sodišča ni vezano, a vendarle je šlo za identične dogodke kot v tem kazenskem postopku, zato presoja sodišča ne more biti povsem brez pomena.

13. Tako se izkaže, da izpovedbo oškodovanke potrjuje le priča B. B., glede katerega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 45942/2019 z dne 10. 5. 2021, in sicer zato, ker je napadel obdolženca A. A. Navedeni priči, glede katere se oškodovanka in priča niti nista mogla zediniti, ali sta sploh v intimnem razmerju, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, saj se tudi izpovedba priče B. B. z izpovedbami ostalih prič in drugih listinskih dokazov ni potrdila.

14. Po obrazloženem sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnosti prvostopenjskih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, zaradi česar pritožba okrožnega državnega tožilca ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 338. člena ZKP, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker okrožni državni tožilec s pritožbo ni uspel (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 26929/2010 z dne 18. 4. 2013 ali I Ips 65007/2010 z dne 1. 10. 2015.