Jedro

Ni sporno, da tožnikove parcele ležijo znotraj melioracijskega območja. Zato je tožnik zavezanec za plačilo stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah v znesku, ki je odmerjen v sorazmerju z velikostjo zemljišč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki za leto 2014 odmerjeno nadomestilo za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih v skupnem znesku 23,13 EUR. V obrazložitvi tožena stranka kot pravno podlago za svojo odločitev navaja 94. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki določa, da lastniki melioriranih zemljišč v sorazmerju s površinami melioriranih zemljišč zagotavljajo sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov do terciarnega omrežja. Nadomestilo odmerja, pobira in izterjuje davčni organ po predpisih, ki urejajo postopek odmere, pobiranja in izterjave obveznosti iz kmetijstva, glede zamudnih obresti pa se uporablja zakon, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Višina je določena v absolutnih zneskih na hektar zemljiške površine na melioracijskih območjih, določenih z Odredbo o določitvi višine nadomestila na hektar za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih v letu 2014. V skladu s temi določi je prvostopni organ tožeči stranki za njeno zemljišče površine 8896 m2 v melioracijskem območju Mala Krka – Domanjševci in glede na to, da znaša nadomestilo na hektar za to območje 26,00 EUR, odmeril znesek 23,13 EUR.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku navedeno odločitev potrdila in v obrazložitvi navedla, da ima tožeča stranka na melioracijskem območju melioracija Mala Krka – Domanjševci v lasti zemljišče in da iz ZKZ nesporno izhaja, da se kot meliorirane površine, za katere je potrebno plačevati nadomestilo za kritje stroškov rednega delovanja in vzdrževanja sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj določenega melioracijskega območja. Davčni organ mora torej v postopku odmere ugotoviti in upoštevati območje melioracije po sprejetem aktu, velikost parcel in stroške na določeno površino in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. V zvezi s pritožbenimi ugovori, da se vzdrževalna dela ne opravljajo pa je tožena stranka pojasnila, da davčni organ odmerja nadomestilo na podlagi podatkov, ki mu jih posredujejo pristojni organi in da ni v pristojnosti davčnega organa nadzor nad melioracijskim sistemom. Davčni organ je pri odmeri nadomestila vezan na uradne podatke, pridobljene od pristojnih organov. Glede na navedeno je zato navedeni pritožbeni ugovor kot neutemeljen zavrnila.

3. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Ponavlja pritožbene ugovore, da melioracijski sistem ni bil nikoli očiščen in da je navedeno nadomestilo odmerjeno neutemeljeno. Navaja slabo socialno stanje, visoko starost in dejstvo, da je brez rednega mesečnega denarnega dohodka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov razvidnih iz obrazložitve upravnih odločb prve in druge stopnje ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izrecno sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. Po končani melioraciji prevzame osuševalne sisteme in velike namakalne sisteme do terciarnega omrežja, razen vodotokov in vodno gospodarskih objektov, v upravljanje investitor ali druga pravna oseba. Te objekte in naprave je treba redno vzdrževati in zagotoviti njihovo nemoteno delovanje (prvi odstavek 91. člena ZKZ).

8. Prvi odstavek 94. člena ZKZ določa, da sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov do terciarnega omrežja zagotavljajo lastniki melioriranih zemljišč v sorazmerju s površinami melioriranih zemljišč. Stroški za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov se odmerijo, če presegajo 3,00 EUR (tretji odstavek 94. člena ZKZ). Program rednega delovanja in vzdrževanja melioracijskih sistemov iz prvega odstavka 91. člena tega zakona ter finančni načrt pripravi upravljavec melioracijskega sistema, višino obveznosti na hektar pa določi minister, pristojen za kmetijstvo (prvi odstavek 95. člena ZKZ). Na podlagi predpisa iz prvega odstavka 95. člena in podatkov o parcelah, ki so v posameznem melioracijskem območju in jih pristojna upravna enota posreduje pristojni geodetski upravi, ta pa v skupno bazo zemljiškega katastra, izda pristojni urad Davčne uprave RS odločbo o višini stroškov za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih sistemov za posameznega lastnika kmetijskih zemljišč. Glede postopka za odmero, pobiranje in izterjavo sredstev po tem členu se uporabljajo predpisi, ki urejajo postopek odmere, pobiranja in izterjave obveznosti s kmetijstva, glede zamudnih obresti pa zakon, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti (drugi odstavek 95. člena ZKZ). Sredstva za vzdrževanje melioracijskih sistemov se plačujejo v proračun Republike Slovenije (tretji odstavek 95. člena ZKZ). Z Odredbo o določitvi višine nadomestila na hektar za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih v letu 2014 je bilo za melioracijsko območje melioracija Mala Krka – Domanjševci določeno nadomestila v višini 26,00 EUR na hektar.

9. Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno uporabljena. Davčni organ (sedaj Finančna uprava RS) mora v postopku odmere ugotoviti in upoštevati dejstva, ki so navedena v upravnih odločbah, torej območje melioracije po sprejetem aktu, velikost parcele in strošek na določeno površino, in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. Iz določb ZKZ izhaja, da se kot meliorirane površine, za katere je potrebno prispevati sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj melioracijskega območja. V tem upravnem sporu ni sporno, da predmetne parcele ležijo znotraj melioracijskega območja Mala Krka – Domanjševci, zato je tožeča stranka zavezanec za plačilo stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah v znesku, ki je odmerjen v sorazmerju z velikostjo zemljišč tožeče stranke.

10. V postopku odmere stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih pa ni mogoče uveljavljati ugovorov v zvezi z izvedbo vzdrževalnih del. Zato so tožbene navedbe o tem, da se vzdrževalna dela ne izvajajo, neupoštevne. Sodišče pri tem dodaja, da se naj v zvezi s temi ugovori tožeča stranka poveže z melioracijsko skupnostjo.

11. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.