Jedro

Ugotovitev, da je bila menica dana za zavarovanje terjatve po pogodbi o sodelovanju ter da je Aneks št. 2 sestavni del te pogodbe, utemeljujeta odločitev nižjih sodišč, da se bianco menica nanaša tudi na terjatev, ki je bila v aneksu ugotovljena in konvertirana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 3975/2004-II-35 z dne 8. 9. 2006 razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0002 In 2004/00679 z dne 18. 8. 2004 v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka, ter da je dolžan toženec tožeči stranki plačati 1,107.400,00 SIT pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili 16. člen Zakona o menici (ZM), saj v konkretnem primeru ni bilo podlage za nastanek menične obveznosti, ker menica ni bila izpolnjena v skladu s sporazumom. Sodišči sta napačno razlagali Aneks št. 2 k pogodbi o sodelovanju, kar podrobneje utemelji. Sodišči naj bi tudi spregledali določbo 15. člena Zakona o potrošniških kreditih, ki izrecno prepoveduje zavarovanje plačil na način, ki fizično osebo zavezuje k izdaji ali akceptiranju bianco menice. Ne strinja se niti z zaključkom sodišč, da je bilo pooblastilo za izpolnitev menice dano molče ter meni, da se molče dano pooblastilo ne more nanašati na kasnejše zavarovanje obveznosti. Ker o tem sodišči nimata razlogov, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršitev postopka pa je podana tudi zato, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do temeljnih meničnih ugovorov ter odločilnih dejstev, ki jih v nadaljevanju konkretno izpostavi. Nadalje pojasni, zakaj je tožba nesklepčna. Sodišči sta zmotno uporabili tudi 37. člen ZM, sodbi pa tudi v tem delu nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči se nista opredelili niti do navedb toženca, da tožeča stranka isto terjatev vtožuje večkrat, isti znesek terjatve pa je prijavljen zoper družbo T. d. o. o. tudi v stečajnem postopku. Nesklepčen pa je bil tožbeni zahtevek tudi glede višine, saj utemeljenost zahtevka ne izhaja iz predloženih dokazov ter poudarja, da dolg iz naslova dolgoročnega kredita glede na besedilo Aneksa št. 2 še ni zapadel v plačilo. Tožeča stranka pa tekom pravdnega postopka ni postavila tožbenega zahtevka zaradi plačila pravdnih stroškov in zato prisoja le-teh predstavlja prekoračitev zahtevka. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanski ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje, ki ju na revizijski stopnji ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP) sta, da je toženec tožniku bianco lastno menico izročil v zavarovanje obveznosti po pogodbi o sodelovanju, ki sta jo 15. 3. 2000 sklenili tožeča stranka in družba T. d. o. o., katere direktor je bil v času izročitve menice toženec in da je menica izdana tudi za terjatev, navedeno v Aneksu št. 2. 7. Pravilna je materialnopravna presoja sodišč druge in prve stopnje, da je z izročitvijo bianco menice toženec molče in s konkludentnim dejanjem tožniku izročil tudi pooblastilo za njeno izpolnitev(1). Zmotno je revidentovo stališče, da njegova zaveza v menični izjavi za izpolnitev obveznosti, ki v času podpisa menične izjave še niso nastale, ni veljavna. Bianco menice se v poslovni praksi uporabljajo prav za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še nista določena(2). Ker se je pooblastilo za izpolnitev menice navezovalo na sklenjeno krovno pogodbo, ki je predpostavljala sklepanje nadaljnjih posamičnih (komisijskih) pogodb, je zavrniti revizijski ugovor, da se pooblastilo ni moglo raztezati na kasneje sklenjen aneks k pogodbi, za katero je bila izdana lastna menica.

8. Bianco menico, izdano zaradi zavarovanja, je treba izpolniti skladno s sporazumom upnika in dolžnika; če ni posebnega sporazuma, jo je treba izpolniti skladno s sporazumom iz temeljnega posla. Temeljni posel je v konkretnem primeru pogodba o sodelovanju. Ker ima toženec v konkretnem primeru pravico ugovarjati, da je menica izpolnjena v nasprotju s temeljnim poslom (prvi odstavek 256. člena v času nastanka spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR v zvezi z drugim odstavkom 16. člena ZM), sta nižji sodišči pravilno ugotavljali, za zavarovanje katere terjatve je bila izdana sporna bianco menica in s kakšnim pooblastilom. Zgoraj že navedena ugotovitev, da je bila menica dana za zavarovanje terjatve po pogodbi o sodelovanju ter da je Aneks št. 2 sestavni del te pogodbe, utemeljujeta odločitev nižjih sodišč, da se bianco menica nanaša tudi na terjatev, ki je bila v aneksu ugotovljena in konvertirana. Iz navedenega izhaja, da je bila menica izpolnjena v skladu z danim pooblastilom (in temeljnim poslom). V skladu s 372. členom ZPP je namreč nedovoljen revizijski ugovor, da kreditna obveznost iz Aneksa št. 2 do dne 19. 5. 2004 še ni zapadla v plačilo, saj je takšen ugovor predstavljal že pritožbeno novoto. Enako velja tudi za revizijsko trditev, da se ista terjatev vtožuje večkrat (ter da je isti znesek terjatve zoper družbo T. tudi v stečajnem postopku), saj tega revident v pritožbi ni navajal. Ker je revident višini terjatve tekom postopka ugovarjal le pavšalno, je obrazložitev sodišča prve stopnje na strani 4 in 5, ki je prestala pritožbeni preizkus, pravilna.

9. Ker se je toženec podpisal še na licu menice, in sicer na levi strani počez, to v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZM pomeni, da je postal trasat in da je na podlagi prvega odstavka 25. člena ZM akceptiral menico. Z akceptom se trasat obveže plačati menico ob dospelosti. Ker je bilo bianco menici pripisano tudi „brez protesta“, kar revident ne izpodbija, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da je bila prezentacija menice opravljena pravilno(3).

10. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili vsa pravno odločilna dejstva in ker je sodišče druge stopnje odgovorilo tudi na pritožbene navedbe (o naravi pogodb, spremenjenih odnosih znotraj družbe, prezentaciji menice, zapadlosti obveznosti), zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe, ki se sklicujejo na kršitev Zakona o potrošniških kreditih, saj omenjeni zakon velja le za kreditne pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik, ki jemlje kredit pod pogoji in za namen, ki ga določa ta zakon (1. člen), pri čemer pa revident v konkretni zadevi ni potrošnik po določbah citiranega zakona.

12. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba revizijo toženca na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Tako tudi sodba VS RS II Ips 142/2006, II Ips 653/2006. Op. št. (2): Dr. Peter Grilc, dr. Miha Juhart: Pravo vrednostnih papirjev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, str. 69, podobno II Ips 754/2005, II Ips 171/2006 in II Ips 35/2003. Op. št. (3): Glej tudi odločbo VS RS II Ips 360/99 ter III Ips 138/2008.