Jedro

Ker sta dolžnik in upnik s pogodbo sporazumno določila višino najemnine, dolžnik le-tej v izvršbi ne more ugovarjati, saj sploh ne zatrjuje, da bi bila najemna pogodba iz takšnega ali drugačnega razloga razvezana ali razveljavljena. Dokler pogodba velja, jo je dolžnik dolžan izpolniti, upnik pa je pravilno izpolnitev pogodbe upravičen terjati (1. odst. 262. čl. ZOR). S takšnimi trditvami in dokazi, kot jih v ugovoru navaja dolžnik, slednji ne bi mogel doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, zato je njegov ugovor šteti za neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ in je torej neutemeljen.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 294.789,00 SIT s pripadki.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da mu je bila napačno obračunana kvadratura poslovnih prostorov in s tem tudi najemnina.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in tudi predloži dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen.

Omenjeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik zatrjevati in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Iz dolžnikovega ugovora in priloženih pogodb izhaja, da naj bi zatrjevana razlika v kvadraturi poslovnega prostora znašala en kvadratni meter, zaradi česar dolžnik ne bo plačal ničesar. Iz priložene najemne pogodbe z upnikom (priloga B1) izhaja, da sta se dolžnik in upnik dogovorila za najemnino v znesku 330 DEM mesečno (2. člen pogodbe). Eno temeljnih pravnih načel je, da je potrebno pogodbeno obveznost izpolniti pošteno in v vsem, kot se glasi (prim.

17. čl. in 1. odst. 262. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Glede na to, da sta dolžnik in upnik s pogodbo sporazumno določila višino najemnine, dolžnik le-tej v izvršbi ne more ugovarjati, saj sploh ne zatrjuje, da bi bila najemna pogodba iz takšnega ali drugačnega razloga razvezana ali razveljavljena. Dokler pogodba velja, jo je dolžnik dolžan izpolniti, upnik pa je pravilno izpolnitev pogodbe upravičen terjati (1. odst. 262. čl. ZOR). S takšnimi trditvami in dokazi, kot jih v ugovoru navaja dolžnik, slednji ne bi mogel doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, zato je njegov ugovor šteti za neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ in je torej neutemeljen.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je dolžnikov ugovor na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.