Jedro

V obravnavani zadevi je bil na predlog upnika dne 24. 10. 2012 zoper dolžnico izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedenega sklepa ni mogoče potrditi kot evropski izvršilni naslov. Tudi po presoji višjega namreč sodišča ni mogoče šteti, da so bile dolžnici zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku, saj so bile v predlogu za izvršbo v rubriki „oznaka zahtevka“ navedene le kataloške številke verodostojnih listin (kataloška številka 1), številke in datumi posameznih listin, znesek in zapadlost terjatev po posameznih listinah in začetek teka zakonskih zamudnih obresti za terjatve. Po določbi 41. člena ZIZ, ki je veljal v času vložitve upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki, upniku ni bilo treba opredeliti temelja svojega zahtevka niti predložiti verodostojnih listin (moral jih je le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatev). Glede na takšno ureditev je bilo mogoče, da dolžnica ni vedela, za katero konkretno pravno razmerje z upnikom gre, še zlasti v primeru, ko je bila dolžnica v trajnem poslovnem odnosu z upnikom. Pravilen je zato zaključek v izpodbijanem sklepu, da dolžnici niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku.

Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da dolžnica v pravnem pouku sklepa o izvršbi ni bila v zadostni meri opozorjena na pravne posledice opustitve vložitve ugovora. Res je bila poučena, da lahko vloži ugovor, v katerem roku ga mora vložiti in kam, ter da mora biti ugovor obrazložen in mora biti zanj plačana sodna taksa. Ni pa bila opozorjena tudi, da se bo v primeru opustitve vložitve ugovora zoper njo začela izvršba in da bo odgovorna za stroške postopka niti tega, ali mora ugovor vložiti po odvetniku. Zgolj dejstvo, da dolžnica zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjala, pa še ne pomeni, da gre za nesporni zahtevek, kot tudi zmotno meni pritožba.

V obravnavani zadevi pa ni mogoče uporabiti niti določbe 18. člena Uredbe, ki ureja popravo neskladnosti z minimalnimi standardi. Dolžniku se namreč pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vroči tudi predlog za izvršbo in tako ni zagotovljena kontradiktornost že pred izdajo odločbe. Res je sicer, kar pravi pritožba, da ima dolžnica po izdaji sklepa o izvršbi možnost vložiti ugovor in v njem uveljavljati vse dopustne ugovorne razloge. Vendar pa je za možnost konvalidacije po 18. členu Uredbe tudi potrebno, da je dolžnica osebno pravočasno prejela listino, ki jo je bilo treba vročiti, da je lahko pripravila svojo obrambo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je kontradiktornost zagotovljena šele naknadno oziroma ker ima dolžnica možnost obrambe šele po izdaji sklepa o izvršbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo upnika z dne 31. 5. 2019 za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo nespornih zahtevkov, zavrnilo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnik in poudarja, da je sklep nepravilen in nezakonit. Uredba Evropskega parlamenta in sveta (ES) z dne 21. 4. 2004 nikjer ne pojasnjuje oziroma ne določa, kakšna mora biti utemeljitev zahtevka. Tudi iz knjige Evropsko civilno procesno pravo, str. 146 izhaja, da bo to vprašanje moralo rešiti sodišče Evropske unije. Tudi iz odločbe Višjega sodišča v Kopru, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ne izhaja, kdaj je zahtevek utemeljen v smislu 16. člena uredbe. Sklep ne vsebuje obrazložitve o tem, zakaj sodišče ocenjuje, da sklep o izvršbi z dne 24. 10. 2012 ne vsebuje dovolj določne utemeljitve zahtevka in se zato izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da sklep o izvršbi ne vsebuje dovolj natančne in določne utemeljitve zahtevka, saj iz predloga izhaja, da dolžnica dolguje plačilo točno določenih in natančno označenih računov, z datumi izdaje in datumi zapadlosti teh računov ter v točno določenih zneskih. Iz sklepa o izvršbi pa tudi izhaja, da je bil dolžnik opozorjen na možnost vložitve ugovora, na rok, v katerem ga lahko vloži, kje ga vloži in na kakšen način ter kdo ga pri tem lahko zastopa, vse v smislu 17. člena uredbe. Dolžnik ugovora ni vložil in zato sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja v predmetni zadevi oziroma ga je ugotovilo napačno. Sodišče v sklepu navaja tudi, da ni mogoče uporabiti 18. člena uredbe, pri čemer pa ne navede, zakaj je temu tako. Po mnenju upnika bi bilo potrebno določbo 18. člena uredbe tolmačiti na način, da velja tudi za slovensko pravo ne glede na to, kaj piše v knjigi Evropsko civilno procesno pravo. Dolžniku se sklep o izvršbi posreduje skupaj s predlogom za izvršbo in se dolžnika pouči, da ima možnost vložiti ugovor v roku 8. dni, kjer lahko navede dejstva v svojo korist in zato predlaga dokaze, prav tako pa lahko zoper sklep o izvršbi vloži pritožbo in navaja procesne razloge za zavrnitev predloga za izvršbo. Dolžnik ima v času 8. dni po prejemu sklepa o izvršbi in predloga za izvršbo možnost, da se seznani s temeljem zahtevka (tako, da npr. kontaktira upnika) in ustrezno poskrbi za svojo obrambo. Po mnenju upnika je potrebno določbo 18. člena uredbe uporabiti smiselno tudi pri obravnavi izdaje evropskega izvršilnega naslova, na podlagi verodostojne listine in termin „sodba,“ smiselno enačiti s terminom „sklep o izvršbi,“ termin „vložiti pritožbo iz vseh razlogov“ pa s terminom „vložiti ugovor zoper sklep o izvršbi iz vseh ugovornih razlogov.“ Z nasprotnim tolmačenjem bi bili slovenski upniki postavljeni v neenak položaj glede na upnike iz drugih evropskih držav, kar pa je nedopustno. Sicer pa je sodišče v predmetni zadevi sklep o izvršbi skupaj s predlogom vročilo dolžniku, dolžnik pa ni vložil pravnega sredstva in temu ne nasprotuje niti sodišče v izpodbijanem sklepu. Po določbi 3.b člena uredbe, pa se zahtevek šteje za nespornega, če mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora. Upnik je zato mnenja, da bi sodišče moralo izdati potrdilo o evropskim nalogu tudi v primeru, da zahtevek ne bi bil ustrezno utemeljen, čeprav je bil, saj tako to nalaga 18. člen uredbe. Namen uredbe pa je, da širi obseg sodnih odločb, ki jih je možno potrditi kot evropski nalog za izvršbo, s čimer olajšuje postopke izterjave nespornih zahtevkov, ne pa da se to otežuje, kot je storilo sodišče prve stopnje. Upnik v Republiki Sloveniji lahko na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi v skladu z določbami ZIZ vloži zoper dolžnika nov predlog za izvršbo, pri čemer dolžnik glede utemeljitve zahtevka in pravnega pouka nima možnosti ugovora. To pa nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je sklep o izvršbi neustrezen. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5. Skladno s prvim odstavkom 12. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 (v nadaljevanju: Uredba) se sodna odločba o nespornem zahtevku lahko potrdi kot evropski izvršilni naslov le, če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval pravila, ki so določena v III. poglavju Uredbe oziroma v členih 13 do 17. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se kot evropski izvršilni naslov lahko potrdi le taka odločba, ki je bila izdana v postopku, v katerem je dolžnik dobil zadostne informacije o zahtevku (16. člen Uredbe) ter o ukrepih za ugovarjanje zahtevku (17. člen Uredbe). Skladno z navedenima določbama se mora dolžniku zagotoviti ustrezna informacija o zahtevku, o postopku, ki je uveden proti njemu in postopkovnih pravilih za aktivno sodelovanje v postopku ter ugovarjanju zahtevku, pa tudi o posledicah njegove pasivnosti v postopku oziroma nevložitve ugovora. Če postopek v državi članici ni bil skladen s postopkovnimi pravili iz členov 13 do 17 Uredbe, se po določilu 18. člena Uredbe taka neskladnost lahko popravi in se pod pogoji iz tega člena sodba lahko potrdi kot evropski izvršilni naslov.1

6. V obravnavni zadevi je bil na predlog upnika dne 24. 10. 2012 zoper dolžnico izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje presodilo, da navedenega sklepa o izvršbi ni mogoče potrditi kot evropski izvršilni naslov. Štelo je namreč, da niso izpolnjeni pogoji iz 16. člena Uredbe, saj sklep o izvršbi v zvezi z izvršilnim predlogom ni vseboval dovolj določne utemeljitve zahtevka niti niso podani pogoji iz 17. člena Uredbe, ker pravni pouk ni vseboval opozorila o posledicah nevložitve ugovora v predpisanem roku niti opozorila, da se bo v takem primeru zoper dolžnika začel postopek prisilne izvršbe ter da bo odgovoren za plačilo stroškov sodnega postopka. V pravnem pouku tudi ni bilo pojasnjeno, ali mora dolžnik ugovor nujno vložiti po odvetniku. Prav tako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da neskladnosti z minimalnimi standardi ni mogoče odpraviti na podlagi 18. člena Uredbe, saj se dolžniku vroči le sodno odločbo, ne pa predhodno tudi upnikov predlog za izvršbo, ki bi dolžniku omogočal pripravo svoje obrambe in posledično kontradiktornost postopka pred izdajo odločbe.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, prav tako razlogi zanjo. Očitki o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa so neutemeljeni. Sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa je tudi navedlo razloge o tem, zakaj upnikov zahtevek ni utemeljen. Tudi po presoji višjega namreč sodišča ni mogoče šteti, da so bile dolžnici zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku, saj so bile v predlogu za izvršbo v rubriki „oznaka zahtevka“ navedene le kataloške številke verodostojnih listin (kataloška številka 1), številke in datumi posameznih listin, znesek in zapadlost terjatev po posameznih listinah in začetek teka zakonskih zamudnih obresti za terjatve. Po določbi 41. člena ZIZ, ki je veljal v času vložitve upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki, upniku ni bilo treba opredeliti temelja svojega zahtevka niti predložiti verodostojnih listin (moral jih je le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatev). Glede na takšno ureditev je bilo mogoče, da dolžnica ni vedela, za katero konkretno pravno razmerje z upnikom gre, še zlasti v primeru, ko je bila dolžnica v trajnem poslovnem odnosu z upnikom. Pravilen je zato zaključek v izpodbijanem sklepu, da dolžnici niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku, pri čemer je sodišče prve stopnje to ugotovitev tudi ustrezno obrazložilo in je nasprotni pritožbeni očitek neutemeljen. Če nacionalna zakonodaja ni usklajena z zahtevami Uredbe, pa to ne more iti v škodo dolžnici oziroma upnik ne more uspeti z zahtevkom, da se sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 24. 10. 2012 potrdi kot evropski izvršilni naslov.2 Šele z novelo ZIZ-L3 je bila določba 41. člena ZIZ dopolnjena tako, da mora biti sedaj v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine opredeljen tudi temelj zahtevka.4

8. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da dolžnica v pravnem pouku sklepa o izvršbi ni bila v zadostni meri opozorjena na pravne posledice opustitve vložitve ugovora. Res je bila poučena, da lahko vloži ugovor, v katerem roku ga mora vložiti in kam, ter da mora biti ugovor obrazložen in mora biti zanj plačana sodna taksa. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, pa ni bila opozorjena tudi, da se bo v primeru opustitve vložitve ugovora zoper njo začela izvršba in da bo odgovorna za stroške postopka niti tega, ali mora ugovor vložiti po odvetniku. Zgolj dejstvo, da dolžnica zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjala, pa še ne pomeni, da gre za nesporni zahtevek, kot tudi zmotno meni pritožba.

9. Višje sodišče se pridružuje tudi stališču v izpodbijanem sklepu, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti niti določbe 18. člena Uredbe, ki ureja popravo neskladnosti z minimalnimi standardi. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se namreč dolžnici pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vroči tudi predlog za izvršbo in tako ni zagotovljena kontradiktornost že pred izdajo odločbe. Res je sicer, kar pravi pritožba, da ima dolžnica po izdaji sklepa o izvršbi možnost vložiti ugovor in v njem uveljavljati vse dopustne ugovorne razloge. Vendar pa je za možnost konvalidacije po 18. členu Uredbe tudi potrebno, da je dolžnica osebno pravočasno prejela listino, ki jo je bilo treba vročiti, da je lahko pripravila svojo obrambo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je kontradiktornost zagotovljena šele naknadno oziroma ker ima dolžnica možnost obrambe šele po izdaji sklepa o izvršbi.5 Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neenakem obravnavanju slovenskih upnikov in upnikov iz drugih evropskih držav, saj upnik ne navede konkretno nobene države, v kateri bi se potrjevale kot evropski izvršilni naslov odločbe, izdane v postopku, ki bi bil primerljiv s postopkom izvršbe na podlagi verodostojne listine po ZIZ.

10. Upnik tudi ne more uspeti z argumentom, da lahko na podlagi predmetnega pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi vloži nov predlog za izvršbo. To sicer drži, vendar pa se je upnik odločil za institut evropskega izvršilnega naslova, za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo pa morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje Uredba.

11. Pritožba tako ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. odločbi VSL I Ip 365/2019 z dne 8. 5. 2019 in VSK III Ip 328/2018 z dne 8. 11. 2018. 2 Prim. VSL sklep I Ip 365/2019 z dne 8. 5. 2019, VSK Cpg 118/2010 z dne 14. 1. 2011, VSK III Ip 328/2018 z dne 8. 11. 2018, VSK I Ip 253/2018 z dne 2. 10. 2018, VSL II Ip 3141/2018 z dne 30. 1. 2019. 3 Ur. l. RS. št. 11/2018. 4 Dopolnjena določba se uporablja od 25. 3. 2019. 5 A. Galič v Evropski izvršilni naslov, Pravosodni bilten, 2008, št. 2, str. 13-145 in v A. Galič in N. Betetto, Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba, 2011, str. 147-148.