Jedro

Pravilnost dokaznega zaključka, da je tožnik tožencu poslal račune (v katerih je bil naveden rok plačila), ne more biti predmet pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti. Gre namreč za izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 49857/2017 z dne 2. 6. 2017 glede zneska 852,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov in izvršilnih stroškov. Tožencu je naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker se je tožnik zavezal k opravi storitev, navedenih v 5. točki prvega odstavka 355. člena OZ, in je račune izstavljal mesečno, so vtoževane terjatve zastarale v enem letu, tj. pred vložitvijo predloga za izvršbo.

Sodišče se ni opredelilo do ugovora, da tožnik ni opredelil, na plačilo česa se posamezni račun nanaša. Zato sta podani bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je podana, ker ni izkazano, da bi tožnik dejansko opravil storitve.

Sodišče ni ugotovilo, ali je tožnik tožencu sploh poslal račune in ali jih je toženec prejel. Ne da bi predložil potrdila o pošiljanju ali o prejemu, ni mogoče ugotoviti, da so bili računu poslani. Po 17. členu Splošnih pogojev bi moral tožnik tožencu v primeru zamude poslati tudi opomin. Tega ni niti zatrjeval. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je predmet pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, sklenitev paketa S. – Poslovni in da paket vključuje uporabo orodja za urejanje spletne strani S., podporo po elektronski pošti prek telefona in na daljavo, prostor na strežniku za spletno stran in deset elektronskih predalov ter eno uredniško uro za urejanje spletne strani na mesec, - da predmet pogodbe ni bilo zagotavljanje dostopa do medmrežja niti uporaba e-pošte ali e-predalov, ampak orodje, s katerim si toženka sama vzpostavi navedeno v okviru svoje domene, - da se je toženec zavezal plačevati 24 mesecev po 29 EUR z davkom na dodano vrednost, - da je toženka dobila dostop do urejevalnika v septembru 2013 in s tem dobila dostop do toženkinih storitev za samostojno urejanje spletne strani, - da ni pomembno, koliko in kdaj je toženka uporabljala tožnikovo storitev, - da je toženka vedela za svojo mesečno obveznost in da je zadostovalo pošiljanje računov in opominov z navadno pošto, - da so vtoževani računi zapadli v plačilo med 23. 3. 2014 in 23. 10. 2015, predlog za izvršbo pa je bil vložen 2. 6. 2017. 7. Očitek o zmotni uporabi določb o zastaranju ni utemeljen. Po 5. točki prvega odstavka 355. člena OZ je določen enoletni zastaralni rok za terjatve za storitve zagotavljanja dostopa do medmrežja, za storitve zagotavljanja uporabe elektronske pošte in elektronskih poštnih predalov, za storitve vzdrževanja spletnih strani in za storitve, povezane z dostopom do kabelskih in satelitskih radijskih in televizijskih programov. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da predmet pogodbe, iz katere izvirajo uveljavljene terjatve, ni bil v zagotavljanju storitev iz navedene zakonske določbe.

8. Očitki o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe, ki bi onemogočala preizkus pravilnosti sodbe, niso utemeljeni. Iz gornjih ugotovitev izhaja, da je sodišče odgovorilo na vse toženčeve navedbe, ki jih izpostavlja v pritožbi.

9. Pravilnost dokaznega zaključka, da je tožnik tožencu poslal račune (v katerih je bil naveden rok plačila), ne more biti predmet pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti. Gre namreč za izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Podobno velja za pritožbeni očitek o pomanjkljivih tožbenih navedbah. Glede na to, da so v sodbi ugotovljena vsa odločilna dejstva, potrebna za odločitev o utemeljenosti zahtevka, tožnik z navedenim uveljavlja kršitev razpravnega načela. Navedeno lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP, to pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

11. Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.