Jedro

Prvi odstavek 134.a člena KZ-1 inkriminira zalezovanje, ki se lahko izraža v različnih oblikah. Pri konkretni izvršitveni obliki, ki se v izreku izpodbijanega dela sodbe očita obsojencu, gre za tisto prizadevanje vzpostavitve stika z oškodovancem, ki je: (i) ponavljajoče (frekventno), (ii) vsiljivo (z vidika oškodovanca nezaželeno) in (iii) ki pri oškodovancu povzroči prestrašenost ali ogroženost. Dobrini, ki ju varuje kazenska norma, sta posameznikova zasebnost in njegovo osebno dostojanstvo.

Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obrambe za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic.

Zagovornik svoje aktivnosti brez uspeha opravičuje z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe oziroma njegove pravice do nepristranskega sojenja, saj se izvrševanje procesnih pravic konča tam, kjer se začne njihova zloraba.

Umik predloga za pregon ima v skrajšanem postopku procesni korelat v zavrženju obtožnega predloga oziroma izdaji zavrnilne sodbe, na zakonitost zbranih dokazov in drugega gradiva pa nima nobenega vpliva.

Sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred sojenjem ne more samo po sebi utemeljiti dvoma v njegovo nepristranskost. Odločilna za presojo sta obseg in narava predhodno sprejete odločitve.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 3140/2017 z dne 4. 10. 2019 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, pri čemer mu je v določeno kazen zapora vštelo čas pridržanja. Izreklo mu je tudi varnostni ukrep prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo kaznivega dejanja za čas dveh let, v okviru katerega mu je prepovedalo namerno približevanje oškodovanki B. B., njenemu bivališču in njenemu delovnem mestu na manj kot 100 metrov ter navezovanje stikov z njo. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 3140/2017 z dne 15. 6. 2020 delno ugodilo pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je: – pod tč. I. na novo izreklo, da je obsojenec kriv storitve kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 v obdobju od 20. 10. 2016 do 7. 12. 2016, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter varnostni ukrep prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo kaznivega dejanja za čas dveh let, v okviru katerega mu je določilo enake prepovedi kot prvostopenjsko sodišče; hkrati je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka ter oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo; – pod tč. II. zavrnilo obtožbo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 4. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za dejanje v časovnem obdobju od 31. 8. 2016 do 19. 10. 2016, s katerim naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1; hkrati je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. ter 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo; – pod tč. III. je v ostalem pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe sta zahtevi za varstvo zakonitosti z dopolnitvami vložila obsojenec in njegov zagovornik.

Obsojenčev zagovornik je v zahtevi, prejeti dne 30. 9. 2020, uveljavljal vse razloge iz 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Zahtevo je dopolnil tako, da je: – dne 6. 10. 2020 hkrati vložil tudi zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočna sklepa nižjih sodišč o denarnem kaznovanju zagovornika1 z dne 31. 5. 2019 in 9. 7. 2019 s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijana pravnomočna sklepa razveljavi; ter – dne 22. 10. 2020 hkrati vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep višjega sodišča z dne 9. 6. 2020, s katerim sta bila na pritožbeni seji zavržena zahteva obrambe za izločitev višjih sodnikov in predlog za delegacijo pristojnosti.2 Obsojenec je v zahtevi, prejeti dne 28. 10. 2020 in dopolnjeni dne 6. 11. 2020, uveljavljal razloge iz 420. in 427. člena ZKP s predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, oziroma podrejeno, da ga oprosti obtožbe.

4. Na zahtevi z dopolnitvama sta odgovorila vrhovna državna tožilca mag. Andrej Ferlinc in Hinko Jenull ter predlagala njuno zavrnitev. Glede zatrjevanih procesnih kršitev se v bistvenem pridružujeta razlogom drugostopenjske sodbe in očitke zavračata. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona je glede konkretizacije subjektivnih zakonskih znakov v opisu dejanja materialno neizčrpana, zahtevi pa deloma uveljavljata tudi nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. O odgovoru sta se izjavila obsojenec in njegov zagovornik, ki sta vztrajala pri navedbah iz zahtev in odgovora vrhovnih državnih tožilcev označila za pavšalna, zmotna in neutemeljena.

B-I.

6. Osrednji del očitkov obeh zahtev se nanaša na zatrjevanje kršitve pravice do nepristranskega sojenja pred sodiščem prve in druge stopnje, s katero vložnika povezujeta tudi številne druge kršitve določb kazenskega postopka v prvostopenjskem in drugostopenjskem sojenju. Vložnika uveljavljata kršitve določb kazenskega postopka iz 2., 3., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ter več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. S posameznimi navedbami zatrjujeta tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker da očitano dejanje ni kaznivo dejanje in ker so podane okoliščine, ki izključujejo protipravnost obdolženčevega ravnanja oziroma njegovo krivdo (1. in 2. točka 372. člena ZKP). Vrhovno sodišče je glede na sistematiko prvega odstavka 420. člena ZKP najprej obravnavalo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, zatem pa še zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

7. Glede na vsebino zahtev je treba uvodoma poudariti: (i) da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, v katerem mora vložnik utemeljiti in obrazložiti zatrjevane kršitve zakona, zato posplošeno sklicevanje na druge vloge ali listine v spisu (pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, odločbo disciplinskega sodišča ipd.) pri presoji zatrjevanih kršitev ne more biti upoštevno,3 (ii) da je predmet odločanja v kazenskem postopku drugačen od predmeta odločanja v disciplinskem postopku zoper sodnika po Zakonu o sodnem svetu (ZSSve) in da kazensko sodišče pri odločanju ni vezano na predhodno odločitev disciplinskega sodišča, še manj pa na obrazložitev odločbe disciplinskega senata, (iii) da namen postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni vnovično povzemanje stališč, kot sta jih obrazložili in utemeljili že nižji sodišči, temveč presoja njihove zakonitosti;4 in (iv) da je mogoče zahtevo vložiti le iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, pri čemer je treba pri zatrjevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP utemeljiti in izkazati njen vpliv na zakonitost (in ne zgolj pravilnost) izpodbijane sodbe.

B-II.

Konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijanega dela sodbe

8. Vložnika uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave RS z argumentacijo na str. 73-75 zagovornikove in str. 48 in 73 obsojenčeve zahteve. Zagovornik po eni strani trdi, da inkriminirana komunikacija ne izpolnjuje zakonskih znakov zalezovanja, po drugi strani pa uveljavlja, da v opisu dejanja v izreku sodbe manjka konkretizacija obsojenčevega direktnega naklepa. Obsojenec vsebinsko trdi, da niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ker je bila njegova komunikacija z oškodovanko vedno prijazna, ker posameznih kontaktov ni mogoče pripisati njemu in ker oškodovanka ni bila prestrašena oziroma ogrožena.

Glede objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja

9. Zagovornik izpostavlja prvenstveno dve izmed obsojencu očitanih izvršitvenih ravnanj (konkretno: pošiljanje elektronskih sporočil dne 20. in 21. 10. 2016), za katera meni, da ne izpolnjujeta zakonskega znaka zalezovanja v pomenu, kot ga opredeljuje SSKJ. Vrhovno sodišče na tej podlagi ne more sprejeti zatrjevane kršitve kazenskega zakona, saj je bistvo obsojencu očitanega kaznivega dejanja v večkratnem, ponavljajočem se vsiljivem kontaktiranju oškodovanke, ne pa v posameznih ravnanjih, ki jih selektivno izbira vložnik. Zagovornik nadalje pojasnjuje ozadje poslanih elektronskih sporočil in trdi, da oškodovanka ni bila ogrožena in prestrašena, ker da je predhodno sama večkrat klicala obsojenca. Obsojenec zatrjuje enako, pri čemer se sklicuje na oškodovankino vedenje med prvostopenjskim sojenjem. Vložnika s temi navedbami ne presegata uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki z zahtevo ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj ponujata svoj pogled na dejansko stanje, ki se razlikuje od ugotovitev pravnomočne sodbe glede oškodovankine prestrašenosti in ogroženosti. To velja tudi za navedbe, da posameznih kontaktov oziroma komunikacije od 8. 11. 2016 dalje ni moč pripisati obsojencu, saj pravnomočna sodba ugotavlja, da je storilec očitanega dejanja prav on.

10. Edini del zahtev, ki je lahko relevanten za presojo kršitve kazenskega zakona v zvezi z objektivnimi zakonskimi znaki kaznivega dejanja, je v zagovornikovi trditvi, da za komunikacijo od dne 20. 10. 2016 do 7. 12. 2016 ni mogoče šteti, da izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja zalezovanja. Vrhovno sodišče je zato zatrjevano kršitev kazenskega zakona presojalo v tem okviru.

11. Prvi odstavek 134.a člena KZ-1 inkriminira zalezovanje,5 ki se lahko izraža v različnih oblikah. Pri konkretni izvršitveni obliki, ki se v izreku izpodbijanega dela sodbe očita obsojencu, gre za tisto prizadevanje vzpostavitve stika z oškodovancem, ki je: (i) ponavljajoče (frekventno), (ii) vsiljivo (z vidika oškodovanca nezaželeno) in (iii) ki pri oškodovancu povzroči prestrašenost ali ogroženost.6 Dobrini, ki ju varuje kazenska norma, sta posameznikova zasebnost in njegovo osebno dostojanstvo.7

12. V izreku izpodbijanega dela sodbe je zatrjevano, da je obsojenec oškodovanko zalezoval s ponavljajočim se vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika in stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, pri čemer so v izreku določno opredeljena elektronska sporočila, klici in poslana SMS sporočila, ki jih je pošiljal obsojenec, z definirano časovnico (e-sporočili dne 20. 10. 2016 in 21. 10. 2016, klic dne 3. 11. 2016 in SMS sporočila dne 8. 11. 2016, dne 25. 11. 2016, dne 28. 11. 2016 ob 12:17, 12:21 in 12:26 uri, dne 29. 11. 2016 ob 12:00 in 12:29 uri, dne 30. 11. ob 12:22 uri ter dne 7. 12. 2016), relevantnimi telefonskimi številkami (uporabljenih je bilo pet različnih telefonskih številk) ter zapisano vsebino sporočil, ki jo nižji sodišči sodišči ocenjujeta za nezaželeno, mestoma žaljivo in tudi grozilno (med ostalim, denimo, „[...] tudi ti si staro odsluženo kljuse dovolj si se najebala in nisi več za nobeno rabo“, „Prasica ..., kaj zdaj si se spravila še na mojo mamo. Tudi njo hočeš ubiti. Ti si še vedno tudi tu. Ne boš več dolgo da veš. Prasica si bila si in kot prasica boš končala. Samo to si zaslužijo takšni kriminalci kot ti. [...]“). Zatrjevano je, da je oškodovanka obsojencu pred tem povedala, da ne želi več intimnega razmerja z njim, kot tudi, da so inkriminirana ravnanja pri njej povzročila prestrašenost in ogroženost. 13. Po presoji Vrhovnega sodišča je v danem opisu mogoče prepoznati zalezovanje, ki sega onkraj običajne (socialno sprejemljive) komunikacije med posamezniki, je ponavljajoče in vsiljivo ter v tolikšni meri posega v oškodovankine osebnostne pravice (35. člen Ustave RS), da sodi v sfero kaznivega. Opis dejanja sporoča, da si je obsojenec proti oškodovankini volji večkrat prizadeval vzpostaviti stik z njo, pri čemer je uporabil različne oblike elektronske komunikacije (elektronska pošta, telefonski klici na oškodovankino osebno telefonsko številko in v službo), menjaval telefonske številke ter oškodovanko s svojimi ravnanji v tolikšni meri nadlegoval, da je pri njej povzročil prestrašenost in ogroženost. Tak opis vsebuje vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 134.a člena KZ-1, vprašanje dokazne ocene in stvar obrazložitve izpodbijane sodbe pa je, ali je obsojencu očitano kaznivo dejanje tudi dokazano. V polje dokazne presoje spada med drugim ugotovitev konteksta, v katerega je inkriminirana komunikacija umeščena, saj posameznih klicev, SMS in elektronskih sporočil ni mogoče vrednotiti izolirano, brez upoštevanja predhodnega dogajanja med obsojencem in oškodovanko, dinamike njunega odnosa in celostne presoje učinkov inkriminiranih ravnanj na oškodovanko.

14. Nižji sodišči sta vsa ta dejstva v predmetnem kazenskem postopku raziskali in ugotovili, da je oškodovanka z obsojencem prekinila intimno razmerje junija 2016; da je želela 30. 8. 2016 z njim prekiniti tudi prijateljsko razmerje oziroma vse stike in da mu je tedaj dala jasno vedeti, da želi pred njim mir; da je v ta namen 13. 9. 2016 tudi zamenjala telefonsko številko; da je blokirala njegovo elektronsko pošto; da obsojenec tega ni želel sprejeti in se je še naprej vmešaval v njeno življenje, jo kontaktiral na domač in služben telefon, kar je postalo nevzdržno in moteče tudi za njene sodelavce; da je oškodovanka, ker pred obsojencem ni imela miru, dne 18. 9. 2016 njegovi ženi in otrokoma po elektronski pošti razkrila njuno intimno razmerje, obsojenec pa si je še naprej prizadeval vzpostaviti stik z njo prek različnih kanalov (e-pošta, klici, SMS sporočila iz različnih telefonskih številk); da je bila vsebina njegovih ponavljajočih se sporočil v času od 20. 10. 2016 do 7. 12. 2016 nezaželena, žaljiva in mestoma tudi grozilna ter da je pri oškodovanki povzročila prestrašenost in ogroženost. Na tako ugotovljenem dejanskem stanju temeljijo dokazni zaključki pravnomočne obsodilne sodbe o izvršenem kaznivem dejanju, ki jih vložnika z zahtevo ne moreta izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Opis, kot ga vsebuje obsodilni del izpodbijane sodbe, pa za očitek kaznivega dejanja zalezovanja v objektivnem smislu zadošča. Glede subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja

15. Za presojo očitkov, ki se nanašajo na konkretizacijo obsojenčevega direktnega naklepa v izreku sodbe, so relevantna že ustaljena (ustavno)sodna stališča: (i) da z vidika načela zakonitosti iz 28. člena Ustave RS ni pomembno, ali so zakonski znaki kaznivega dejanja konkretizirani samo v izreku sodbe, ali pa so delno opisani v izreku, deloma pa s konkretizacijo odločilnih dejstev v obrazložitvi sodbe,8 (ii) da morajo biti po praksi Vrhovnega sodišča v opisu dejanja v izreku sodbe s konkretnimi življenjskimi dejstvi in okoliščinami opisani objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, ki navzven in v objektivnem smislu opredeljujejo očitano dejanje, pri subjektivnem odnosu storilca pa zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se ta subjektivni odnos dokazuje, v obrazložitev sodbe.9 (iii) da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj t. i. notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen ipd.), saj je to stvar dokazne ocene, ki spada v obrazložitev sodbe,10 (iv) da mora biti dejanje opisano tako, da je mogoče jasno razmejiti, ali v izreku opisano ravnanje sodi med kazensko ali civilno pravna razmerja,11 in (v) da sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.12

16. Kot je bilo že pojasnjeno, so v opisu dejanja v izpodbijanem delu pravnomočne sodbe konkretizirana vsa tista objektivna dejstva, ki navzven opredeljujejo obsojencu očitano kaznivo ravnanje in omogočajo presojo, da gre za zalezovanje, ki spada v sfero kaznivega. Dosedanja praksa je enotna v tem, da opredelitev notranjih subjektivnih dejstev ne sodi v izrek sodbe, temveč se na njih sklepa na podlagi dejstev in okoliščin, ki so predmet dokazne ocene v obrazložitvi sodbe. Za sklepčnost izreka zadošča, da je dejanje v izreku sodbe opredeljeno po objektivni plati, medtem ko sodi njegova subjektivna komponenta (krivda) v obrazložitev sodbe, ki je v predmetni zadevi vsebovana v 59. točki prvostopenjske sodbe v zvezi z zlasti 64. in 84. točko drugostopenjske sodbe, ki zavrača vsakršne pritožbene pomisleke zoper pravilnost prvostopenjske dokazne ocene.

Skrajna sila, silobran in opravičljiva zmota

17. Vložnika uveljavljata kršitev iz 1. oziroma 2. točke 372. člena ZKP z zatrjevanjem, da je obsojenec ravnal v silobranu, skrajni sili oziroma opravičljivi zmoti, česar nižji sodišči nista upoštevali in sta presodili nasprotno. Osrednji argumenti zahtev so, da je oškodovanka prva storila protipravno ravnanje, ko je 18. 9. 2016 obsojenčevi ženi in otrokoma po elektronski pošti poslala zasebno pisanje obsojenca ter pri njih povzročila ogroženost; da je z zalezovanjem (oziroma „vojno“) nadaljevala tudi kasneje; in da je obsojenec zato ravnal v silobranu oziroma skrajni sili. Vložnika trdita, da je obsojenčeva odgovornost izključena tudi zaradi dejanske zmote, saj je bil prepričan, da lahko njegovo bolezensko stanje pozdravi samo oškodovanka kot izvajalka Bownove terapije, oziroma da ima oškodovankino dovoljenje za vzpostavitev stika z njo, kot je bilo izraženo v SMS sporočilu dne 10. 7. 2016. 18. Te navedbe po vsebini ne predstavljajo uveljavljanja kršitve kazenskega zakona, temveč zatrjevanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vprašanje okoliščin, ki izključujejo protipravnost obsojenčevih ravnanj oziroma njegovo krivdo, je lahko predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti samo v primeru, če sodišče na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabi kazenski zakon oziroma kakšne določbe kazenskega zakona ne uporabi, čeprav bi jo moralo. Vložnika v predmetni zadevi tega ne trdita, temveč skušata spodnesti dokazno oceno, kot jo vsebuje izpodbijana pravnomočna sodba, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno.

Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v postopku pred sodiščem prve stopnje Zatrjevana kršitev pravice do nepristranskega sojenja

19. Zahtevi očitek o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave RS pred sodiščem prve stopnje gradita na seriji zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (in obsojenčevih ustavnih pravic), ki jih izpostavljata kot samostojne razloge za vložitev izrednega pravnega sredstva in hkrati kot okoliščine, ki v svoji kontinuiteti utemeljujejo dvom nepristranskost razpravljajoče sodnice. V tem kontekstu uveljavljata: – kršitev pravice do nepristranskega sojenja zaradi kontinuiranih procesnih kršitev oziroma celote protipravnih (namernih) ravnanj sodnice posameznice, povezanih z vodenjem postopka in vsebino obrazložitve sodbe, ki po stališču zahtev kažejo vsaj na objektivno, če ne že na subjektivno pristranskost sodnice posameznice (kršitev 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS); – več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodnica posameznica zavrgla zahteve za izločitev sodnikov z dne 21. 5. 2019, 31. 5. 2019, 21. 6. 2019 in dopolnitev z dne 2. 7. 2019, čeprav niso bile očitno usmerjene v zavlačevanje postopka, – več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodnica sama zavrgla predlog za delegacijo pristojnosti z dne 21. 5. 2019, prejet dne 22. 5. 2019, za kar ni bila stvarno pristojna in čeprav predlog po vsebini ni bil očitno usmerjen v zavlačevanje postopka, temveč v zagotavljanje nepristranskosti sojenja, – kršitev pravice do nepristranskega sojenja in kršitev pravice do obrambe, ker je sodnica posameznica denarno kaznovala zagovornika zaradi podanih predlogov za delegacijo pristojnosti in izločitev sodnikov.

Glede zatrjevanega dvoma v nepristranskost sodnice prve stopnje

20. Izhodišča za ocenjevanje nepristranskosti sojenja, ki so ustaljena v ustavnosodni praksi, so navedena v 7. točki drugostopenjske sodbe. Pri presoji zatrjevanih kršitev v konkretni zadevi je treba posebej poudariti: (i) da se sodnikova osebna nepristranskost domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem,13 in da so za izpodbitje domneve potrebni trdnejši dokazi kot pa zgolj serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev,14 (ii) da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča obdolženčevo subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti,15 (iii) da zgolj okoliščina, da obdolženec pravo razume drugače ali je nezadovoljen z odločitvijo sodišča, ne zadostuje za sklep o kršitvi 23. člena Ustave RS,16 ter (iv) da obdolženčevo nestrinjanje z načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami sodnika ni razlog za dvom v njegovo nepristranskost.17

21. Sodišče druge stopnje je pri presoji istovrstnih očitkov, kot jih uveljavljata zahtevi, analiziralo posamezne procesne odločitve sodnice posameznice, jih umestilo v širši kontekst celotnega prvostopenjskega sojenja in se do njih nadrobno opredelilo v točkah 8. do 20. sodbe. Ugotovilo je, da način procesnega vodenja predmetnega kazenskega postopka in s tem povezane odločitve, vsaka zase in vse skupaj, ne potrjujejo videnja obrambe o pristranskem delovanju sodnice prve stopnje. V sprejetih procesnih odločitvah ni prepoznalo ravnanj, ki bi po svoji vsebini kazala na vnaprejšnjo opredeljenost sodnice posameznice glede odločitve o glavni stvari, oziroma takšnih, ki bi izkazovala njen pristranski odnos do obsojenca.

22. Vložnika argumentacijo drugostopenjskega sodišča zavračata in ponujata svojo interpretacijo procesno relevantnih dejstev ter pravnih pravil, ki so bila podlaga za procesna dejanja v prvostopenjskem sojenju. Na ta način izpodbijata pravno presojo utemeljenosti sodničinih ravnanj, ki je lahko (in tudi je) predmet preizkusa v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi; ne morejo pa tovrstna izvajanja ob argumentiranih procesnih odločitvah sodnice posameznice zadostovati za razumen, objektivno upravičen dvom v nepristranskost sojenja pred sodiščem prve stopnje v konkretni zadevi.

23. Izmed grajanih procesnih odločitev je treba posebej omeniti odločitev razpravljajoče sodnice, da obsojencu na naroku dne 13. 2. 2018 ne dovoli sedeti poleg svojega zagovornika. Vložnika trdita, da je sodnica s takšnim ravnanjem prekršila ne le obsojenčevo pravico do obrambe, temveč s „posedanjem na zatožno klop“ posegla tudi v njegovo osebno dostojanstvo ter s tem pokazala svoj pristranski odnos pri sojenju. Po presoji Vrhovnega sodišča ta procesna odločitev sodnice posameznice v predmetni zadevi glede na potek celotnega kazenskega postopka ne more zadostovati za objektivno upravičen dvom v njeno nepristranskost.18 Razpravljajoča sodnica je razloge za sprejeto odločitev ob upoštevanju tedaj veljavne določbe 77. člena Sodnega reda argumentirano pojasnila v izjavi z dne 13. 3. 2018 (tj. še istega dne, ko je zagovornik pisno problematiziral njeno stališče o sedežnem redu in na tej podlagi zahteval njeno izločitev iz sojenja), obsojencu pa nato na vseh nadaljnjih narokih, na katerih je bil navzoč, dovolila sedeti ob svojemu zagovorniku. Glavna obravnava, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana sodba (začeta dne 31. 5. 2019), je bila izvedena skladno s primarno predpisanim sedežnim redom, z zagotovljenim obsojenčevim mestom poleg zagovornika, zato izpodbijana procesna odločitev sodnice posameznice ne razkriva razlogov, ki bi z vidika razumnega opazovalca vzbujali dvom v njeno nepristranskost. 24. Vrhovno sodišče ugotavlja, da imajo tudi ostale procesne odločitve razpravljajoče sodnice podlago v argumentaciji, ki jo ponuja pravnomočna sodba, zato same po sebi – zgolj zato, ker se vložnika z njimi v pravnem ali dejanskem pogledu ne strinjata – z gledišča razumnega opazovalca ne morejo vzpostaviti dvoma v njeno nepristranskost. Uporaba ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, preverjanje njegove procesne sposobnosti z izvedenci in drugi ukrepi ne izkazujejo objektivno upravičenega dvoma v sodničino nepristranskost, še manj pa njeno subjektivno pristranskost, temveč predstavljajo niz procesnih aktivnosti, usmerjenih k učinkovitemu vodenju kazenskega postopka, s katerimi se vložnika ne strinjata. Tudi v razlogih prvostopenjske sodbe ni najti nobenih navedb, ki bi kazale na sodničino pristransko odločanje; obsojenčevo nakazovanje na njeno prizadevanje za izdajo obsodilne sodbe pa ne presega vložnikovih osebnih prepričanj, ki nimajo podlage v podatkih spisa.

25. Za presojo videza nepristranskosti sodišča prve stopnje ne more biti nazadnje odločilno niti, da je obramba zoper prvostopenjsko sodnico med prvostopenjskim sojenjem zaradi zatrjevanih procesnih kršitev glede sedežnega reda na glavni obravnavi vložila kazensko ovadbo (in kasneje subsidiarni obtožni predlog) zaradi kaznivega dejanja po 288. členu KZ-1. Takšne aktivnosti obrambe same po sebi ne morejo vzbuditi objektivno upravičenega dvoma v nepristranskost sodnice, saj bi to pomenilo, da lahko stranke z vlaganjem ovadb zoper sodnike zaradi nestrinjanja z njihovimi procesnimi odločitvami dosežejo njihovo izločitev iz sojenja in na ta način izigrajo pravila o zakonitem sodniku, kar ne more biti dopustno.19

26. Vložnika v zvezi z drugostopenjsko obrazložitvijo, ki zadeva vprašanje sodničine nepristranskosti, uveljavljata tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da višje sodišče v 17. točki sodbe protispisno in nerazumljivo navaja, da obramba pristranskega odnosa sodnice posameznice oziroma ravnanj, ki bi kazala na njeno vnaprejšnjo opredeljenost, niti ne zatrjuje. Zahtevi v tem delu selektivno povzemata eno poved drugostopenjske sodbe, ki v kontekstu celotne obrazložitve ni v nasprotju s pritožbenimi trditvami obrambe, še manj pa obremenjena z zatrjevano procesno kršitvijo absolutne narave.

Glede zavrženja zahtev za izločitev sodnikov z dne 22. 5. 2019 in 21. 6. 2019

27. V konkretni zadevi je obramba med prvostopenjskim sojenjem podala deset zahtev za izločitev sodnikov in štiri predloge za delegacijo pristojnosti. Zahteve za izločitev sodnikov so bile med prvostopenjskim sojenjem podane: – dne 13. 3. 2018, kar je predsednik Okrajnega sodišča v Mariboru zavrnil s sklepom z dne 15. 3. 2018; – dne 24. 4. 2018, kar je bili zavrnjeno s sklepom z dne 24. 4. 2018; – dopolnitev dne 25. 4. 2018, ki je bila zavrnjena s sklepom z dne 26. 4. 2018; – dne 22. 6. 2018, kar je bilo zavrnjeno s sklepom z dne 9. 7. 2018; – dne 12. 2. 2019, kar je bilo za zahtevano izločitev predsednika Vrhovnega sodišča zavrnjeno na občni seji dne 14. 3. 2019; za predsednika Višjega sodišča v Mariboru s sklepom Su 412/2019 z dne 20. 3. 2019; za predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru s sklepom Su 158/2019 z dne 15. 4. 2019; in za sodnico prve stopnje s sklepom z dne 19. 4. 2019; – dne 21. 5. 2019, prejeto dne 22. 5. 2019 (znova predlagana izločitev prvostopenjske sodnice in predsednikov vseh hierarhično višjih sodišč), kar je sodnica prve stopnje zavrgla na naroku za glavno obravnavo dne 31. 5. 2019; – na naroku dne 31. 5. 2019; – dne 21. 6. 2019, dopolnjeno z vlogo dne 2. 7. 2019, kar je sodnica prve stopnje zavrgla na naroku za glavno obravnavo dne 9. 7 2019; – dne 16. 9. 2019, kar je sodnica prve stopnje zavrgla na naroku dne 19. 9. 2019. 28. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da so bile zahteve za izločitev zavržene na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP kot očitno neutemeljene, podane z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, saj je: (i) celota obsojenčevih ravnanj kazala na zavlačevanje postopka (2. točka prvostopenjske sodbe) in (ii) ker je bil tak namen razviden tudi iz vsebine zahtev za izločitev, saj je šlo v pretežni meri za ponavljanje očitkov, o katerih je bilo že odločeno v številnih predhodno neuspešnih predlogih za izločitev razpravljajoče sodnice, in za dodajanje novih očitkov zoper skoraj vsako procesno dejanje razpravljajoče sodnice, ki je bilo usmerjeno v izvedbo glavne obravnave (3. točka prvostopenjske sodbe). Prvostopenjska sodnica je zavrženje zahtev za izločitev utemeljila v obrazložitvi izpodbijane sodbe (že omenjena 3. točka v zvezi z 2. točko prvostopenjske sodbe), čemur je višje sodišče po nadrobni analizi posameznih očitkov, usmerjenih zoper procesne odločitve prvostopenjske sodnice, pritrdilo v 21. točki drugostopenjske sodbe.

29. Vložnika zavrženju nasprotujeta, ker da (i) v zahtevah ni šlo za ponavljanje razlogov, ki bi bili predhodno že uveljavljani v zavrnjenih zahtevah za izločitev; (ii) ker ni dosežen standard „očitnosti“ iz ustavne odločbe Up-1212/18-23, ki bi lahko narekoval zavrženje zahtev in (iii) ker vsebinska utemeljenost zahtev sama po sebi izključuje stališče nižjih sodišč, da je šlo za zavlačevanje postopka.

30. Zagovornik skuša z obširnim pisanjem in vnovičnim citiranjem zahtev za izločitev sodnikov prepričati v utemeljenost svojih izvajanj, vendar brez uspeha. Prvih pet zahtev za izločitev je bilo vsebinsko presojanih, pri čemer je bilo obrambi večkrat v bistvenem pojasnjeno, da so saniranju morebitnih procesnih kršitev med sojenjem namenjena pravna sredstva in ne institut izločitve sodnikov ter da so lahko sodničina pravna stališča predmet izpodbijanja s predpisanim pravnim sredstvom, ne predstavljajo pa razloga, ki bi utemeljeval dvom v njeno nepristranskost (sklepi predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 24. 4. 2018, 26. 4. 2018, 9. 7. 2018 in 19. 4. 2019). Zahteva zagovornika Cugmasa z dne 12. 2. 2019 za izločitev prvostopenjske sodnice in vseh predsednikov hierarhično nadrejenih sodišč je bila vsebinsko presojana in zavrnjena (za prvostopenjsko sodnico s sklepom z dne 19. 4. 2019), vendar je zagovornik kljub temu dne 21. 5. 2019 vložil novo zahtevo za izločitev, kjer je prvostopenjski sodnici znova očital vrsto procesnih kršitev ter na tej podlagi utemeljeval njeno pristranskost, zatem pa podal še zahtevo za izločitev z dne 21. 6. 2019 (dopolnjeno z obsojenčevo vlogo dne 2. 7. 2019) in zahtevo za izločitev z 16. 9. 2019, v katerih je deloma ponavljal predhodno že uveljavljane razloge, hkrati pa dodajal venomer nove procesne kršitve, ki naj bi bile zagrešene pred sodiščem prve stopnje.

31. Po presoji Vrhovnega sodišča je razpravljajoča sodnica v dani procesni situaciji zahteve za izločitev, podane med 21. 5. 2019 in 16. 9. 2019, razumno ocenila za očitno neutemeljene v smislu petega odstavka 42. člena ZKP, saj vse ugotovljene okoliščine, zdrava pamet in izkušnje, brez potrebe po kakršnemkoli dokazovanju,20 podpirajo sklepanje, da je šlo za procesni manever, očitno namenjen zavlačevanju postopka in spodkopavanju avtoritete sodišča, ki ga je (kot ji to nalaga tudi temeljno postopkovno načelo iz 15. člena ZKP) preprečila z zavrženjem zahtev.

Glede zavrženja predloga za delegacijo pristojnosti z dne 21. 5. 2019, prejetega 22. 5. 2019 a) Glede stvarne pristojnosti razpravljajoče sodnice za zavrženje predloga

32. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obrambe za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic.21 V prid takšni razlagi govorijo trije argumenti. Prvič, sodišče si mora skladno s 15. členom ZKP prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Drugič, možnost organa, da prepreči zlorabe pravic, je metapravna in izhaja iz narave stvari, zato ne potrebuje posebne utemeljitve.22 In tretjič, uporaba analogije je v procesnem zakonu dopustna, pri čemer jo je treba uporabiti v skladu s sorodnimi zakonskimi določbami, v konkretnem primeru z določbo petega odstavka 42. člena ZKP, ki predpisuje zavrženje predloga za izločitev sodnikov, če je iz vsebine razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča. 33. Takšna razlaga, ki jo v obrazložitvi sprejema tudi izpodbijana pravnomočna sodba (4. točka prvostopenjske sodbe v zvezi s 24. točko drugostopenjske sodbe), je skladna z stališči pravne teorije in prakse Ustavnega sodišča, da: (i) pravni red ne dopušča uveljavljanja ali izvrševanja neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red, saj gre v takšnih primerih za zlorabo pravice, ki ne more uživati pravnega varstva,23 (ii) da je uporaba analogije na področu kazenskega procesnega prava dopustna24 in da (iii) predstavlja načelo zakonitosti materialnopravno jamstvo v kazenskem postopku, zato je prvi odstavek 28. člena Ustave RS že po svojem besedilu uporabljiv le za ustavnopravno upoštevne kršitve kazenskega materialnega prava.25 b) Glede razumnosti razlogov za zavrženje predloga za delegacijo pristojnosti

34. Obramba je med prvostopenjskim sojenjem podala več predlogov za delegacijo pristojnosti izven območja mariborskih sodišč, in sicer: – dne 27. 11. 2017, o čemer je odločalo Višje sodišče v Mariboru in predlog zavrnilo; – dne 12. 2. 2019 (z isto vlogo, kot je bila podana zahteva za izločitev sodnikov), o čemer je Vrhovno sodišče odločilo s sklepom I Kr 3140/2017 z dne 27. 3. 2019 in predlog zavrnilo;26 – dne 21. 5. 2015, prejeto dne 22. 5. 2019 (z isto vlogo, kot je bila podana zahteva za izločitev sodnikov), kar je razpravljajoča sodnica na naroku dne 31. 5. 2019 zavrgla, – dne 16. 9. 2019 (z isto vlogo, kot je bila podana zahteva za izločitev sodnikov), kar je razpravljajoča sodnica na naroku dne 19. 9. 2019 zavrgla.

35. Vložnika izrecno izpodbijata samo zavrženje predloga za delegacijo z dne 21. 5. 2019, prejetega dne 22. 5. 2019. V njem je obramba v pretežni meri (obsežno) utemeljevala, da obsojencu pred mariborskimi sodišči ne bo zagotovljeno nepristransko sojenje, ker na to kaže celokup ravnanj sodnikov (posebej razpravljajoče sodnice, pa tudi predsednikov hierarhično nadrejenih sodišč) ter sodnega osebja mariborskih sodišč, mestoma pa je omenjala tudi pritisk javnosti na sojenje, medijsko poročanje ter obsojenčevo povezanost z mariborskimi sodišči, ker je šlo za predsednika Delovnega sodišča v Mariboru.

36. Razpravljajoča sodnica je tretji in četrti predlog za delegacijo zavrgla na podlagi ugotovitve (4. točka prvostopenjske sodbe), da gre po vsebini za (i) ponavljanje navedb, ki so bile uveljavljane že v predhodnih predlogih za delegacijo in ocenjene za neutemeljene, oziroma (ii) za trditve, ki so vsebinsko očitno neutemeljene ter podane izključno z namenom zavlačevanja kazenskega postopka, obenem pa se je (iii) oprla tudi na časovno dimenzijo vloženih predlogov, ker naj bi zagovornik tretji predlog za prenos krajevne pristojnosti vložil zgolj pet dni po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča o zavrnitvi njegovega predhodnega predloga za delegacijo, zatem pa dne 16. 9. 2019 še četrtič predlagal prenos pristojnosti izven območja mariborskih sodišč.

37. Zagovornikova opazka, da mu je bil sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi (drugega) predloga za delegacijo vročen prej, kot navaja sodišče prve stopnje, je utemeljena, saj iz podatkov spisa izhaja, da je bila vročitev zagovorniku opravljena dne 30. 4. 2019 (in ne že 23. 4. 2019, kot to v zahtevi trdi vložnik - gl. list. št. 1770 in 1742), vendar ta okoliščina ne narekuje drugačne presoje, kot sta jo sprejeli nižji sodišči. Vsebina predlogov za delegacijo in njihovo časovno sosledje, kot izhaja iz podatkov spisa, razkrivajo namreč očitno zlorabo instituta prenosa krajevne pristojnosti, saj je zagovornik tretji predlog za delegacijo podal samo tri tedne po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča, s katerim je bil njegov predhodni predlog za delegacijo zavrnjen, pri tem pa vsebinsko ponavljal že podane razloge oziroma podajal očitno neutemeljene navedbe, vse z jasno prepoznavnim namenom, da skupaj z istočasnimi vloženimi zahtevami za izločitev vseh sodnikov v hierarhiji odločanja zavleče kazenski postopek. V takšni procesni situaciji se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju vnovičnega predloga za delegacijo z dne 21. 5. 2021 pokaže kot razumna in skladna z uveljavljeno (ustavno)sodno prakso o dolžnosti preprečevanja zlorab procesnih pravic. Temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje s poudarkom, da stranke določb ZKP o izločitvi sodnikov in prenosu pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče ne morejo uporabiti, ko niso zadovoljne s procesnim vodstvom oziroma odločitvami sodišč (točka 24. obrazložitve).

38. Sodišči prve in druge stopnje sta razloge za zavrženje predloga za delegacijo v pravnomočni sodbi obrazložili, zato zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkljivih razlogov sodbe v tem delu ni podana. Vložnika skušata razloge nižjih sodišč, ki se nanašajo na vsebino predloga za delegacijo pristojnosti, predstaviti tudi kot protispisne, češ da obramba v vlogi ni ponavljala razlogov za prenos pristojnosti oziroma izražala nezadovoljstva s procesnim vodstvom sodnice, vendar na ta način zatrjevane procesne kršitve ne moreta utemeljiti. V središču njunih očitkov je nestrinjanje s prvostopenjsko in drugostopenjsko interpretacijo predloga za prenos krajevne pristojnosti, torej z oceno procesno relevantnih dejstev, ne pa nasprotje med listino v spisu in njenim povzemanjem v sodbi, ki bi lahko predstavljalo razlog za uveljavljanje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Posebej glede denarnega kaznovanja obsojenčevega zagovornika

39. Zagovornik v dopolnitvi zahteve zatrjuje kršitev obsojenčeve pravice do nepristranskega sojenja in kršitev pravice do obrambe zaradi dveh izrečenih denarnih kazni po 140. členu ZKP.27 Njegovi očitki temeljijo na zatrjevanju, da je odločitev nižjih sodišč o denarnem kaznovanju arbitrarna in nerazumna ter odstopa od novejše ustavnosodne prakse glede standarda „očitnega namena zavlačevanja postopka“. Vložnik v bistvenem trdi, da kontinuirane procesne kršitve lahko pomenijo razlog za izločitev sodnika oziroma delegacijo pristojnosti; da denarno kaznovanje prihaja v navzkriž z določbami ZKP, ki zagovornika zavezujejo k takojšnji zahtevi za izločitev sodnika; in da denarno kaznovanje ne sme imeti odvračilnega učinka za obrambo ter ne sme pomeniti psihičnega pritiska na obsojenca. Zagovornik uveljavlja, da je bil kaznovan za dejanja, ki jih je opravil v obsojenčevem interesu in v njegovo korist s tem, da je varoval njegovo pravico do nepristranskega (poštenega) sojenja. Sklicuje se na sodbe ESČP v zadevah Čeferin proti Sloveniji in I.P. in Carvalho proti Portugalski, ker da morajo sodniki pričakovati kritiko pri opravljanju svojega poklica, česar prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče v konkretni zadevi – glede na to, da so predlogi za izločitev in delegacijo kritično obravnavali ravnanje sodišč – nista prenesli.

Vložnik vlaga tudi posebno (vnovično) zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočna sklepa o denarnem kaznovanju. V bistvenem uveljavlja kršitev 140. člena ZKP v zvezi z 78. členom ZKP, ki da je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa, ker njegova ravnanja niso merila na zavlačevanje postopka. Hkrati uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sklepih ni obrazložen standard "očitnosti" in zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Razlogi so tudi nasprotujoči, nerazumljivi in protispisni, ko sodišči navajata, da kontinuirane procesne kršitve ne morejo biti razlog za izločitev sodnika. Uveljavlja tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja pri odločanju o pritožbi zoper drugi sklep o denarnem kaznovanju.

40. Vrhovno sodišče je o zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočna sklepa nižjih sodišč o denarnem kaznovanju, že odločalo in jo zaradi neizpolnjevanja kriterijev iz prvega odstavka 420. člena ZKP s sklepom I Ips 3149/2017 z dne 10. 9. 2020 zavrglo. Vložnik v dopolnitvi sedaj obravnavane zahteve podaja navedbe, kot jih je uveljavljal v rednih in izrednih pravnih sredstvih zoper sklepa nižjih sodišč o denarnem kaznovanju, kar pomeni, da po vsebini dopolnjuje (dodaja) očitke, ki jih v pritožbi zoper meritorno sodbo v pritožbenem roku ni uveljavljal.28 Vrhovno sodišče se je pri presoji zakonitosti izpodbijane sodbe omejilo na očitke, usmerjene v zatrjevanje kršitev obsojenčevih ustavnih pravic pri izdaji sodbe, pri čemer je ostalo v okvirih, kot jih določa peti odstavek 420. člena ZKP.

41. Vrhovno sodišče je v tej sodbi že utemeljilo, da so zagovornikove procesne aktivnosti s ponavljajočim vlaganjem zahtev za izločitev sodnikov oziroma s ponovnim podajanjem predloga za delegacijo pristojnosti, ko je bil poprejšnji predlog malo prej zavrnjen kot neutemeljen, pomenile zlorabo procesnih pravic. Razpravljajoča sodnica se je odločila za denarno kaznovanje zagovornika zaradi njegovega očitnega namena zavlačevanja kazenskega postopka, ki ga izkazujeta verižno vlaganje procesnih predlogov in njihova vsebina, osredotočena na kritiko procesnega vodstva sodišča prve stopnje, čeprav so temu (kot je bilo zagovorniku večkrat pojasnjeno) prvenstveno namenjena pravna sredstva zoper odločbe sodišč, ne pa zahteve za izločitev sodnikov oziroma predlogi za delegacijo pristojnosti. V dani procesni situaciji se razkrije, da zagovornik svoje aktivnosti brez uspeha opravičuje z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe oziroma njegove pravice do nepristranskega sojenja, saj se izvrševanje procesnih pravic konča tam, kjer se začne njihova zloraba. Denarno kaznovanje zagovornika zaradi ravnanj, ki pomenijo zlorabo pravic, ne more vplivati na zagotavljanje obsojenčevih temeljnih procesnih jamstev, v konkretni zadevi pa zagovornika v nadaljevanju kazenskega postopka tudi ni odvrnilo od podajanja novih predlogov za izločitev sodnikov oziroma delegacijo pristojnosti.

42. Vložnikovo sklicevanje na ustavno odločbo Up-1212/18-23 z dne 5. 6. 2019 mora ostati v okoliščinah predmetne zadeve brezuspešno, saj ne gre za dejstveno primerljivi zadevi. Tudi izpostavljena praksa ESČP za odločitev v konkretni zadevi ni relevantna, saj se nanaša na denarno kaznovanje procesnih udeležencev zaradi kritičnih izjav do sodišč, kjer so bile v središču presoje meje svobode izražanja (10. člen EKČP), za kar v obravnavanem primeru ne gre. Zagovornik v zahtevi zatrjuje tudi kršitev lastnih pravic zaradi denarnega kaznovanja (kršitev svobode odvetniškega poklica iz 137. člena Ustave RS, njegovega dostojanstva in ugleda, ipd.), česar v postopku z izrednim pravnim sredstvom, ki je namenjeno varstvu obdolženčevih pravic in pravnih interesov, ne more uveljavljati (tako že sklep Vrhovnega sodišča I Ips 3140/2017 z dne 10. 9. 2020).

Glede zatrjevanega dvoma v nepristranskost predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru in predsednika Višjega sodišča v Mariboru

43. Zagovornik v zahtevi ponavlja razloge iz predloga za izločitev predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru Marjana Premzla, o katerih je odločal predsednik Višjega sodišča v Mariboru in jih s sklepom z dne 15. 4. 2019 zavrnil.29 Njegovim navedbam se pridružuje obsojenec, ki izpostavlja dejansko poznanstvo sodnika Premzla z njegovo ženo C. C., problematizira njegovo opredeljevanje do ravnanja prvostopenjske sodnice in trdi, da predsednikovo napačno stališče, da procesne kršitve ne morejo predstavljati razloga za sodničino izločitev, izkazuje pristranskost njegovega odločanja.

44. Sodišče druge stopnje se je do istovrstnih očitkov opredelilo v 22. točki sodbe in ugotovilo, da glede predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru niso podani niti izločitveni razlogi (saj ni bil seznanjen z nezakonitimi dokazi, o čemer bo več povedanega v nadaljevanju), niti odklonitveni razlogi (dvom v njegovo nepristranskost ni podan, med ostalim zato, ker je zanikal, da bi opravljal pripravništvo pri obsojenčevi ženi na zunanjem oddelku Delovnega sodišča v Mariboru, prav tako je zanikal globlje prijateljske odnose z obsojencem, medtem ko njuno znanstvo in srečevanje na srečanjih predsednikov sodišč ne utemeljujeta njegove izločitve). Takšni razlogi so po presoji Vrhovnega sodišča razumni in jih vložnika zgolj z vztrajnim ponavljanjem istovrstnih očitkov ne moreta omajati.

45. Zagovornik drugostopenjsko obrazložitev komentira le toliko, da ji očita uporabo neenakih kriterijev pri odločanju o izločitvah, češ da je bilo predlogu višje sodnice Melite Puhr ugodeno med drugim zato, ker je se je v obdobju opravljanja njene funkcije podpredsednice Okrajnega sodišča v Mariboru srečevala z obsojencem na službenih sestankih. Na tej podlagi zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave RS, vendar neuspešno, saj je omenjena višja sodnica svojo izločitev predlagala (tudi) zato, ker se z obsojencem poznata že vrsto let, ker se je z njim na sestankih tudi osebno pogovarjala in se tikala, še zdaj pa z njim ob naključnih srečanjih spregovori nekaj besed ter bi bilo zato zanjo sojenje v tej zadevi zelo neprijetno, kar je torej drugačna procesna situacija kot pri predsedniku Okrajnega sodišča v Mariboru, ki je globlje prijateljske odnose z obsojencem zanikal. 46. Obsojenec izpodbija tudi sklep predsednika Vrhovnega sodišča Su 412/2019 z dne 20. 3. 2019, s katerim je ta zavrnil zahtevo za izločitev predsednika Višjega sodišča v Mariboru Miroslava Pliberška. V tej zvezi je pomembno sosledje zatrjevanih razlogov za izločitev omenjenega sodnika, kot jih je med sojenjem podajala obramba: (i) V zahtevi za izločitev, o kateri je dne 20. 3. 20219 odločal predsednik Vrhovnega sodišča, je obramba utemeljevala dvom v nepristranskost predsednika Višjega sodišča v Mariboru iz razlogov, ker naj bi ga z obsojencem povezovalo osebno poznanstvo, v okviru katerega neposredno prijateljujeta (ob priliki srečanja v lokalu naj bi ga obsojenec tudi seznanil z oškodovankinimi nagajanji); ker se z njim srečuje na srečanjih predsednikov sodišč; ker gre za zunajzakonskega partnerja članice sodnega sveta D. D., ki je nekdanja predsednica Okrajnega sodišča v Mariboru; in ker njuno bivališče meji na obsojenčevo zemljišče. Predsednik Vrhovnega sodišča RS je zahtevo za izločitev zavrnil z obrazložitvijo, da je Pliberšek zavrnil obsojenčeve obsojenčeve navedbe o njunem prijateljevanju in da okoliščine, da sta z obsojencem stanovska kolega, da stanujeta v bližini in da gre za zunajzakonskega partnerja članice Sodnega sveta, ne ustvarjajo upravičenega dvoma v njegovo nepristranskost. (ii) Razloge za izločitev, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti omenja obsojenec in se nanašajo na njegovo povezanost z očetom Miroslava Pliberška (str. 6 in 7 zahteve), je obramba podala šele v postopku pritožbenega odločanja zoper meritorno sodbo (predlog z dne 20. 2. 2020, list. št. 3048). Tedaj je predsednik Višjega sodišča v Mariboru sam predlagal svojo izločitev, saj je ocenil, da so podane trditve posegle na osebno raven in izkazale nespoštovanje do njegovega pokojnega očeta, zaradi česar bo z družino razmislil o ustreznih pravnih sredstev za zaščito pietete, časti in dobrega imena pokojnika (predlog z dne 24. 2. 2020, list. št. 3058).

47. V predstavljeni procesni situaciji so neutemeljene obsojenčeve trditve, da bi se moral predsednik Vrhovnega sodišča pri odločanju dne 20. 3. 2019 opredeliti do razlogov za izločitev predsednika Višjega sodišča v Mariboru, ki jih obramba tedaj (še) ni uveljavljala. Predsednik Vrhovnega sodišča je odločal na podlagi navedb, kot jih je v zahtevi za izločitev podala obramba, in očitke o zatrjevanem dvomu v nepristranskost Pliberška – tudi upoštevaje njegovo izjavo, v kateri je zanikal globlje prijateljske in osebne stike z obsojencem ter njuno poznanstvo zamejil na običajne kolegialne odnose – z razumnimi razlogi zavrnil. Kar se tiče obsojenčevih navedb glede njegovega odnosa s pokojnim očetom Miroslava Pliberška pa je treba ugotoviti, da je bil predsednik Višjega sodišča v Mariboru iz odločanja v predmetni zadevi po tem, ko je obramba te razloge uveljavila, s sklepom podpredsednika Višjega sodišča v Mariboru iz odločanja v predmetni zadevi izločen, tako da pri odločanju o nadaljnjih zahtevah za izločitev sodnikov ni sodeloval. Zatrjevane procesne kršitve kot samostojne kršitve določb kazenskega postopka in Ustave RS Sedežni red na glavni obravnavi

48. Vložnika uveljavljata kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, enakosti orožij in dostojanstva zaradi sedežnega reda v razpravni dvorani, saj razpravljajoča sodnica obsojencu na začetku prve glavne obravnave ni dovolila ob svojem zagovorniku.

49. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že poudarilo pomen sedežnega reda v razpravni dvorani v optiki učinkovitega izvrševanja pravic obrambe (sodba I Ips 30208/2017 z dne 29. 4. 2021), vendar obravnavana procesna situacija v bistvenem odstopa od dosedanjih judiciranih primerov. Kar je v konkretni zadevi bistveno in izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa, je: – da vložnika problematizirata sedežni red na narokih za glavno obravnavo, ki je bila začeta dne 17. 10. 2017, čeprav se je glavna obravnava nato dne 31. 5. 2019 začela znova in so bili na njej ponovno izvedeni vsi dokazi, na katerih temelji izpodbijana sodba; – da je sodničina odločitev, da obsojencu ne dovoli sedeti zraven svojega zagovornika, zabeležena (edinole) na petem naroku prve glavne obravnave dne 13. 2. 2018,30 ko so bile zaslišane samo priče, ki so izpovedovale v obsojenčevo korist, pri čemer so bile nato vse omenjene priče bodisi ponovno zaslišane na znova začeti glavni obravnavi bodisi so bile njihove izpovedbe prebrane s soglasjem obeh strank; – da je razpravljajoča sodnica na vseh naslednjih narokih, na katerih je bil navzoč obsojenec (tj. od 1. 6. 2018 dalje, vključno z vsemi naroki glavne obravnave, na podlagi katere je bila izpodbijana sodba) obsojencu vselej dovolila sedeti ob svojem zagovorniku.

50. Vrhovno sodišče je očitke vložnikov presojalo skozi prizmo 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki omogoča vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zaradi drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ugotovilo je, da vložnika ne zatrjujeta, še manj pa izkažeta obstoj vzročne zveze med zatrjevanimi kršitvami obsojenčevih pravic zaradi sedežnega reda na začetku prve glavne obravnave in izpodbijano pravnomočno sodbo, ki je bila izdana na podlagi druge (znova začete) glavne obravnave. Dne 31. 5. 2019 začeta glavna obravnava je bila namreč opravljena ob spoštovanju primarno predpisanega (in s strani obrambe želenega) sedežnega reda (drugi odstavek 77. člena Sodnega reda), na njej pa so bili znova izvedeni vsi dokazi, na katerih temelji izpodbijana sodba. Takšna procesna kronologija ovrže zatrjevane kršitve obsojenčevih pravic pri izdaji izpodbijane sodbe, saj je imel obsojenec na vseh narokih za glavno obravnavo, na podlagi katerih je bila izdana izpodbijana sodba, možnost sedeti poleg svojega zagovornika in aktivno izvrševati svojo obrambo pri izvajanju dokazov.

Sojenje v nenavzočnosti na naroku 10. 5. 2018

51. Vložnika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bil narok dne 10. 5. 2018 opravljen v obsojenčevi nenavzočnosti. V zahtevah pojasnjujeta razloge za obsojenčevo odsotnost z naroka in utemeljujeta opravičenost njegovega izostanka, pri čemer trdita, da je presoja obsojenčeve zdravstvene zmožnosti prvenstveno v domeni izvedencev medicinske stroke in ne sodišča. Posebej grajata ugotovitve višjega sodišča, da naj bi se obsojenec sam oziroma preko svoje žene naročal na zdravniške preglede v času razpisanih narokov, kar je po njunem mnenju nepravilno, nelogično in v nasprotju z listinami v spisu.

52. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi sojenja v obsojenčevi nenavzočnosti, ne da bi bilo za to izkazani pogoji, je lahko podana samo v primerih, ko sodišče stori kršitev na glavni obravnavi, po kateri je izreklo sodbo.31 V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dne 31. 5. 2019 začelo znova in na njeni podlagi izdalo izpodbijano sodbo, zato uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi obsojenčevega izostanka z naroka dne 10. 5. 2018 ne more biti uspešno že zato, ker na podlagi tega naroka ni bila izdana izpodbijana sodba. Kako naj bi obsojenčeva nenavzočnost na omenjenem naroku (na katerem je bil zaslišan samo sodni izvedenec dr. Pregelj) vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP vložnika v zahtevah ne utemeljita. Zatrjevani očitki, ki zadevajo obsojenčevo nenavzočnost na naroku in sprejeta stališča višjega sodišča, pa postanejo torej v predstavljenem kontekstu brezpredmetni.

Druge zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka

53. Vložnika zatrjujeta več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka z obširnim utemeljevanjem, da je sodnica posameznica: – disciplinski tožilki na njeno zaprosilo posredovala kazenski spis, čeprav za takšno postopanje ni imela pravne podlage in bi morala kot prava vešča oseba prejeto zaprosilo zavrniti; – na naroku dne 10. 5. 2018 javno razpravljala o obsojenčevem zdravstvenem stanju (kar je v nasprotju s 14. in 20. členom Sodnega reda) in s svojimi ravnanji pri preverjanju obsojenčeve procesne sposobnosti kršila 18.a člen ZKP; – izdala nezakonito odredbo za obsojenčevo prisilno privedbo na narok dne 18. 6. 2019, čeprav je obsojenec na predhodni narok izostal iz opravičenih razlogov; – zahtevala takojšnjo predložitev zdravniških izvidov v prevodu iz poljskega jezika, čeprav bi morala po uradni dolžnosti zagotoviti prevod listin oziroma obsojenca s posebnim sklepom pozvati na dopolnitev vloge; – prekršila vrsto obsojenčevih procesnih pravic pri ugotavljanju, ali mu je bil sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov z dne 31. 5. 2017 dejansko vročen, kar je rezultiralo v zavrženju pritožbe zoper ta sklep z dne 26. 4. 2019 kot prepozne, čeprav za to ni bilo pogojev.

54. Z vsemi naštetimi očitki so po vsebini uveljavljane t.i. relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pri katerih je treba v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zatrjevati in izkazati njihov vpliv na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnika s podanimi navedbami vzročne zveze med zatrjevanimi kršitvami in zakonitostjo izpodbijane sodbe nista izkazala. Skozi svoja izvajanja sta zgolj posplošeno zatrdila, da so imele zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka „vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe“, vendar tega vsebinsko nista obrazložila.32 Njune navedbe nakazujejo edinole na vpliv zatrjevanih kršitev na nepristranskost razpravljajoče sodnice, ki pa z vidika razumnega objektivnega opazovalca, kot je bilo v tej sodbi že pojasnjeno, ni okrnjena.

55. Posebej je treba glede problematiziranja vložnikov o pravilnosti vročanja sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov z dne 31. 7. 2017 poudariti, da je lahko obramba vse očitke glede nedovoljenosti dokazov uveljavljala v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe vsebinsko presojalo in na vse očitke argumentirano odgovorilo (str. 26-32 drugostopenjske sodbe). Obrambi glede na navedeno v kazenskem postopku ni bila odvzeta možnost učinkovitega uveljavljanja ekskluzijskega zahtevka, niti pravica do njegove dvostopenjske presoje v okviru izdane pravnomočne sodbe o glavni stvari. Čeprav sta se nižji sodišči med prvostopenjskim sojenjem z vprašanjem vročanja sklepa obsežno ukvarjali,33 je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pomembnost tega vprašanja zbledela, saj sodišči pri izdaji izpodbijane sodbe nista bili vezani na predhodno izdan sklep o zavrnitvi predloga obrambe za izločitev dokazov in bi lahko pri meritornem odločanju o glavni stvari glede vprašanja dovoljenosti dokazov zavzeli tudi drugačno stališče. Okoliščine vročanja sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov se zato v fazi preizkusa zakonitosti meritorne sodbe pokažejo kot nerelevantne, zatrjevane kršitve v tej zvezi pa brez vsakršnega pomena za zakonitost izpodbijane sodbe.

Glede zatrjevane nezakonitosti dokazov

56. Zahtevi zastopata stališče, da izpodbijana sodba temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, zato so podane bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev 23., 23. in 29. člena Ustave RS in kršitev drugega odstavka 18. člena ZKP ter 83. člena ZKP. Zaradi seznanitve sodnikov (razpravljajoče sodnice, predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru in senata sodišča druge stopnje) z nezakonitimi dokazi je podan tudi izločitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in posledično bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnika trdita, da so nezakoniti: (a) dokazi, pridobljeni pred in po umiku oškodovankinega predloga za pregon z dne 20. 10. 2016, (b) odredba za hišno preiskavo z dne 19. 12. 2016, ker temelji na nezakonitih dokazih, in (c) izpovedba priče T. V. ter uradni zaznamek z njeno izjavo, predvsem zaradi nezakonito opravljene prepoznave.

Zatrjevana nezakonitost dokazov zaradi umaknjenega predloga za pregon

57. Zahtevi izhajata iz trditve, da je oškodovanka umaknila predlog za pregon dejanj za ravnanja pred dnem 20. 10. 2016. Po naziranju vložnikov sta nezakonita dva sklopa dokazov: prvič, vsi dokazi, zbrani po umiku oškodovankinega predloga za pregon, saj so bili zbrani ob izostanku procesne predpostavke za pregon. Obrambna teza v tem delu je, da so dokazi nezakoniti zato, ker so bili zbrani v posledici absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj bi moralo sodišče obtožni predlog zavreči že ob predhodnem materialnem preizkusu (pri čemer se nezakonitost razteza na vse, na glavni obravnavi izvedene dokaze, saj je dokazni postopek tekel enotno za vsa inkriminirana ravnanja, torej tudi tista po 20. 10. 2016). In drugič, nezakoniti so tudi vsi dokazi, zbrani pred umikom oškodovankinega predloga za pregon, saj umaknjen predlog ne obstoji (več) in je zato nedovoljen dokaz, posledično pa so kot sadeži zastrupljenega drevesa nedovoljeni tudi vsi na njegovi podlagi zbrani dokazi. Zagovornik opozarja na razliko med kazensko ovadbo in predlogom za pregon ter za nelogično označuje stališče višjega sodišča, da se lahko ocenjuje dokazna vrednost umaknjenega predloga za pregon.

Vložnika trdita, da bi bilo treba vse naštete dokaze iz spisa izločiti že po uradni dolžnosti, obenem pa poudarjata, da je bil predlog obrambe dovolj konkretiziran, da je bilo jasno, na katere listine v spisu se nanaša. Navajata, da sodišče druge stopnje ni moglo samo sanirati kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa uveljavljata tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je drugostopenjska sodba v tem delu neobrazložena.

58. Iz razlogov pravnomočne sodbe in podatkov spisa izhaja, da je oškodovanka podala več ovadb (naznanil) zaradi obsojenčevega zalezovanja, ki je predlagalni delikt. Policija je na podlagi prvih dveh naznanil (podanih dne 21. 9. 2016 in 4. 10. 2016) začela s preiskovanjem suma storitve kaznivega dejanja in zbrala obvestila (UZ z dne 4. 10. 2016 in 18. 10. 2016) ter zavarovala elektronske podatke (UZ z dne 7. 10. 2016). Oškodovanka je dne 20. 10. 2016 policiji znova naznanila obsojenčeva kazniva ravnanja ter obenem umaknila predlog za pregon z dne 21. 9. 2016 in 20. 10. 2016. Policija je prenehala s preiskovanjem, dokler ni oškodovanka dne 8. 12. 2016 znova podala ovadbo in predlog za pregon; tedaj so se preiskovalne aktivnosti nadaljevale (opravljeni razgovori, analiza elektronskih podatkov, hišna preiskava ipd.). Državna tožilka je ob vložitvi obtožnega predloga štela, da oškodovankin umik predloga za pregon ni bil veljaven in pod obtožbo zajela obdobje med 31. 8. 2016 in 7. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil oškodovankin umik predloga za pregon obremenjen z grožnjo, zmoto in podan pod pogojem (tč. 14-18 sodbe), sodišče druge stopnje pa je pritrdilo obrambi ter umik predloga štelo za veljaven (tč. 26-37 sodbe).

59. Predlog za pregon je procesna predpostavka, ki izkazuje oškodovančevo voljo za začetek in tek kazenskega postopka pri predlagalnih deliktih, ki se sicer preganjajo po uradni dolžnosti. Za podajo in umik predloga ni potrebna nobena posebna obličnost; zakon šteje (vsebuje domnevo), da je oškodovanec s podajo kazenske ovadbe podal tudi predlog za pregon (drugi odstavek 53. člena ZKP). Umik predloga za pregon ima v skrajšanem postopku procesni korelat v zavrženju obtožnega predloga oziroma izdaji zavrnilne sodbe, na zakonitost zbranih dokazov in drugega gradiva pa – v nasprotju s prepričanjem obrambe – nima nobenega vpliva.

60. Prepoved opiranja sodne odločbe na nedovoljene dokaze velja samo za (i) dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, (ii) dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali (iii) sadeže takšnih nedovoljenih dokazov (drugi odstavek 18. člena ZKP). ZKP v primeru izostanka procesne predpostavke za pregon ne določa prepovedi opiranja sodne odločbe na dokaze, ki bi bili pridobljeni v kazenskem postopku, obremenjenem s tovrstno procesno kršitvijo, niti ne zahteva izločitve teh dokazov iz spisa (83. člen ZKP), temveč predpisuje edinole zaključek kazenskega postopka za dejanje, za katero je bil predlog umaknjen. Umik predloga nima sam po sebi nobenega vpliva na zakonitost zbranega dokaznega gradiva, niti ne povzroči “nedovoljenosti” ali “umika” podane ovadbe (147. člen ZKP), zato so vsa prizadevanja vložnikov v smeri utemeljitve nezakonitosti dokazov, zbranih pred in po umiku oškodovankinega predloga za pregon, neutemeljena. V podanih trditvah (prvi odstavek 424. člen ZKP) in predstavljenih okoliščinah konkretne zadeve ni mogoče najti niti podlage za ugotovitev o kakršnem koli nedopustnem ravnanju državnih organov pri zbiranju dokaznega gradiva, ki bi predstavljalo kršitev obsojenčevih ustavno varovanih človekovih pravic, zato se tudi s tega vidika trditve o nedovoljenosti dokazov pokažejo kot neutemeljene.

61. Vsa izvajanja, ki se nanašajo na zatrjevano drugostopenjsko odpravo kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na drugi stopnji, so nerelevantna, saj v spisu ni nedovoljenih dokazov in sodišče druge stopnje že pojmovno ni moglo sanirati nobenih kršitev v tej zvezi.

Odredba za hišno preiskavo z dne 19. 12. 2016

62. Vložnika trdita, da je odredba za hišno preiskavo nezakonita, ker se (med ostalim) opira na nedovoljene dokaze, pridobljene pred umikom oškodovankinega predloga za pregon. Pri tem izpodbijata stališče drugostopenjskega sodišča, da je uradni zaznamek o izjavi E. E. edini nedovoljen dokaz, na katerem temelji sodna odredba, kar je po njunem mnenju protispisno in pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

63. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitki zahtev sledijo obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, ki zakonitost odredbe za hišno preiskavo mestoma utemeljuje z razmejevanjem gradiva, pridobljenega pred umikom oškodovankinega predloga za pregon z dne 20. 10. 2016, in gradivom, pridobljenim po ponovni podaji ovadbe. Takšno razmejevanje v časovni komponenti pridobljenega dokaznega gradiva je po presoji Vrhovnega sodišča napačno iz dveh razlogov. Prvič, umik predloga za pregon sam po sebi nima nobenega vpliva na zakonitost gradiva (ovadb, uradnih zaznamkov ipd.), pridobljenega pred njegovim umikom. In drugič, odredba za hišno preiskavo je bila v predmetni zadevi izdana po tem, ko je oškodovanka z ovadbo dne 8. 12. 2016 nedvomno izrazila svojo voljo za pregon. Preiskovalni sodnik je utemeljene razloge za sum v odredbi obrazložil v bistvenem z okoliščinami, ki kažejo na vpletenost obsojenca (tedaj osumljenca) v neželeno kontaktiranje oškodovanke, svoje ugotovitve pa dodatno podkrepil s podatki, ki kažejo, da naj bi skušal obsojenec škoditi oškodovanki tudi z lažnimi prijavami o njenih aktivnostih (o tem uradni zaznamek E. E. in drugi). V obrazložitvi odredbe ni prepoznati opiranja na nobene nezakonite dokaze, ki bi rezultirali v nezakoniti odredbi za hišno preiskavo, zato zahtevi neutemeljeno vztrajata pri nasprotnem.

Izpovedba priče F. F. in njene izjave v predkazenskem postopku

64. Izpovedba priče F. F. (cvetličarke) in uradni zaznamek z njeno izjavo predstavljata po navedbah vložnikov nedovoljen dokaz zato, ker (i) je bila priča zaslišana na glavni obravnavi, izvedeni brez oškodovankinega predloga za pregon, in (ii) ker prepoznava v predkazenskem postopku ni bila opravljena v skladu z zahtevami 242. člena ZKP.

65. Na prvi sklop očitkov je bilo vsebinsko že odgovorjeno. Za drugi sklop očitkov je relevantna ugotovitev pravnomočne sodbe, da F. F. v predmetni zadevi ni opravljala prepoznave v okviru procesnega dejanja po 242. členu ZKP, temveč je v albumu fotografij na policiji prepoznala obsojenca, nato pa bila v kazenskem postopku zaslišana kot priča (36. točka drugostopenjske in 50. točka drugostopenjske sodbe). Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že presodilo, da zapisnika o prepoznavi oseb po fotografijah ni treba izločiti iz kazenskega spisa, kot tudi, da lahko nepravilno izvedena prepoznava oseb po fotografijah v fazi zbiranja obvestil vpliva (edinole) na verodostojnost pričevanja osebe, ki je opravila tako prepoznavo.34 V tem kontekstu je treba sprejeti razloge sodišča druge stopnje (49. in 50. točka drugostopenjske sodbe), ki zavrača zavzemanje obrambe za izločitev uradnega zaznamka o izjavi F. F., hkrati pa pritrjuje prvostopenjski dokazni presoji glede verodostojnosti izpovedbe navedene priče, katere izpodbijanje je izven dometa zahteve za varstvo zakonitosti.

66. Ker v kazenskem spisu po obrazloženem ni nedovoljenih dokazov, ki bi narekovali izločitev sodnikov iz sojenja, tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

67. Vložnika uveljavljata kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo vrsto njunih dokaznih predlogov. Izhodišča za presojo teh očitkov so v ustavno(sodni) praksi že utrjena.35 Med drugim je praksa Ustavnega in Vrhovnega sodišča enotna v tem, da lahko sodišče dokazni predlog obrambe zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.36

68. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge obrambe zavrnilo v pretežni meri kot nerelevantne in zato nepotrebne za razjasnitev pravnorelevantnih dejstev; nekatere pa tudi zato, ker dejstva, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala, izhajajo iz drugih podatkov spisa; oziroma ker želenih dejstev s predlaganimi dokazi ne bi bilo mogoče razjasniti. Razloge za zavrnitev posameznih dokaznih predlogov je navedlo v 9. točki prvostopenjske sodbe (str. 11-12), ki se mestoma navezuje tudi na ostale dele obrazložitve (denimo 37. točko na str. 27-29). Sodišče druge stopnje je temu pritrdilo in prvostopenjsko odločitev ocenilo za tehtno (61. točka drugostopenjske sodbe), posebej pa tudi samo utemeljilo: – da večina predlaganih dokazov ni bila pravno relevantna (točke 81., 82. in 83. drugostopenjske sodbe, v katerih so vnovič navedeni razlogi za zavrnitev posameznih dokaznih predlogov); oziroma – da so se dokazni predlogi glede na pomen vseh izvedenih dokazov v predmetni zadevi izkazali kot nepotrebni, pri čemer tudi pritožbena graja neizvedenih dokazov ne ustvarja dvoma, ki bi imel zaradi domneve nedolžnosti za posledico izrek oprostilne sodbe (61. točka drugostopenjske sodbe).

69. Dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca za telekomunikacije za razjasnitev, iz katerih baznih postaj so bila poslana inkriminirana sporočila oziroma opravljeni klici, je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da mobilni operaterji podatkov o lokaciji telefona ne hranijo več, zato izvedba tega dokaza ni mogoča. Sodišče druge stopnje je utemeljilo, da je storilec kaznivega dejanja po ugotovitvah dokaznega postopka za komunikacijo z oškodovanko uporabljal en mobilni telefon, v katerem je menjaval predplačniške SIM kartice oziroma telefonske številke. Ocenilo je, da posest in lokacija telefonskega aparata za odločitev v predmetni zadevi nista ključna, saj je odločilno, kdo je uporabljal SIM kartice z obremenilnimi telefonskimi številkami, torej kdo je bil klicatelj oz. pošiljatelj sporočil, in kdo je imel za to motiv. Dokazni postopek je pokazal, da je bil to obdolženec, zato je bilo nadaljnje ugotavljanje posestnika telefonskega aparata brez pomena za odločitev (66. in 83. točka drugostopenjske sodbe).

70. Zagovornik prvenstveno trdi, da v spisu ni dopisa operaterja, da ne hranijo podatkov o lokaciji telefona, kar ne drži, saj je dopisa družb A1 in Telekom Slovenije po brezuspešnem prizadevanju za pridobitev teh podatkov predložil obsojenec sam (prilogi B31 in B32). Vložnika uveljavljata, da je obsojencu zaradi neustreznega ravnanja policije, tožilstva oziroma sodišča onemogočena izvedba ključnega razbremenilnega dokaza, saj je že v času hišne preiskave decembra 2016 povedal, da ima telefon v posesti oškodovanka in da naj policija pridobi podatke o lokaciji telefona; pa četudi tega ne bi navedel, bi morali organi odkrivanja in pregona te podatke pridobiti sami. Zagovornik trdi, da je policija izvajala druge aktivnosti (pridobivala podatke o času in lokaciji nakupa SIM kartic ipd.), kar vse kaže na izrazito pristransko delovanje državnih organov v obsojenčevo škodo.

71. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so te navedbe neutemeljene in deloma tudi protispisne. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec v decembru 2016 zahteval (le), da se telefon, naveden v odredbi o hišni preiskavi, pridobi od oškodovanke (list. št. 193), kar izhaja tudi iz njegovih dopisov z dne 4. 1. 2017, 23. 1. 2017 in 9. 2. 2017 (list. št. 231-232, 238-239 in priloga B20). Obsojenec po podatkih spisa policiji ni predlagal, naj pridobi podatke o lokaciji mobilnega telefona, kot v zahtevi trdi njegov zagovornik, temveč je tak dokazni predlog podal šele v vlogi sodišču z dne 29. 9. 2017, ko je predhodno sam poskušal pridobiti zahtevane podatke od mobilnih operaterjev in mu je bilo med drugim sporočeno, da se hramba podatkov zagotavlja samo za zadnje tri mesece in da s podatki za leto 2016 ne razpolagajo. Policija je v predkazenskem postopku sum storitve kaznivega dejanja raziskovala z drugimi metodami, ki jim – zgolj zato, ker niso bili uporabljeni dokazni viri, za katere si je kasneje v kazenskem postopku prizadevala obramba – ni mogoče očitati pristranskega delovanja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da pridobitev želenih podatkov, ki bi jih lahko analiziral sodni izvedenec, v času kazenskega postopka ni več mogoča, zato tudi očitek, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ni utemeljen.

72. Glede zavrnitve ostalih dokaznih predlogov, ki jih grajata vložnika, iz pravnomočne sodbe iz izhaja: – da za razjasnitev odločilnih dejstev predmetne zadeve ni relevantno: (i) poznavanje vsebine Bownove terapije (o kateri naj bi povedal predlagani sodni izvedenec); (ii) po čigavem nasvetu je obdolženec oškodovanko opozoril na strojeno kaznivo dejanje (o čemer naj bi izpovedala priča dr. G. G.); (iii) kdo je v času po inkriminiranem obdobju zapisal besedo „plati“ na računu oškodovankine pooblaščenke (zaradi česar je bil predlagan izvedenec grafološke stroke) in kako je imela oškodovanka urejeno prevzemanje pošte (glede česar so bile predlagane poizvedbe pri pošti); (iv) kdo je pisal po kuverti, poslani v Cvetličarno ... (zaradi česar je bil predlagan izvedenec grafološke stroke), saj ni odločilno, kdo je pisal po kuverti, temveč kdo je stal za poslanim denarjem in dostavo rož, te okoliščine pa so bile ugotovljene z drugimi dokazi (str. 27-28 prvostopenjske in tč. 83. drugostopenjske sodbe); (v) oškodovankino intimno življenje pred njenim razmerjem z obsojencem in po njegovi prekinitvi (o čemer naj bi sodišče zaslišalo njene (nekdanje) partnerje H. H., I. I., J. J., K. K. in L. L., pri čemer v spisu ni nobene dejanske osnove, razen obsojenčevih namigovanj, da bi bili povezani z inkriminiranim dejanjem ali drugimi pravnorelevantnimi dejstvi predmetne zadeve); (vi) poizvedovanje o prepovedih približevanja oškodovanki pred letom 2016, saj se očitek kaznivega dejanja nanaša na leto 2016; (vii) preverjanje pristnosti podpisov na opravičilih, ki sta jih med glavno obravnavo podala M. M. in N. N. (zaradi česar je bil predlagan izvedenec grafološke stroke); – da okoliščine opravljenih klicev za naročila dostave cvetja (ki naj bi se razjasnile z zaslišanji zakonite zastopnice družbe O. d.o.o. in s poizvedbami na ZZZS o zaposlenih v tej družbi) niso odločilne, saj ni pomembno, od kod (s katere telefonske številke) je bilo naročilo cvetja v letih 2017 in 2018 opravljeno, temveč to, da je bil glede na izvedene dokaze obsojenec tisti, ki se je osebno dogovoril za specifičen način dostave rož oškodovanki; poleg tega pa se obdolžencu za leto 2016 niti ne očita pošiljanje rož (tč. 9 in 37 prvostopenjske in 82. drugostopenjske sodbe); – da obramba ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da bi se lahko s predlaganimi zaslišanji prič P. P., R. R., S. S., Š. Š. in Č. Č., T. T. in U. U. ter V. V. in Z. Z. dokazala želena dejstva (predlagane priče naj bi potrdile, da so bile ob določenih dneh z obsojencem, vendar je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je obsojenec cvetje naročal tudi po telefonu, zato s predlaganimi zaslišanji ne bi bilo mogoče dokazati, da za cvetjem pred vrati oškodovanke ne stoji obsojenec); – da okoliščine, ki naj bi se dokazovale s predlaganim zaslišanjem Ž. Ž. (tj. da je oškodovanka opravljala delo na črno, iskala zaposlitev drugje oziroma si skušala zagotoviti dodatna finančna sredstva), niso v pravnorelevantni zvezi z obtožbenimi očitki, niti ne predstavljajo kontrolnih dejstev; – da raziskovanje, kakšna je bila v obravnavanem obdobju barva obsojenčevih las (zaradi česar naj bi bil postavljen sodni izvedenec), ni potrebno, saj je to dejstvo razvidno iz fotografij v spisu, poleg tega pa mu sodišči pri dokazni presoji ne pripisujeta nobenega posebnega pomena (str. 29 prvostopenjske in 83 drugostopenjske sodbe); – da zaslišanje A. B., A. C. in A. Č. ni potrebno, ker sodišče verjame njihovim pisnim izjavam in obsojencu, da jim je prepovedal vezavo oškodovankinih telefonskih klicev v septembru 2016; – da zaslišanje A. D., ki je sprejela oškodovankino naznanilo (ovadbo) dne 2. 12. 2016 (o tem, ali je zapisala dejstva tako, kot jih je povedala oškodovanka), in državne tožilke (glede njenega vplivanja na policijo oz. vplivanja sodišča na njeno voljo za vztrajanje pri obtožnem predlogu, upoštevaje umik predloga za pregon), ni potrebno, ker je njuno ravnanje razvidno iz podatkov spisa; – da zaslišanje predsednika Višjega sodišča v Mariboru Miroslava Pliberška ni potrebno, ker je bilo o njegovi izločitvi v zvezi razlogi, ki jih navaja obramba, že odločeno (9. točka prvostopenjske sodbe v zvezi s sklepom Su 412/2019 z dne 20. 3. 2019) oziroma ker je iz sojenja izločen (83. točka drugostopenjske sodbe); – da zaslišanje predlagane priče A. E. glede njene zaposlitve na Delovnem sodišču v Mariboru ni potrebno, ker so se pomožna (kontrolna) dejstva, povezana s presojo verodostojnosti izpovedbe njene matere A. F., v zadostni meri razjasnila z zaslišanjem direktorice navedenega sodišča (tč. 9 in 57 prvostopenjske ter 83. drugostopenjske sodbe).

73. Navedeni razlogi so po presoji Vrhovnega sodišča razumni in ustrezno obrazloženi ter skladni z uveljavljeno (ustavno)sodno prakso glede odločanja o dokaznih predlogih obrambe. Obsojenec v zahtevi vztraja pri izvedbi „prav vseh“ predlaganih dokazov, vključno z zaslišanji mnogih prič, ki bi lahko o zadevi „veliko povedale“, česar onkraj že navedenega ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člen ZKP). Zavrnitev dokaznih predlogov bi lahko po obsojenčevih navedbah pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno, češ da sodišče ne ve, kaj bi predlagane priče lahko povedale, vendar vložnik na tak način kršitve pravice do obrambe ne more utemeljiti. Vsak dokazni predlog mora biti substanciran tako, da predlagatelj navede, katero dejstvo naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, na podlagi česar lahko sodišče presodi, ali gre za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev ali ne. Pri tem je v sodni praksi sprejeto stališče, da obramba ne more zahtevati izvedbe dokazov v upanju, da bo z njim ugotovljeno kaj relevantnega oziroma koristnega (t. i. fishing expedition), temveč mora z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati pravno relevantnost predlaganih dokazov za odločitev o obtožbi, čemur z dokaznimi predlogi za zaslišanje prič, ki jih v zahtevi našteva obsojenec, ni bilo zadoščeno.

74. Obrazložitev sodišča druge stopnje, ki jo zagovornik graja kot pavšalno, ustreza standardom obrazloženosti instančnih odločb37 ter jasno razkriva razloge, ki so vodili k zavrnitvi pritožbenih navedb zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe. Zatrjevanje vložnikov, da sodišče ni ugodilo praktično nobenemu dokaznemu predlogu obrambe, pa ni utemeljeno, saj so bile v dokaznem postopku zaslišane številne predlagane priče, katerih pisne izjave je v spis predložil obsojenec.

Glede ostalih zatrjevanih kršitev

75. Zahtevi uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da iz obrazložitve sodbe za določena ravnanja, ki so opredeljena kot zalezovanje, izhaja, da naj bi jih obsojenec izvrševal „po neznanih osebah“, medtem ko iz izreka sodbe izhaja, da je storilec kaznivega dejanja obsojenec. V tem vidita nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Ključni argument obrambe je, da očitano dejanje ne more biti dokazano obsojencu, če so dejanski storilci neznane osebe; sodelovanje slednjih pa bi bilo poleg tega treba opredeliti s predpisanimi oblikami udeležbe po KZ-1 (napeljevalec, pomagač, storilec).

76. Za presojo teh očitkov je bistvena ugotovitev pravnomočne sodbe, da je vsa izvršitvena ravnanja, ki so zajeta v izreku izpodbijane sodbe (pošiljanje sporočil, opravljanje klicev), storil obsojenec sam. Nižji sodišči v obrazložitvi sodbe ugotavljata, da je obsojenec osebno izvršil vsa dejanja, ki se mu očitajo v izreku sodbe, zato zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ni podano. Sodišče prve stopnje je resda sprejelo izpovedbe oškodovanke in njenih sodelavk, da je tudi za anonimnimi klici na oškodovankin mobilni telefon in v njeno službo stal obsojenec (tč. 35 prvostopenjske sodbe), vendar ta dokazna ocena izpovedb zaslišanih prič v ničemer ne posega v inkriminirani očitek, niti ne narekuje prilagoditve pravne kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja na način, kot skušata to uveljaviti vložnika.

77. Vložnika grajata nadalje odločitev višjega sodišča, ki je po ugotovitvi, da je oškodovanka umaknila predlog za pregon za dejanja do 20. 10. 2016, izdalo deloma zavrnilno, v ostalem pa obsodilno sodbo, čeprav bi bilo treba po njunem mnenju izpodbijano prvostopenjsko sodbo v celoti razveljaviti. Zahtevi pri tem ne konkretizirata, katero kršitev zakona uveljavljata, trdita pa: (i) da bi bila razveljavitev sodbe v celoti obsojencu v korist, kar bi moralo biti vodilo pri sodnem odločanju, in (ii) da je zmotno zatrjevanje drugostopenjskega sodišča o materialnopravni kršitvi, saj je ob izostanku procesne predpostavke za pregon podana procesna kršitev.

78. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev obrazložilo v 37. točki sodbe. Ugotovilo je, da sta zaradi umaknjenega predloga za pregon podani bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (zaradi prekršenih predpisov kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan oškodovankin predlog za pregon) in hkrati kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP (saj je zaradi umika oškodovankinega predloga za pregon podana trajna ovira za kazenski pregon izvršitvenih ravnanj do 20. 10. 2016). Pri sprejemu odločitve je upoštevalo naravo procesne ovire in skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP delno zavrnilo. Zavzemanje vložnikov za izdajo razveljavitvenega sklepa lahko pomeni zgolj prizadevanje k nepotrebnemu podaljševanju kazenskega postopka; odločitev, kot jo je sprejelo višje sodišče, pa na drugi strani sledi stališčem procesne teorije (citirano v 13. opombi drugostopenjske sodbe) in ima vso podlago v prvem odstavku 394. člena ZKP.

79. Zahtevi uveljavljata, da izpodbijana pravnomočna sodba ne zadosti kriterijem za izdajo obsodilne indične sodbe, kar narekuje izdajo oprostilne sodbe. Svoje trditve utemeljujeta z navedbami, da sodišče ni razpolagalo z mobilnim telefonom, iz katerega je bila opravljena komunikacija, s podatki baznih postaj, niti z neposrednimi dokazi, da je obsojenec razpolagal z oškodovankino novo telefonsko številko. Istovrstne navedbe je vsebinsko presojalo že sodišče druge stopnje v okviru zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v 67. točki sodbe med ostalim utemeljilo, da v konkretni zadevi ne gre za indično sodbo, saj so bili pri obsojencu zaseženi številni predmeti (štiri obremenilne SIM kartice, lističi z zapisom oškodovankine telefonske številke in njenega službenega kontakta ter pismo oškodovanki), ob katerih se njegov zagovor v kazenskem postopku pokaže kot neživljenjski, nelogičen in neverjeten. Dokazno oceno je med drugim, enako kot poprej sodišče prve stopnje, napravilo na podlagi oškodovankine izpovedbe, ki jo je sprejelo kot prepričljivo, izkustveno sprejemljivo in vsebinsko skladno. V luči razlogov pravnomočne sodbe se zato pokaže, da vložnika s podanimi navedbami ne presegata nedovoljenega uveljavljanja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

80. Vložnika uveljavljata kršitev 4. in 5. člena ZKP, ker da je sodišče prve stopnje (sodeč po razlogih v 39. točki sodbe) obsojenčev molk v predkazenskem postopku štelo v njegovo škodo. Ta očitek ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje obsojenčevemu molku v obrazložitvi sodbe ne pripisuje nobene dokazne vrednosti, temveč njegov zagovor vrednoti v kontekstu izvedenega dokaznega postopka (zlasti v točkah 40. do 44. sodbe, ko utemeljuje, da njegov zagovor nima podlage v realnem dejanskem stanju in da verjame oškodovanki, ki je svoje navedbe podkrepila z drugimi dokazi; da so že v obsojenčevem zagovoru notranja nasprotja in da je ta tudi neskladen z drugimi izvedenimi dokazi).

81. Obsojenec uveljavlja, da je bila oškodovanka ob drugem zaslišanju (tj. dne 9. 7 2019) seznanjena z zapisniki prejšnjih narokov, kar je po njegovem stališču “nesprejemljivo” in “krši določbe ZKP,” saj ima oškodovanka v postopku status priče. Vložnik na ta način ne more utemeljiti kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, saj procesna zakonodaja oškodovancu (tudi, če nastopa v vlogi priče) omogoča aktivno sodelovanje v kazenskem postopku, dostop do podatkov spisa pa se mu sme odreči le, dokler ni zaslišan kot priča (tretji odstavek 59. člena ZKP). Oškodovanka je bila zaslišana na prvi glavni obravnavi dne 17. 10. 2017, takoj po podaji obsojenčevega zagovora (tretji odstavek 329. člena ZKP), zato vložnikovo zatrjevanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v okviru trditev, podanih na straneh 54. in 64. zahteve, ni utemeljeno.

82. Obsojenec trdi, da je sodnica prve stopnje z opustitvijo zaslišanja sodnega izvedenca dr. Kravosa zagrešila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Ta očitek nakazuje na kršitev obsojenčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič v smislu 6. člena EKČP, vendar neutemeljeno. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je razpravljajoča sodnica sodnega izvedenca dr. Kravosa dvakrat vabila na glavno obravnavo, vendar se je ta zaradi (daljše) zasedenosti ni mogel udeležiti (tč. 10 drugostopenjske sodbe), zaradi česar je bil v kazenskem postopku angažiran nov sodni izvedenec (tj. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, za katero je mnenje izdelal dr. Pregelj). Izpodbijana pravnomočna sodba na mnenju sodnega izvedenca dr. Kravosa sploh ne temelji, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

83. Obsojenec izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji z utemeljitvijo, da ni pogojev za izrek varnostnega ukrepa, ker ni storil nobenega kaznivega dejanja in ker ga oškodovanka od leta 2017 dalje videva samo še na obravnavah. Prvi del njegovih trditev je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami pravnomočne sodbe (drugi odstavek 420. člena ZKP), drugi del pa nasprotuje primernosti izrečenega ukrepa, kar je razlog za vložitev pritožbe (drugi odstavek 374. člena ZKP), ne pa zahteve za varstvo zakonitosti.

Nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja

84. Številne navedbe, ki jih v zahtevah podajata vložnika, predstavljajo po vsebini uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnika v tem okviru zavračata dokazno presojo sodišča prve stopnje glede obsojenčevega zagovora; nasprotujeta dokazni oceni pravnomočne sodbe glede izpovedb zaslišanih prič (med drugim izpostavljata ugled prič, ki so bile zaslišane na obsojenčev predlog, ter utemeljujeta verodostojnost, logičnost in prepričljivost njihovih izpovedb, medtem ko za izpovedbe oškodovanke ter drugih, za obsojenca obremenilnih prič trdita, da jih sodišči nista presojali dovolj kritično); zlasti pa grajata sprejeto oceno oškodovankine izpovedbe, ki da je neresnična, neverodostojna in ji ni za verjeti.

85. Obširne obsojenčeve navedbe so namenjene izpodbijanju verodostojnosti oškodovankine izpovedbe in njenih posameznih izjav, do katerih se nižji sodišči po vložnikovih trditvah nista opredelili. Iz pravnomočne sodbe je v tej zvezi razvidno, da sta nižji sodišči skrbno presojali oškodovankino izpovedbo in jo ovrednotili (tudi) v kontekstu obsojenčevega zagovora in drugih izvedenih dokazov (denimo tč. 40 do 44 prvostopenjske in tč. 68. drugostopenjske sodbe in naslednje), zato pravnomočna sodba razloge o odločilnih dejstvih ima. Oškodovankine izjave, ki jih v zahtevi obširno našteva obsojenec, se v bistvenem nanašajo na dogodke izven obtožbenih očitkov, zato sodiščema ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se nista opredelili do prav vsake z zahtevo izpostavljene oškodovankine trditve. Obsojenčeva izvajanja, ki skušajo prepričati, da je oškodovanka v posameznih izjavah neverodostojna, pa segajo na področje, ki ni predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

86. Obsojenec na več mestih zanika posamezne ugotovitve nižjih sodišč, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe;38 nasprotuje dokazni oceni izvedenih dokazov;39 ter ponavlja svoj zagovor v smeri, da ni storil kaznivega dejanja. Vse te navedbe skušajo izpodbiti dejanske ugotovitve in dokazno presojo, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, kar sodi v polje nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Vložnik trdi, da je sodišče prve stopnje pavšalno, brez argumentov oz. "z enim stavkom" označilo za neverodostojne izjave in izpovedbe zanj razbremenilnih prič, kar ne drži, saj je dokazna ocena v prvostopenjski sodbi obširno obrazložena (zlasti na str. 34 do 43; konkretno za pričo A. G. v tč. 50 in A. H. v tč. 51, čemur je višje sodišče pritrdilo v 80. točki drugostopenjske sodbe), a vložnik dokazne presoje ne sprejema. Obsojenec skozi svoja izvajanja podrobno utemeljuje tudi, da so podani razlogi za uporabo pooblastila iz 427. člena ZKP, na kar Vrhovno sodišče po ustaljeni praksi ni dolžno posebej odgovarjati.40

87. Obsojenec razloge pravnomočne sodbe mestoma ocenjuje za nerazumljive, medsebojno nasprotujoče oziroma protispisne, vendar v središču njegovih očitkov tudi v tem delu ni uveljavljanje zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nestrinjanje s sprejetimi dokaznimi zaključki pravnomočne sodbe ter obširno ponujanje svojega videnja dejanskega stanja, ki se razlikuje od ugotovitev nižjih sodišč, kar ni predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti.41 Vložnik zatrjuje, da sodišče prve stopnje zmotno povzema izpovedbo priče N. N. (češ da je poznavalec psihologije in psihiatrije, čeprav je sam trdil, da ni strokovnjak na tem področju) in priče A. H. (češ da se z obsojencem pogosto videva, čeprav je sam povedal, da se z njim sreča parkrat na leto), vendar niti na ta način ne more utemeljiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev je podana samo, če je protispisnost precejšnja in se nanaša na odločilna dejstva,42 za kar pri citiranih razlikah med izpovedbami in listinami v spisu ne gre.

88. Zahtevi zatrjujeta kršitev 14. in 22. člena Ustave RS ter kršitev 16. in 18. člena ZKP z navedbami, da prvostopenjsko sodišče dokazov tožilstva in obrambe ni presojalo enakovredno. Pri tem nasprotujeta dokazni presoji pravnomočne sodbe, ki odreka dokazno vrednost izpovedbam prič, katerih pisne izjave je v kazenskem postopku predložil obsojenec; neenakopravnost s tožilstvom pa vidita v tem, da je policiji kot podaljšani roki tožilca dovoljeno pridobivati izjave „prič“, ki jih zabeležijo v uradnih zaznamkih, medtem ko se obsojencu predložitev pisnih izjav prič šteje v škodo. Vse povzete trditve izvirajo iz nestrinjanja vložnikov z dokazno oceno izpovedb vseh tistih prič, katerih pisne izjave je sodišču predložil obsojenec, zato se pod videzom zatrjevanja procesnih kršitev tudi v tem delu odraža zgolj vsebinsko uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenec v luči načela materialne resnice problematizira tudi stališče višjega sodišča, ki se nanaša na vrednotenje predloženih pisnih izjav prič (tč. 56 drugostopenjske sodbe). Višjemu sodišču očita, da ne obrazloži, zakaj pisnim izjavam odreka dokazno moč, češ da ne pojasni, ali je razlog, da jih je predložil obsojenec ali da niso resnične. V tej zvezi je treba ugotoviti, da je obrazložitev drugostopenjske sodbe v 56. točki v povezavi z razlogi v 80. točki sodbe povsem jasna, zato vložnikovih navedb ni mogoče razumeti drugače kot vnovičen, nedovoljen poskus doseči drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, kot sta jo sprejeli nižji sodišči. Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v postopku s pritožbo Glede zahtevane izločitve sodnikov pritožbenega senata

89. Zahtevi uveljavljata, da so bili v predmetni zadevi podani razlogi za izločitev sodnikov pritožbenega senata, ker so: (a) predhodno sodelovali pri vsebinsko povezanem odločanju – isti senat pri odločanju o pritožbi zoper (prvi) sklep o denarnem kaznovanju zagovornika, ena izmed članic senata pa tudi pri odločanju o predlogu za prenos krajevne pristojnosti, in (b) ker so bili seznanjeni z nedovoljenimi dokazi, ki bi morali biti iz spisa izločeni. Na tej podlagi uveljavljata kršitev 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, vse v zvezi s četrtim odstavkom 42. člena ZKP.

90. Razlogi za zavrženje zahteve za izločitev višjih sodnikov, ki ga je obramba podala na seji pritožbenega senata, so obrazloženi v 23. točki drugostopenjske sodbe. Zahtevi samega zavrženja zahteve v smislu petega odstavka 42. člena ZKP ne problematizirata, temveč napadata vsebino sprejete odločitve, s čimer je začrtan tudi predmet preizkusa v postopku z izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 424. člena ZKP).43

91. Prvi del očitkov se nanaša na uveljavljanje kršitve pravice do nepristranskega sojenja pred sodiščem druge stopnje zaradi predhodnega odločanja istih višjih sodnikov v isti kazenski zadevi. Okvir za presojo ponuja ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ki sprejema stališče, da sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred sojenjem ne more samo po sebi utemeljiti dvoma v njegovo nepristranskost. Odločilna za presojo sta obseg in narava predhodno sprejete odločitve.44

92. Vrhovno sodišče je pri presoji preučilo vsebino predhodne odločitve, ki so jo v isti kazenski zadevi sprejeli višji sodniki (tj. sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 3140/2017 z dne 7. 11. 2019, s katerim je bila zavrnjena zagovornikova pritožba zoper prvi sklep o denarnem kaznovanju), in očitke v pritožbah, o katerih je moral drugostopenjski senat v enaki sestavi odločiti v kasnejšem pritožbenem postopku. Ugotovilo je, da so prvo pritožbeno odločanje vodila pravna pravila, po katerih lahko sodišče kaznuje udeleženca kazenskega postopka zaradi zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča, s čimer se zagotavlja urejen potek sodnih postopkov in varuje ugled sodstva. Na abstraktni ravni so torej vprašanja, ki so pravno relevantna za odločanje o denarnem kaznovanju zagovornika, vsebinsko drugačna od tistih, ki so predmet kasnejšega meritornega odločanja o obdolženčevi krivdi. Na konkretni ravni obrazložitev sklepa o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o denarnem kaznovanju zagovornika pokaže, da senat višjega sodišča pri odločanju ni zavzel nobenega stališča o obsojenčevi krivdi. Prav tako ni zavzel nobenega stališča glede zatrjevanih kršitev razpravljajoče sodnice pri vodenju konkretnega kazenskega postopka, ki so bile kasneje uveljavljane v pritožbi zoper sodbo, temveč je utemeljil, da bodo te šele predmet preizkušanj v postopkih z ustreznimi pravnimi sredstvi. Narava predhodno sprejete odločitve in njen obseg glede na navedeno v konkretni zadevi – tudi upoštevaje vsebino pritožb zoper sodbo sodišča prve stopnje – po presoji Vrhovnega sodišča ne moreta utemeljiti objektivno upravičenega dvoma v nepristranskost višjih sodnikov, ki so odločali o pritožbi zoper sodbo. Enako velja za predhodno odločanje ene izmed članic pritožbenega senata o predlogu za prenos krajevne pristojnosti, ki se v nobenem oziru ne dotika dejanskih in pravnih vprašanj, ki so relevantna za vsebinsko odločanje o obtožbi.

93. Kar se tiče zatrjevanih razlogov za izločitev višjih sodnikov zaradi njihove seznanitve z nedovoljenimi dokazi, je bilo predhodno že obrazloženo, da v predmetnem kazenskem spisu ni nobenih nedovoljenih dokazov, zato tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 39. člena ZKP ni podana.

94. Vložnika zatrjujeta še kršitev 14. in 22. člena Ustave RS, češ da se v predmetnem kazenskem postopku uporabljajo neenaki kriteriji za odločanje o izločitvah sodnikov, ko to predlaga obramba ali ko zahtevo za izločitev podajo sodniki sami. Sklicujeta se na odločitev predsednika Vrhovnega sodišča, ki je ugodil predlogu vrhovne sodnice Nataše Smrekar za njeno izločitev zaradi njenega predhodnega sodelovanja v vsebinsko povezani (disciplinski) zadevi, medtem ko višje sodišče predlogu obrambe za izločitev pritožbenega senata ni sledilo. Ta izvajanja temeljijo na primerjavi dveh izhodiščno različnih procesnih situacij, zato zatrjevanih kršitev obsojenčevih ustavnih pravic ne morejo utemeljiti. Predsednik Vrhovnega sodišča je odločal o izločitvi vrhovne sodnice, ki se je v predmetni zadevi s kazensko zadevo seznanila kot namestnica disciplinske tožilke, torej v funkciji nosilke disciplinskega pregona, medtem ko so višji sodniki pri predhodno sprejetih odločitvah delovali kot neodvisni in nepristranski sodniki, ne da bi se pri odločanju opredeljevali do vsebine kazenske obtožbe.

Glede predloga za delegacijo pristojnosti z dne 9. 6. 2020

95. Vložnika trdita, da senat pritožbenih sodnikov ni bil stvarno pristojen za zavrženje predloga za prenos krajevne pristojnosti, podanega na seji pritožbenega senata. Hkrati trdita, da obsojencu pred Višjim sodišče v Mariboru ni mogoče zagotoviti nepristranskega sojenja, zaradi česar je bila predlagana delegacija pristojnosti.

96. Procesno relevantna dejstva za presojo zatrjevanih kršitev so sledeča: – obramba je med prvostopenjskim sojenjem večkrat predlagala prenos krajevne pristojnosti izven območja mariborskih sodišč in večkrat zahtevala izločitev predsednika Višjega sodišča v Mariboru Miroslava Pliberška; – zagovornik je dne 12. 11. 2019 v pritožbi zoper sodbo podal predlog za delegacijo pristojnosti, ki ga je Vrhovno sodišče s sklepom I Kr 3140/2017 z dne 30. 1. 2020 zavrnilo;45 – za tem je na drugi stopnji več sodnikov predlagalo svojo izločitev (med drugim tudi sodnik Pliberšek zaradi obsojenčevih navedb glede njegovega pokojnega očeta, čemur je podpredsednik višjega sodišča ugodil s sklepom Su 153/2020 z dne 24. 2. 2020); – pritožbeni senat je odločal v sestavi, o kateri je bila obramba obveščena hkrati z obvestilom o seji senata z dne 19. 5. 2020; – zagovornik je na pritožbeni seji 9. 6. 2020 podal predlog za izločitev višjih sodnikov in ponoven predlog za delegacijo pristojnosti; slednjega je utemeljeval s trditvami, da je videz nepristranskega sojenja pred Višjim sodiščem v Mariboru okrnjen: (i) ker so svojo izločitev iz odločanja v predmetni zadevi predlagali praktično vsi sodniki (sedem od desetih) in mu je po številnih izločitvah kršena pravica do naravnega sodnika, (ii) ker je utemeljeno predvidevanje, da so vsi višji sodniki Višjega sodišča v Mariboru seznanjeni z negativnim odnosom (njim nadrejenega) predsednika sodišča Miroslava Pliberška do obsojenca in da so tudi člani pritožbenega senata (vsaj podzavestno) ponotranjili njegov negativni odnos do obsojenca, (iii) in ker obsojencu pred Višjim sodiščem v Mariboru ne bo mogoče zagotoviti nepristranskega sojenja, kar potrjuje novejša praksa Vrhovnega sodišča (konkretno zadeva I Kr 51721/2013 z dne 11. 7. 2019, ki ugotavlja okrnjen videz nepristranskosti sodnikov pritožbenega sodišča zaradi osebnega poznanstva in prijateljskega druženja z obdolženčevo sestro, ki je bila njihova dolgoletna sodelavka iz finančno računovodske službe).

97. Pritožbeno sodišče je na seji zagovornikov predlog za delegacijo zavrglo kot očitno neutemeljen, kar je obrazložilo v 25. točki (v povezavi s 24. točko) sodbe. Izhajalo je iz stališča, da je z analogno uporabo petega odstavka 42. člena ZKP mogoče zavreči tudi predlog za delegacijo, ki predstavlja zlorabo postopkovnih pravic. Bistvena za odločitev je bila okoliščina, da je Vrhovno sodišče o istovrstnih navedbah obrambe odločalo že s sklepom z dne 30. 1. 2020 (pritožbeni senat se sklicuje na obrazložitev, ki zadeva obsojenčevo zatrjevano povezanost s predsednikom Višjega sodišča v Mariboru) in da od tedaj dalje ni nastala nobena nova okoliščina, ki bi utemeljevala prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, zaradi česar je bilo treba predlog zavreči kot očitno neutemeljen.

98. Zahtevi trdita, da (i) analogna uporaba petega odstavka 42. člena ZKP za zavrženje predloga za delegacijo ni dopustna, (ii) da se Vrhovno sodišče že pojmovno ni moglo opredeliti do novih razlogov za delegacijo (tj. izločitve številnih višjih sodnikov), ki so časovno nastopili po njegovi odločitvi, zaradi česar je v obrazložitvi drugostopenjske sodbe podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in da (iii) obsojencu pred Višjim sodiščem v Mariboru ni zagotovljeno nepristransko sojenje iz razlogov, ki jih je obramba uveljavljala v zavrženem predlogu za delegacijo, pa tudi zato, ker skuša drugostopenjska sodba na vsak način minimizirati negativen odnos prvostopenjskega sodišča do obsojenca in z „neobičajnimi“ stališči potrditi prvostopenjsko sodbo, kar vse razkriva negativen odnos drugostopenjskega sodišča do obsojenca in dokazuje pristranskost odločanja na pritožbeni ravni.

99. Vrhovno sodišče je v tej sodbi že utemeljilo, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obdolženca za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic, kar velja tudi za odločanje višjega sodišča na pritožbeni seji. Za presojo zagovornikovega predloga za delegacijo z dne 9. 6. 2020 je ključno, da: – je bil predlog za prenos krajevne pristojnosti podan po tem, ko je Vrhovno sodišče predlagano delegacijo za odločanje o pritožbi zoper sodbo iz vsebinskih razlogov že zavrnilo, – da v postopku s pritožbo po odločitvi Vrhovnega sodišča ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, razen da je bilo iz sojenja izločenih več višjih sodnikov, in – da se je zagovornik v novem predlogu za delegacijo znova skliceval na obsojenčevo povezanost s predsednikom Pliberškom, o čemer je Vrhovno sodišče vsebinsko že odločilo, ter hkrati našteval razloge, ki so že na prvi pogled očitno neutemeljeni (tj. zatrjevanje, da je večina višjih sodnikov predlagala svojo izločitev, ter sklicevanje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu, ki že na prvi pogled ni primerljiv s konkretno procesno situacijo), zaradi česar je sodišče druge stopnje njegovo vlogo po vsebini utemeljeno štelo kot poskus zavlačevanja pritožbenega odločanja in s tem zlorabo procesnih pravic (tč. 25 v povezavi z razlogi iz tč. 24 sodbe), kar je preprečilo z zavrženjem predloga za delegacijo. Pri tem v obrazložitvi sodbe ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana le, če so v sodbi precejšnja nasprotja o odločilnih dejstvih, na katerih neposredno temelji uporaba zakona, česar v razlogih drugostopenjske sodbe – ki v bistvenem sporoča, da je Vrhovno sodišče o delegaciji že odločalo in da kasneje niso nastale nobene nove okoliščine, ki bi utemeljevale prenos pristojnosti – ni najti.

100. Vložnika v zahtevah vztrajata pri zatrjevanju kršitve pravice do naravnega sodnika, čeprav pri tem ne trdita, da pritožbeni senat ni bil izbran po vnaprej določenih pravilih (drugi odstavek 23. člena Ustave RS), temveč le, da so bili iz sojenja izločeni številni višji sodniki. Nadalje vložnika vnovič izražata predvidevanje, da so bili sodniki pritožbenega senata seznanjeni z negativnim odnosom predsednika Višjega sodišča v Mariboru Pliberška do obsojenca, čeprav te navedbe ne presegajo njunih osebnih prepričanj in nimajo nobene podlage v spisu. Zahtevi zadevo primerjata s sklepom I Kr 51721/2013 z dne 11. 7. 2019, čeprav za člane pritožbenega senata v konkretni zadevi ne trdita, da bi bili z obsojencem prijateljsko povezani, niti na tej podlagi nista zahtevala njihove izločitve. Nazadnje vložnika trdita, da se dvom v nepristranskost sojenja razkriva skozi obrazložitev drugostopenjske sodbe, ki skuša „za vsako ceno“ in z „neobičajnimi stališči“ potrditi prvostopenjsko sodbo, čeprav po ustaljeni praksi nestrinjanje stranke z odločitvijo sodišča, četudi je zanjo neugodna, še ne utemeljuje objektivno upravičenega dvoma v nepristranskost odločanja. Vsi očitki morajo glede na navedeno ostati brezuspešni, posledično pa se kot neutemeljene izkažejo tudi trditve o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja pred sodiščem druge stopnje.

Pritožbena seja v obsojenčevi nenavzočnosti

101. Zahtevi uveljavljata kršitev 445. člena ZKP, 18.a člena ZKP in 29. člena Ustave RS, ker je bila pritožbena seja izvedena v obsojenčevi nenavzočnosti. Vložnika pri tem vsebinsko ne trdita, da se obsojenec ni udeležil pritožbene seje zaradi morebitne procesne nesposobnosti, temveč v bistvenem utemeljujeta (le), da bi morala biti seja pritožbenega senata preložena zaradi njegovega zdravniškega pregleda istega dne. Te navedbe so neutemeljene, saj je višje sodišče obrazložilo, da je bila pritožbena seja razpisana dne 9. 6. 2020 ob 9.00 uri, medtem ko je imel obsojenec termin za pregled v specialistični ambulanti istega dne ob 12.10 uri, zaradi česar zdravniški pregled ni predstavljal razloga, da obsojenec ne bi mogel pristopiti na pritožbeno sejo (3. točka drugostopenjske sodbe). Razlogi pritožbenega sodišča so razumni in pokažejo, da se je obsojenec s tem, ko ni pristopil na pritožbeno sejo, ki se je začela tri ure pred napovedanim zdravniškim pregledom,46 prostovoljno odpovedal navzočnosti na njej, zato zatrjevane kršitve zakona in obsojenčevih ustavnih pravic niso podane.

B-III.

102. Obsojenčev zagovornik je v okviru dopolnitev zahteve zoper sodbo vložil posebni zahtevi zoper pravnomočna sklepa nižjih sodišč o njegovem denarnem kaznovanju in zoper sklep višjega sodišča o zavrženju zahteve za izločitev sodnikov in predloga za delegacijo pristojnosti z dne 9. 6. 2020. V prvi zahtevi je podajal vsebinsko enake navedbe kot v zahtevi z dne 24. 7. 2020, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sklepom I Ips 3140/2017 z dne 10. 9. 2020 in se do njih dodatno opredelilo tudi v tej sodbi. V drugi je podajal enake navedbe kot v zahtevi zoper sodbo, zato je bilo mogoče njegova izvajanja obravnavati kot vsebinsko dopolnitev prvotno vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

103. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP in kršitve obsojenčevih ustavnih pravic niso podane, zahtevi pa sta bili deloma vloženi tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

104. Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vložnika z zahtevama nista uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

105. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov članov senata. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki in sodnica mag. Kristina Ožbolt, Branko Masleša in Mitja Kozamernik, medtem ko sta vrhovna sodnik in sodnica Barbara Zobec in dr. Primož Gorkič glasovala za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje.

1 Sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 3140/2017 z dne 7. 11. 2019 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru II K 3140/2017 z dne 31. 5. 2019 in sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 3140/2017 z dne 15. 6. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru II K 3140/2017 z dne 9. 7. 2019. 2 Sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 3140/2017 z dne 9. 6. 2020. 3 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 94/2001 z dne 24. 1. 2002, I Ips 100/2002 z dne 11. 4. 2002, I Ips 69/2005 z dne 4. 10. 2006, I Ips 33925/2010-123 z dne 14. 11. 2013, I Ips 22478/2013 z dne 30. 8. 2018 in druge. 4 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021, tč. 7 obrazložitve, I Ips 8234/2012 z dne 4. 7. 2018, tč. 9 obrazložitve, v zadevah I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018, tč. 10 obrazložitve. 5 Kaznivo dejanje zalezovanja iz 134.a člena KZ-1 je bilo v slovenski pravni red sprejeto z novelo KZ-1C leta 2015. Uvedba nove inkriminacije je bila pospremljena z argumentacijo, da je treba z vidika spoštovanja človekove osebnosti kot dela človekovega dostojanstva (34. člen Ustave RS), splošnega spoštovanja zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) ter deloma z vidika spoštovanja svobode gibanja (32. člen Ustave RS) doseči nov napredek na področju varstva ljudi. Predlagatelj zakona je zavzel stališče, da varstvo osebnostnih pravic po določbah Obligacijskega zakona ni dovolj učinkovit ukrep za varstvo ljudi, tudi upoštevaje pozitivne obveznosti države, ki slednjo zavezujejo k učinkovitemu varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznikov na njenem ozemlju (prvi odstavek 5. člena Ustave RS v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 15. člena Ustave RS). Tako Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1C) z dne 22. 5. 2015, EVA 2014-2030-0005, str. 46. 6 V zakonodajnem gradivu je zalezovanje opredeljeno kot „vztrajno in vsiljivo delovanje storilca na oškodovanca ali njegove bližnje osebe, pri čemer storilec ne odneha (kljub morda uvidevnemu ali intenzivnemu prigovarjanju oškodovanca, da bi prenehal s svojim početjem)“. Po stališču predlagatelja zakona je treba pri presoji zalezovanja kot pravnega standarda uporabiti merilo povprečnega državljana, a v povezavi s konkretnim oškodovancem oziroma oškodovanko. Prav tam, str. 47. 7 Pravica do osebnega dostojanstva po uveljavljeni praksi Ustavnega sodišča posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic, torej pravic, ki gredo človeku kot osebi. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave, a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami (tako odločba Ustavnega sodišča U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, tč. 10). Med osebnostne pravice spada tudi pravica do samostojnega odločanja v lastnih zadevah. Ta predpostavlja, da je posameznik svoboden v odločanju o tem, kako naj ravna, in tudi v ravnanju v skladu s svojo odločitvijo (tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003, tč. 21). 8 Odločba Ustavnega sodišča Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015 (tč. 22). 9 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 58/2004 z dne 22. 4. 2004, I Ips 37772/2010-68 z dne 12. 6. 2013 (tč. 6), I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017 (tč. 3), I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (tč. 23) in druge. 10 Prav tam. 11 Sodba I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017. 12 Prav tam. 13 Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-96/15-33, U-I-208/18-8 z dne 12. 3. 2020, tč. 11, in ustaljena praksa ESČP, denimo sodbe v zadevah De Cubber proti Belgiji (prit. št. 9186/80) z dne 26. 10. 1984, tč. 25, Kyprianou proti Cipru (prit. št. 73797/01) z dne 15. 12. 2005, tč. 119, Morice proti Franciji (prit. št. 29369/10) z dne 23. 4. 2015, tč. 74. 14 Sodbi ESČP v zadevi Šekerija proti Hrvaški (prit. št. 3021/14) z dne 5. 11. 2020, tč. 135, in Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji (prit. št. 11082/06 in 13772/05) z dne 25. 7. 2013, tč. 540. 15 Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015, tč. 14. 16 Prim. sklepi Ustavnega sodišča Up-87/01 z dne 15. 12. 2003, tč. 6, Up-765/03 z dne 13. 6. 2005, tč. 7, Up-1116/05-5 z dne 14. 4. 2006, tč. 3 in drugi. 17 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 50054/2010-97 z dne 16. 5. 2013 in I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010. 18 Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da prepoved sedenja obsojenca zraven zagovornika sama po sebi ne utemeljuje dvoma v nepristranskost sojenja (tako sodba I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019, tč. 66). 19 V tem smislu že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 65611/2012 z dne 23. 7. 2020. 20 Odločba Ustavnega sodišča Up-1212/18-23 z dne 5. 6. 2019, tč. 8. 21 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 422/2007 z dne 7. 7. 2008 in sklep I Kr 54941/2013 z dne 02.07.2018. 22 Prim. M. Bošnjak, Potek kazenskih postopkov v Sloveniji - analiza stanja in predlogi za spremembe, v: M. Bošnjak (ur.), Potek kazenskih postopkov v Sloveniji, GV revije, Ljubljana 2005, str. 421. 23 Odločba Ustavnega sodišča Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (tč. 12), ki se opira na sklep U-I-413/98 z dne 25. 5. 2000. 24 Odločba Ustavnega sodišča U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008 (tč. 9), Z. Dežman in A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo v RS, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 211-212. 25 Odločba Ustavnega sodišča Up-879/14 z dne 20. 5. 2015 (tč. 16); pred tem že sklep Up-24/98 z dne 10. 7. 2002, na katerega se sklicujeta tudi odločba Up-853/14-14 z dne 9. 3. 2017 (tč. 6) in odločba Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019 (tč. 69). 26 Iz sklepa Vrhovnega sodišča I Kr 3140/2017 z dne 27. 3. 2019 izhaja, da je obramba predlog za delegacijo pristojnosti utemeljevala v bistvenem s tem, da je obdolženec predsednik Delovnega sodišča v Mariboru; da imajo sodniki mariborskih sodišč zaradi medijske izpostavljenosti konkretnega primera diskriminatoren odnos do obdolženca; da med tožilci, sodniki in predsedniki mariborskih sodišč obstojijo strokovne, stanovske, funkcionalne in osebne povezave; da je razpravljajoča sodnica del pripravništva opravljala na Delovnem sodišču v Mariboru, predsednik Okrajnega sodišča v Mariboru pa pri obdolženčevi ženi; ter da obdolženec osebno pozna predsednika Višjega sodišča v Mariboru Miroslava Pliberška, ki je poleg tega zunajzakonski partner D. D., nekdanje predsednice Okrajnega sodišča v Mariboru. Vrhovno sodišče je odločilo, da predlagatelj ni izkazal, da bi odnosi med obdolžencem in razpravljajočo sodnico presegali okvire običajnih kolegialnih odnosov med delavci v pravosodju, zagovornikov dvom v nepristranskost sojenja pa ocenilo za neargumentiran subjektiven dvom, ki ne opravičuje izjemnosti uporabe instituta prenosa krajevne pristojnosti. 27 Razpravljajoča sodnica je zagovornika zaradi očitnega zavlačevanja kazenskega postopka prvič kaznovala z denarno kaznijo v znesku 500,00 EUR, drugič pa v znesku 1.500 EUR. Prvi sklep o denarnem kaznovanju je bil izrečen na naroku dne 31. 5. 2019 (po zavrženju zahteve za izločitev sodnikov in predloga za delegacijo pristojnosti z dne 22. 5. 2019), drugi sklep na na naroku dne 9. 7. 2019 (po zavrženju zahteve za izločitev sodnikov z dne 21. 6. 2019 z dopolnitvijo dne 2. 7. 2019). Oba sklepa sta bila pisno obrazložena in sta pravnomočna, saj je višje sodišče vložene pritožbe zavrnilo (sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 3140/2017 z dne 7. 11. 2019 in IV Kp 3140/2017 z dne 15. 6. 2020). 28 V pritožbi zoper sodbo je denarno kaznovanje problematiziral samo obsojenec v kontekstu zatrjevanega dvoma v nepristranskost prvostopenjske sodnice s trditvami na str. 13 njegove pritožbe. Zagovornik denarnega kaznovanja v pritožbi zoper sodbo ni izpodbijal, ampak je napadal (samo) utemeljenost zavrženja zahtev za izločitev sodnikov in predlogov za delegacijo pristojnosti. 29 Zagovornik trdi, da so bili razlogi za izločitev predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru podani, ker se je seznanil z nezakonitimi dokazi v spisu; ker se kot predsednik sodišča udeležuje tradicionalnih srečanj vseh predsednikov slovenskih sodišč, kjer je poudarek na druženju med sodniki in so se med njimi stkale tudi prijateljske vezi; ker je pisal sodbe pri obsojenčevi ženi in njuno dejansko poznanstvo zamolčal; ker se je vsebinsko opredelil do predloga za prenos pristojnosti, o katerem je pristojno odločati Vrhovno sodišče; ker je v izjavi glede svoje izločitve podal subjektivno mnenje o delu razpravljajoče sodnice, čeprav njeno delo ocenjuje personalni svet; in ker je zavrnil zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice kljub kontinuiranim procesnim kršitvam. 30 Zahtevi skušata prepričati, da je sodnica že pred narokom dne 13. 2. 2018 obdolžencu prepovedala sedenje zraven zagovornika, vendar na zapisnikih o predhodnih narokih za prvo glavno obravnavo ni zabeležene nobene takšne procesne odločitve razpravljajoče sodnice; hkrati pa je na zapisniku naroka dne 1. 6. 2018 (ko je sodnica obsojencu dovolila sedeti ob svojem zagovorniku) izrecno zapisana obsojenčeva pripomba, da mu je sodišče „enkrat“ že prepovedalo sedenje ob zagovorniku in da sedaj ob njem ne bo sedel. Na tem istem naroku je sodnica obsojencu povedala, da ima možnost ves čas sedeti ob zagovorniku, kar je prav tako zabeleženo na zapisniku. 31 Tako že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 380/2006 z dne 22. 2. 2007. 32 Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dolžno, niti ni pooblaščeno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva (prim. sodba I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številne druge). 33 Vprašanje pravilne vročitve sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov z dne 31. 5. 2017 se je vzpostavilo ob vložitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika zoper navedeni sklep dne 26. 4. 2019. Sodišče prve stopnje je pritožbo zavrglo kot prepozno, nakar je višje sodišče zaradi kršitve pravice do izjave ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (sklep II K 3140/2017 z dne 6. 5. 2019 v zvezi s sklepom IV Kp 3140/2017 z dne 30. 5. 2019). V postopku ponovnega odločanja je sodišče prve stopnje, po seznanitvi obrambe s poizvedbami pri pošti, zagovornikovo pritožbo znova zavrglo kot prepozno, višje sodišče pa temu pritrdilo (sklep II K 3140/2017 z dne 12. 7. 2019 v zvezi s sklepom IV Kp 3140/2017 z dne 8. 7. 2019). 34 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 34/2004 z dne 20. 1. 2005. Enako stališče za prepoznavo v preiskavi, ki ni opravljena po določbah 242. člena ZKP: Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 560. 35 Odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne druge. 36 Odločbe Ustavnega sodišča Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 (tč. 10), Up-381/14 z dne 15.2. 2018 (tč. 19) in U-I-123/19-18, Up-1550/18-17 z dne 28. 5. 2020 (tč. 32) ter sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 360/2005 z dne 19. 10. 2006 (tč. 5), I Ips 1805/2010 z dne 5 5. 2011 in številne druge. 37 Odločba Ustavnega sodišča Up-191/16-21 z dne 9. 12. 2019 (tč. 14) in sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016. 38 Obsojenec nasprotuje dejanskim ugotovitvam nižjim sodišč, ki se nanašajo na očitano kaznivo dejanje, kot tudi tistim, ki zadevajo procesno relevantna dejstva. Med drugim trdi, da v juniju 2019 ni bil bolan (tč. 11 prvostopenjske sodbe); nasprotuje oceni prvostopenjskega sodišča, da ni znal pojasniti, kdaj in kako je pridobil pisne izjave prič; izpodbija pa tudi ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da ob poskusu vročitve sodnega pisanja ni želel izstopiti iz vozila (18. točka drugostopenjske sodbe), kar je po njegovih navedbah laž. 39 Obsojenec trdi, da so zmotni in zlonamerni zaključki sodbe v točkah 19. do 58. sodbe in da je zmotna, nelogična in izkustveno nesprejemljiva ocena izpovedb posameznih prič, ki jih v zahtevi podrobno razčljenjuje. 40 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 48/2009 z dne 7. 5. 2009, I Ips 52637/2012-103 z dne 17. 12. 2015 (tč. 5), I Ips 59275/2013 z dne 10. 9. 2020 (tč. 6) in številne druge. 41 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 47950/2011-38 z dne 3. 10. 2013, I Ips 15579/2010-162 z dne 29. 8. 2013, I Ips 56017/2010-82 z dne 12. 6. 2013, I Ips 111/2011 z dne 1. 9. 2011 in druge. 42 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 103/2007 z dne 12. 4. 2007, I Ips 30006/2010-125 z dne 15. 11. 2012, I Ips 21767/2015 z dne 12. 9. 2019 in druge. 43 Zagovornik v dopolnitvi zahteve, prejeti dne 22. 10. 2020, izrecno izpodbija sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 3140/2017 z dne 9. 6. 2020 o zavrženju njegovih procesnih predlogov, vendar pri tem kršitve petega odstavka 42. člena ZKP zaradi zavrženja zahteve za izločitev višjih sodnikov ne uveljavlja. Ta očitek usmerja le zoper zavrženje predloga za delegacijo pristojnosti; glede zavrženja zahteve za izločitev sodnikov pa ponavlja očitke, da so obstajali razlogi za izločitev višjih sodnikov in da je pritožbeni senat “z zavrnitvijo” predloga bistveno prekršil določbi 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, vse v zvezi s četrtim odstavkom 42. člena ZKP. 44 Sodba ESČP v zadevi Saraiva de Carvalho proti Portugalski (prit. št. 15651/89), tč. 35, prim. tudi Morel proti Franciji (prit. št. 34130/96), tč. 45. 45 Vrhovno sodišče je zavrnitev predloga za delegacijo oprlo na argumente, da: (i) zagovornik in obsojenec nista izkazala, da bi okoliščina, da je Miroslav Pliberšek predsednik Višjega sodišča v Mariboru, lahko vplivala na delo posameznih sodnikov, ki bodo odločali o vloženem pravnem sredstvu ter na objektivni videz nepristranskosti sojenja pred tem sodiščem, (ii) da je, kot izhaja iz sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 412/2019 z dne 20. 3. 2019, Pliberšek zavrnil obsojenčeve navedbe o tem, da njun odnos presega „kolegialno“ raven, in da zgolj dejstvo, da sta stanovska kolega, ki stanujeta v bližini, ne ustvarja upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja, (iii) da konkretna zadeva ni primerjiva z zadevo I Kr 55384/2011, kjer je bil obdolženec A. I.; (iv) in da zagovornik ne pojasni, kakšen konkreten vpliv naj bi imela medijska odmevnost zadeve na odločanje Višjega sodišča v Mariboru. 46 Iz obsojenčevega opravičila v spisu (list. št. 3098-3100) izhaja, da naj bi se zdravniški pregled opravil v ambulanti UKC Maribor, ki se nahaja v neposredni bližini Višjega sodišča v Mariboru.