Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča določba 1. odstavka 71. člena SZ-1 potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da obveznost tožene stranke v času odločanja prvostopnega sodišča še ni zapadla. Ta bo zapadla šele, ko bo tožena stranka kot upravnik prejela plačila od etažnih lastnikov oziroma po preteku 8-dnevnega roka od dneva, ko posamezni etažni lastnik prejme račun.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je uvodoma sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe, v nadaljevanju pa razsodilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 21512/2008 z dne 26. 04. 2008, razveljavi v 1. in 3. točki in se primarni tožbeni zahtevek zavrne (točka I izreka sodbe). Podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke je deloma ugodilo, in sicer je toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni v izreku sodbe navedene račune razdeli med etažne lastnike posamezne stavbe v skladu z delilnikom stroškov, ki velja za posamezne stavbe, v katerih je tožena stranka upravnik (1. odstavek točke II izreka sodbe). Zavrnilo pa je podredni tožbeni zahtevek v delu, da je tožena stranka takoj po prejemu plačil s strani etažnih lastnikov oziroma uporabnikov dolžna plačane zneske plačati tožeči stranki, za etažne lastnike oziroma uporabnike, ki v roku 8 dni od prejema računa ne bodo plačali dolgovanega zneska, pa dolžna tožeči stranki posredovati ime in priimek, naslov, solastniški delež in dokazilo o izstavljenem neplačanem računu (kopijo neplačanega računa) (2. odstavek točke II izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je sklenilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka (točka III izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se smiselno pritožuje zoper točko I in 2. odstavek točke II izreka sodbe in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno temu pa, da sodbo glede podrejenega zahtevka spremeni tako, da podrejenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija 1. odstavek točke II in točko III izreka sodbe, uveljavlja pa pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, »da tudi v tem delu tožbeni zahtevek stroškovno zavrne.« Tudi tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo obe pravdni stranki pritožbenemu sodišču predlagata (tožeča stranka izrecno, tožena stranka pa smiselno), da pritožbo nasprotne stranke kot neutemeljeno zavrne. Obe pravdni stranki priglašata stroške, ki sta jih imeli z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Sodbe, izdane po postopku v sporih majhne vrednosti, torej ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbi, vezano na dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da je tožeča stranka na objektih, katerih upravnik je tožena stranka, opravila dimnikarske storitve, - da je za opravljene storitve tožeča stranka toženi stranki izstavila račune, ki jih tožena stranka ni plačala, niti jih ni razdelila med dejanske uporabnike storitev, - da je tožeča stranka opravljala dimnikarske storitve, in sicer čiščenje dimnikov, - da sodi dimnik med skupne dele večstanovanjske stavbe, - da so dimnikarske storitve za večstanovanjske stavbe posli obratovanja, stroški, ki s tem v zvezi nastanejo, pa obratovalni stroški, ki jih mora upravnik porazdeliti med vse etažne lastnike, - da je tožeča stranka dimnikarske storitve opravila za uporabnike dimnikarskih storitev, ki so znani - to so lastniki stanovanj večstanovanjske hiše, v kateri se naprave nahajajo.

O pritožbi tožeče stranke Tožeča stranka v pritožbi kot nesporna opredeljuje naslednja dejstva: - da je opravila dimnikarske storitve v večstanovanjskih stavbah, v katerih je upravnik tožena stranka, - da je kot dobavitelj izstavila račun toženi stranki, - da je dolžnost tožene stranke kot upravnika, da porazdeli med etažne lastnike zapadle denarne obveznosti po računih tožeče stranke, - da je tožena stranka kot upravnik dolžna tožeči stranki kot dobavitelju poravnati račun glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika in da mu je v primeru, ko etažni lastniki svojih obveznosti ne poravnajo, na njegovo zahtevo dolžna posredovati podatke o etažnih lastnikih, ki niso plačali svojega dela obveznosti.

Na podlagi teh dejstev tožeča stranka zaključuje, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke, ki izvira iz njene obveznosti, da račun porazdeli med etažne lastnike in da plačane zneske plača tožeči stranki. Navaja, da so glede neobstoja pasivne legitimacije tožene stranke razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, hkrati pa je zmotno uporabljeno materialno pravo.

Pritožbeno sodišče tem izvajanjem ne more slediti. Pasivne legitimacije tožene stranke ni mogoče utemeljevati na obveznosti tožene stranke, da račun dobavitelja porazdeli med etažne lastnike in s strani etažnih lastnikov poravnane zneske plača tožeči stranki, temveč zgolj na dejstvu, da je tožena stranka račun dobavitelja porazdelila med etažne lastnike in da so etažni lastniki na podlagi tega računa plačali. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka računov tožeče stranke ni porazdelila med etažne lastnike, kar hkrati pomeni, da etažni lastniki teh računov tudi niso mogli poravnati. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pasivna legitimacija tožene stranke ni podana. Obravnavani pritožbeni očitek je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

V pritožbi tožeča stranka navaja tudi, da zaradi ravnanja tožene stranke, ki računov ni porazdelila med etažne lastnike, ni mogla s tožbo zahtevati plačila od morebitnih neplačnikov, saj ne razpolaga s seznamom etažnih lastnikov in deležev, ki jih imajo le-ti na skupnih delih in napravah. S temi pritožbenimi navedbami tožeča stranka navaja nova dejstva, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, pri tem pa ne izkazuje, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka na prvi stopnji (1. odstavek 337. člena ZPP). Ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka ni upoštevalo.

V nadaljevanju tožeča stranka sodišču prve stopnje smiselno očita, da se ni opredelilo do njenih trditev o odškodninski podlagi primarnega tožbenega zahtevka. Izpostavlja, da je že v pripravljalni vlogi z dne 17. 08. 2009 navajala, da ji je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ki ni izpolnila svoje zakonske dolžnosti porazdeliti račune med etažne lastnike, nastala škoda v višini neplačanih računov s pripadki. S temi pritožbenimi navedbami tožeča stranka smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, za katero pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana. Tožeča stranka je trditve, s katerimi utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke, podala šele v 3. pripravljalni vlogi, ki pa je sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo. To ravnanje prvostopnega sodišča je po presoji pritožbenega sodišča pravilno, saj ima oporo v določbi 2. odstavka 452. člena ZPP, ki določa, da lahko v postopku v sporih majhne vrednosti vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo. V primeru, ko se ta postopek začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa sodna praksa dopušča, da pravdni stranki poleg predloga za izvršbo in ugovora zoper predlog za izvršbo vložita še vsaka dve pripravljalni vlogi (primerjaj sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 5530/2007 z dne 27. 08. 2008). Pravica tožeče stranke do dveh pripravljalnih vlog se je izčrpala z vložitvijo pripravljalne vloge z dne 26. 01. 2009, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko trditev tožeče stranke iz njene naslednje pripravljalne vloge z dne 17. 08. 2009 ni upoštevalo. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Tožeča stranka pa izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka v delu, da je tožena stranka takoj po prejemu plačil s strani etažnih lastnikov oziroma uporabnikov dolžna plačane zneske plačati tožeči stranki, za etažne lastnike oziroma uporabnike, ki v roku 8 dni od prejema računa ne bodo plačali dolgovanega zneska, pa dolžna tožeči stranki posredovati ime in priimek, naslov, solastniški delež in dokazilo o izstavljenem neplačanem računu (kopijo neplačanega računa). V pritožbi zatrjuje, da je zavrnitev tega dela podrejenega tožbenega zahtevka iz razloga nezapadlosti obveznosti materialnopravno zmotna. S tem v zvezi se sklicuje na določbo 1. odstavka 71. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki določa, da mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Po presoji pritožbenega sodišča citirana določba SZ-1 potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da obveznost tožene stranke v času odločanja prvostopnega sodišča še ni zapadla. Ta bo zapadla šele, ko bo tožena stranka kot upravnik prejela plačila od etažnih lastnikov oziroma po preteku 8-dnevnega roka od dneva, ko posamezni etažni lastnik prejme račun. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbeni očitek pa neutemeljen.

Končno tožeča stranka toženi stranki očita, da ni predložila pogodb o upravljanju za večstanovanjske stavbe, na katere glasijo izstavljeni računi. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je na spornih pogodbah o upravljanju utemeljena obveznost tožene stranke v zvezi s posli s tretjimi za potrebe večstanovanjske hiše. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v pogodbe o upravljanju, saj je ugotovilo, da tožeča stranka sploh ni podala trditev, ki bi se s pogodbami o upravljanju lahko dokazovale. Trditve v pritožbi, da je obveznost tožene stranke v zvezi s posli s tretjimi utemeljena na pogodbah o upravljanju, se tako izkažejo za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP. Tudi ta pritožbeni očitek je zato sodišče kot neutemeljen zavrnilo.

O pritožbi tožene stranke Tožena stranka v pritožbi napada odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna razdeliti račune med etažne lastnike posamezne stavbe v skladu z delilnikom stroškov, ki velja za posamezne dele stavbe, v katerih je upravnik. S tem v zvezi navaja, da objekti, v katerih je tožeča stranka opravila dimnikarske storitve in so navedeni v posameznih računih, še niso vpisani kot etažna lastnina in zato etažni lastniki niso določeni; da razdelitev računov med etažne lastnike v skladu delilnikom stroškov ni mogoča, saj takšen delilnik ni sprejet; da je dejstvo, da se računi, ki jih je izdala tožeča stranka, nimajo kaj deliti, saj je tožeča stranka ob izstavitvi računa točno navedla, koliko znaša njena storitev za posameznega etažnega lastnika in da je iz računov razvidno, da so opravljene storitve za vsakega posameznega etažnega lastnika v posamezni stanovanjski hiši po višini enake in zato ne pride v poštev noben delilnik stroškov, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna sporne račune razdeliti. Teh trditev pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj jih tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkazuje, da jih brez svoje krivde ne bi mogla podati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP).

V nadaljevanju pritožbe pa tožena stranka opozarja, da je že v pripravljalni vlogi z dne 20. 08. 2009 zatrjevala, da se opravljene dimnikarske storitve niso nanašale na skupne gradbene elemente v večstanovanjski hiši, kot jih opredeljuje določba 2. odstavka 5. člena SZ-1, in dodaja, da je šlo v obravnavanem primeru za čiščenje zračnikov in dimnih vodov, ki služijo točno določenemu stanovanju in s tem njegovemu uporabniku ter da te naprave ne služijo preostalim etažnim lastnikom. Tožena stranka na podlagi tega zaključuje, da so naprave, na katerih so bile opravljene dimnikarske storitve, sestavni del posameznega stanovanja. S tem pritožbenim očitkom tožena stranka sodišču prve stopnje smiselno očita, da se ni opredelilo do pravno odločilnih dejstev in s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek pa ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se ni opredeljevalo do trditev, ki jih je tožena stranka podala v svoji tretji pripravljalni vlogi, saj je bila tožena stranka glede na določbo 2. odstavka 452. člena ZPP z navedbami v tej pripravljalni vlogi že prekludirana.

Posledično se izkažejo kot nerelevatne pritožbene navedbe v zvezi z zmotno uporabo določbe 3. odstavka 25. člena SZ-1, po kateri se za posle obratovanja štejejo zlasti zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele, zagotavljanje dobav in storitev za posamezne dele večstanovanjske stavbe, če naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav in storitev za posamezne dele.

Nenazadnje tožena stranka sodišču očita tudi, da bi moralo v skladu z zaključkom na predzadnji strani sodbe, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdi, tožbeni zahtevek v celoti zavreči, ne pa delu podrejenega tožbenega zahtevka celo ugoditi. Ta pritožbeni očitek pa je povsem neutemeljen. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo (ni ne zavrglo, kot zmotno meni tožena stranka). Ta zaključek pa se ne nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje deloma ugodilo.

Pritožbeno sodišče je v skladu s pooblastilom iz 1. odstavka 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki sta jih pravdni stranki uveljavljali s pritožbama, niso podani, prav tako pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). To je narekovalo zavrnitev pritožb obeh pravdnih strank in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker nobena od pravdnih strank s svojo pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.