Jedro

Maturitetni tečaj predstavlja redno obliko šolanja. Omogoča opravljanje mature dijakom, ki so zaključili srednjo, poklicno ali srednjo strokovno šolo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačevati za preživljanje tožnika mesečno preživnino v znesku 20.000,00 SIT od 16.8.2005 dalje. Preživninsko obveznost glede zneskov zapadlih od dneva vložitve tožbe, to je od 13.8.2004 do 16.8.2005 v višini 20.000,00 SIT mesečno, je toženec dolžan izpolniti v 15-tih dneh po pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Preživninsko obveznost pa je toženec v bodoče dolžan izpolnjevati do vsakega 15 dne v mesecu za tekoči mesec. V primeru zamude je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje do plačila. Preživnino pa je dolžan plačevati v zneskih, ki so določeni s to sodbo do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od tu dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade Republike Slovenije in obvestil Centra za socialno delo K. Glede stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodišču najprej očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe je namreč brez pravih pravno relevantnih razlogov, ki bi utemeljevali sprejeto odločitev sodišča in zgolj povzema navedbe pravdnih strank. Izpodbijana sodba nima niti prave dokazne ocene o tem, zakaj šteje, da je preživnina v višini 20.000,00 SIT primerna. Sodba je tudi nerazumljiva in nepregledna, saj se v njej težko loči navedbe strank, od dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče na podlagi takšnih navedb. Zato tožeča stranka meni, da bi moralo pritožbeno sodišče že iz tega razloga razveljaviti izpodbijano sodbo in vrniti zadevo v ponovno sojenje oz. jo spremeniti in tožniku prisoditi višjo preživnino. Ne glede na to pa tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje s pravilno oceno dejanskega stanja in pravilno uporabo materialnega prava tožniku priznati višjo preživnino. V nadaljevanju ponavlja že tekom postopka podane trditve glede premoženjskega stanja tožnika in njegove družine. Izrecno pa poudarja, da je ocena sodišča, da so tožnikove potrebe zgolj 41.749,00 SIT napačne in v nasprotju z dejstvi. Če sodišče ugotovi, da znašajo njegove potrebe celo več kot 100.000,00 SIT na mesec, potem jih ne more oceniti zgolj na omenjeni znesek. Otroški dodatek in štipendija sta namenjena golemu preživetju družine in jih tožnik v nasprotju z večino ostalih svojih vrstnikov ne more porabiti za svoje interese. Sodišče se sklicuje tudi na izpoved toženca, ki se nahaja v pravdnem spisu opr.št. P , iz katerega naj bi izhajalo njegovo slabo finančno stanje. Dejstvo je, da sodišče ne more povzemati izpovedi toženca iz drugega pravdnega postopka, ki se tudi sicer ni nanašal na ta postopek. V tem pravdnem postopku pa je toženec tisti, ki mora dokazati, da ni sposoben prispevati k preživljanju tožnika. Toženec je bil ves čas postopka pasiven, saj se ni udeležil niti obravnav, prav tako ni bil zaslišan in ni predložil nikakršnega dokaza o tem, da je res brezposeln in da ga preživlja nova žena. Tožeča stranka se upira tudi stroškovnemu delu. Napačna je uporaba 414. čl. ZPP, ki se nanaša na zakonske spore, saj gre v tej zadevi za preživninski spor. Napačna je odločitev, da tožniku, ki mora svojo pravico do preživnine iztožiti s pomočjo sodišča, sedaj sodišče naloži v plačilo še njegove stroške. Tožeča stranka meni, da se v tovrstnem sporu ne uporablja načelo prostega preudarka, ampak zgolj uspeh v pravdi. To pa je upoštevajoč tudi zgolj 20.000,00 SIT preživnine več kot pretežno na tožnikovi strani.

Toženec se tudi z izpodbijano sodbo ne strinja. Tudi on uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da se tožnik redno šola. Toženec je na naroku za glavno obravnavo z dne 17.5.2005 opozoril sodišče, da iz potrdila o zaključku osnovne šole z dne 15.4.2005 ni razvidno, da bi tožnik opravil še 7. in 8. razred osnovne šole. Prav tako ni razvidno niti, da bi končal poklicno šolo. Nerazčiščeno je ostalo ali je sploh zaključil poklicno izobraževanje in zato se je sodišče na naroku z dne 17.5.2005 odločilo, da bo pribavilo potrdilo poklicnega izobraževanja tožnika. Predmetnega dokazila toženec nikoli ni prejel. S takšnim ravnanjem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. V kolikor je sodišče pribavilo potrdilo, tega pa ni posredovalo tožencu, ga je prikrajšalo za možnost dokazovanja svojih trditev, kar je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tudi v zvezi s potrdilom o opravljenju maturitetnega tečaja je tožeča stranka že v odgovoru na tožbo pojasnila, da ni razvidno, za kakšno obliko šolanja gre. Nadalje pa iz potrdila Gimnazije P. izhaja, da tožnik pri študiju ni uspešen, zato je tudi dvomljivo, ali bo tožnik študij zaključil. Temelj preživninske obveznosti v konkretnem primeru je ostal nerazčiščen in nejasen. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje tudi nepravilno določilo potrebe tožnika. Upoštevalo je vse potrebe, ki jih je tožnik navedel, celo to, da je upoštevalo stroške prevoza v šolo z avtomobilom, čeprav je prevozno sredstvo avtobus bistveno cenejše. Upoštevalo je tudi stroške za maturitetni izlet in obleko v višini 70.000,00 SIT ter maturitetno večerjo in zopet obleko v višini 120.000,00 SIT, pri čemer pa ni pojasnilo, ali je tožnik dejansko bil na maturitetnem izletu in ali je tožnik tudi dejansko bil na maturitetni večerji. Sodišče nadalje navaja, da znašajo potrebe tožnika v višini 41.749,00 SIT, z upoštevanjem prejemkov iz naslova otroškega dodatka v višini 24.414,00 SIT in prejemkov iz naslova štipendije v višini 38.000,00 SIT, skupno je sodišče ocenilo potrebe za več kot 100.000,00 SIT, kar pa je glede na okoliščine primera iz življenjskega standarda, v katerem se nahajata tako toženec kot mati tožnika, previsok znesek. Sodišče pri tem očitno ni upoštevalo določbe 129. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da je potrebno preživnino med drugim določiti tudi glede na materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Po drugi strani pa tožena stranka poudarja, da je višina preživnine previsoka za tožnika, upoštevajoč dejstvo, da je dvomljivo, ali sploh opravlja maturitetni tečaj oz. ga opravlja neuspešno. V postopku, ko je bil tožnik še mladoleten, je bila določena preživnina v znesku 20.000,00 SIT. V enakem znesku preživnino določi sodišče tudi sedaj in pri tem obrazloži, da takšno preživnino opravičujejo potrebe tožnika, ki so se sicer povišale, pri čemer pa ne obrazloži na podlagi katerih dejstev so se potrebe tožnika povišale. Dejstvo je, da tožnik sedaj prejema še štipendijo, ki je v postopku, ko se je določala preživnina pod opr.št. P 393/2000, ni prejemal. Sodišče je tudi nepravilno odločilo v zvezi s tem, da bo morala tožnikova mati kriti približno enak znesek preživnine za tožnika kot toženec. To je obrazložilo na podlagi okoliščine, da mati tožnika nima slovenskega državljanstva in je glede na njeno izobrazbo in starost možnost iskanja nove zaposlitve zmanjšana. V zvezi s tem pa sodišče ne upošteva tudi, da so enaki pogoji izpolnjeni tudi na strani toženca, ki poleg tega, da živi v tujini, ne najde zaposlitev in je to tudi razlog, da ga preživlja njegova sedanja partnerica. Sodišče pa tudi ni upoštevalo dejstva, da zaradi tega, ker ima toženec še enega mladoletnega otroka, katerega preživlja, ni zmožen plačevati preživnine v takšni višini, kot jo je določilo sodišče. Pritožbi nista utemeljeni.

Najprej o pritožbi toženca glede temelja preživninske obveznosti.

Starši so dolžni preživljati svoje otroke tudi po doseženi polnoletnosti, če se redno šolajo (2. odst. 123. čl. ZZZDR). Redno šolanje je v smislu navedene zakonske določbe, pravni standard, to je nedoločen pravni pojem, ki ga je treba napolniti po kriterijih in merilih sodne prakse. Ta pa je že sprejela stališče, da pravnega standarda o rednem šolanju ni mogoče razlagati dobesedno in ga enačiti samo s formalnim statusom študenta ali dijaka. Redno šolanje predstavlja predvsem redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti, ki pripelje do javno priznane izobrazbe. Namen rednega šolanja je pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanje (tako tudi Vrhovno sodišče v svoji odločbi II Ips 185/2003). Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotovilo, da je bil tožnik dijak v študijskem letu 2004/2005 maturitetnega tečaja Gimnazije P.. Tožnik ima status dijaka kot ostali dijaki, ki so vpisani od 1. do 4. letnika. Maturitetni tečaj predstavlja redno obliko šolanja. Omogoča opravljanje mature dijakom, ki so zaključili srednjo, poklicno ali srednjo strokovno šolo (6. čl. Zakona o gimnazijah - Ur.list RS št. 12/96 s spremembami). Nobenega dvoma torej ni, da gre pri tožniku za redno šolanje in da je moral dokončati srednjo poklicno šolo ali srednjo strokovno šolo, če se je v ta program sploh vpisal. Zato posebne preverke o tem, ali je tožnik srednjo šolo dokončal, niso bile potrebne. Ali je šolanje maturitetnega tečaja oz. maturo tožnik opravil pa sodišče prve stopnje ni moglo preverjati, ker se šolsko leto z maturo vred v času odločanja na prvi stopnji še ni zaključilo. Podlaga za plačilo preživnine torej je izpolnjena, kajti sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da se tožnik redno šola.

Nato o obeh pritožbah glede višine preživnine.

Višina preživnine se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. čl. ZZZDR). Če je več oseb skupaj dolžnih koga preživljati, se ta dolžnost razdeli mednje po njihovih zmožnostih in tudi glede na to, koliko je bil kdo deležen skrbi in pomoči (126. čl.ZZZDR). V zvezi s potrebami tožnika je sodišče prve stopnje navedlo, da te znašajo 41.749,00 SIT, vendar je pri tem upoštevalo, da tožnik dobiva štipendijo in otroški dodatek. Ta znesek pa je sodišče odštelo od ugotovljenih potreb, zato ne drži trditev v pritožbi tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje ugotovilo potrebe tožnika samo v tem znesku. Kot izhaja iz nadaljnjih razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje tožnikove potrebe ocenilo v znesku okrog 100.000,00 SIT. Čeprav sodišče prve stopnje ni decidirano napisalo, kolikor znaša denarni znesek, ki je potreben za zadovoljevanje potreb po prehrani, obleki, obutvi, šolanju, potreb po zabavi in rekreaciji je vse te potrebe upoštevalo, kajti tudi po oceni pritožbenega sodišča za dijaka, ki zaključuje šolanje, so ocenjene potrebe okrog 100.000,00 SIT. Pri tem pa so povsem napačne predstave toženca, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo za prevoz v šolo 20.000,00 SIT za vožnjo z avtomobilom oz. da mu je priznalo stroške za maturitetni izlet in maturitetno obleko, ne da bi ugotovilo, ali je na izletu bil oz. ali je bil na maturantskem plesu. Ocena potreb je namreč celovita presoja in ne le računski zbir podatkov, ki jih stranka navede. Od ugotovljenih potreb pa je sodišče prve stopnje pravilno znesek, ki predstavlja štipendijo in otroški dodatek odštelo, razliko 41.749,00 SIT, to je nepokriti znesek potreb, pa je ustrezno razdelilo med oba starša. Da toženec ni zaposlen in da živi v Nemčiji s partnerko, s katero imata še enega otroka, je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Dejstvo pa je, da mora toženec prispevati k preživljanju tožnika, ki je tudi njegov otrok. Storiti bo moral vse, da se bo zaposlil oz. dohodek pridobil in da bo dosojeno preživnino za tožnika plačeval. Prispeval pa jo bo v enakem znesku kot tožnikova mati, ki prav tako ni zaposlena in ki prav tako mora preživljati še enega mladoletnega otroka. Tudi glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Ne glede na to, da v tem primeru ne gre za zakonski spor, kot to pravilno ugotavlja v pritožbi tožeča stranka in zato ne pride v poštev uporaba 414. čl. ZPP, je pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča takšna odločitev pravilna glede na uspeh v sporu in sicer po 2. odst. 154. čl. ZPP. Uspeh v sporu je približno enak za obe stranki, tudi stroški so približno enaki, zato je pravilna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Ker je pritožba obeh pravdnih strank neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli.